V Združene arabske emirate jo je pred petimi leti odpeljal študij. Po mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor je namreč odšla v Abu Dabi. "Mednarodno maturo sem opravljala, ker sem si želela študirati v tujini. V 3. letniku je prišla k nam neka gospa z Madžarske, ki je prišla predstavit New York University of Abu Dhabi, za katero sem takrat prvič slišala, ker je bila čisto nova." Kot pravi, jo je možnost na tej univerzi pritegnila, ker je študij vključeval možnosti za študentske izmenjave in ker so ponujali štipendiranja, brez katere odhod v tujino ne bi bil mogoč. "Potem me je gimnazija nominirala, šla sem na intervju in sprejeli so me na študij."

Po štirih letih študija v Abu Dabiju, kjer je lani diplomirala iz kemije in biologije, je zdaj v New Yorku, kjer nadaljuje doktorski študij, poleti pa se vrača v Abu Dabi, ker je tam njen mentor. "Med študijem sem imela več možnosti za izmenjave: en semester sem bila v New Yorku, en semester v Argentini, po tri tedne pa v Avstraliji in Šanghaju."

Več pa v spodnjem intervjuju.

Kako je bilo študirati pri 18 letih 4.500 kilometrov od doma?
Na začetku ni bilo lahko, saj prej nikoli nisem bila proč od staršev. Na začetku je bilo kar nekaj joka in klicev po Skypu, da hočem domov, ampak potem sem se pa navadila, spoznavala sošolce, čedalje več smo se družili in potem je bilo lažje. Podporni sistem tam deluje zelo dobro, od t. i. posebnih asistentov v študentskem domu do zdravstvenega osebja. S tega zornega kota so res dobro poskrbeli za nas. Je pa tako, da je bilo veliko mojih sošolcev vajenih živeti v različnih krajih, ker so tudi njihovi starši veliko potovali in so obiskovali različne šole in je bilo to zanje običajno, zame je bilo pa popolnoma novo. Ampak potem sem se navadila, spoznala fanta Jureta, ki je tam delal, in je bilo lažje.

Ti si živela tam v kampusu? Kako je bilo organizirano življenje?
Bila sem prva Slovenka tam. Študentski dom je bil sprva v eni stolpnici s 45 nadstropji, v katerem smo živeli vsi, študentje in tudi večina profesorjev, pouk je bil pa 10 minut peš stran. Zdaj pa smo se preselili na novi kampus na Saadijat Islandu. Prednost novega kampusa je, da je večji, zato je lahko tam več študentov, pa tudi laboratoriji so tam, kar je bolje kot prej, ko smo se morali v laboratorij voziti 45 minut. In ker je večji kampus, je lahko tu tudi več programov, tako da so zdaj razpisani tudi programe podiplomskega študija. V študentskem domu imamo tudi jedilnico, knjižnico, fitnes, skratka, res je dobro poskrbljeno za nas.

Koliko vas je bilo v letniku?
Približno 150, 160 nas je bilo v enem letniku, smeri študija pa so bile zelo različne: od kemije, fizike do študija filma. Na študiju kemije nas je bilo 9, 10, pri čemer smo bili zbrani z vseh koncev sveta. Kar nekaj sošolcev je bilo iz zalivskih držav, pa tudi iz Indije, Američani pa so bili največja narodnostna skupina, predstavljali so približno tretjino.

Kako je pa potekal sam študij? Ker vas je bilo na posamezni smeri zelo malo, je bilo verjetno delo zelo intenzivno.
V 1. letniku nas je bilo več, ker smo imeli skoraj vsi naravoslovci pouk skupaj, ker je bil predmetnik zastavljen tako, da smo imeli skupne predmete. Potem v višjih letnikih nas je bilo pa vedno manj, ker so bili predmeti vedno bolj specifični. S profesorji smo sodelovali zelo intenzivno, imeli smo veliko možnosti za vprašanja, imeli smo obvezno prisotnost na predavanjih in vajah. Ustnih izpitov nismo imeli, kar mi je bilo zelo všeč. Mislim, da lahko dober profesor zapiše dobra vprašanja za pisni izpit, ne da bi te zafrkaval na ustnem izpitu. Veliko smo delali tudi domače naloge, skratka sprotno delo je bilo zagotovo zelo poudarjeno.

Kako je živeti v Abu Dabiju? Gre za podnebno in kulturno zelo drugačen kraj.
Šola si zelo prizadeva, da bi imeli študentje stik z lokalnim življenjem, zato zelo spodbujajo sodelovanje oz. različne projekte, od prostovoljnega dela do opravljanja praks v lokalnih podjetij. Organizirali so tudi različne ekskurzije v druge arabske emirate.

Kako pa je čisto praktični vidik življenja?
Življenje je seveda res drugačno. Moraš se navaditi, da te vsako jutro ob petih zbudi klic k molitvi iz bližnje mošeje. Kar pa se, recimo, tiče hrane, se mi ni zdelo tako zelo drugače, ker so res na voljo vse svetovne kuhinje, ker je 80 odstotkov ljudi, ki živijo v Abu Dabiju, tujcev in ti so s seboj prinesli svoje navade in svojo kulinariko.

Kar me še vedno moti, je, da je poleti res peklensko vroče. Takrat zunaj res ne moreš početi ničesar. In takrat res še bolj pogrešam zelenje, ker, recimo, tudi na plažo ne moreš.

Omenila si, da si imela tudi številne sošolce, ki so doma iz Abu Dabija. So bile kakšne omejitve glede druženja fantov in deklet ali ne?
Kar se tiče interakcije med spoloma na fakulteti, ni nobenih omejitev, v študentskem domu pa so bila določena nadstropja za fante in določena za dekleta, a so bili obiski dovoljeni. So pa tudi nadstropja, ki so samo za ženske, kamor je fantom vstop prepovedan.

Skratka, druženje je omogočeno, je pa tako, da ženske, ki želijo biti same, so recimo v telovadnici lahko same, prav tako je bazen ob določenih dnevih samo za ženske. Načeloma pa v vsakdanjem življenju, kar se tiče študija, športa in prehranjevanja ter obšolskih dejavnosti ni nobenih omejitev. Nisem imela občutka, da je glede tega kaj drugače kot doma v Sloveniji.

Naš faks ima sloves kot najbolj liberalen v Abu Dabiju, v bistvu je to ameriška institucija, kar je verjetno glavni razlog. Na nekaterih drugih fakultetah tu, tudi na podružnicah tujih univerz, pa so pravila strožja. Tam te zelo čudno gledajo, če prideš k pouku v kratkem krilu. Pri nas sicer lahko hodimo na fakulteto tako oblečeni, so nas pa opozorili, da če bomo šli v mesto v kratkih hlačah, to sicer ni prepovedano, bodo pa ljudje strmeli vate.

Ali kaj spremljaš aktualno dogajanje v Abu Dabiju? Recimo v Dubaju pravijo, da je v medijih poročanje zelo cenzurirano?
Mediji so strogo cenzurirani, in piše se samo o tem, kar je vladi všeč. Recimo naša fakulteta je delno financirana od vlade, tako da če se naš faks pojavlja v medijih, bodo gotovo o njem poročali samo v pozitivnem okviru. Kar se tiče politike, je res vse cenzurirano. Pišejo pa tudi o kriminalu. Nedavno je zelo odmeval dogodek, ko je neka zakrita ženska na stranišču zabodla ameriško učiteljico do smrti. Izkazalo se je, da je bila napadalka iz Jemna, da ni bila domačinka.
Dejstvo je, da je politika zelo povezana z ameriško, so zavezniki, kar se kaže na številnih področjih.

Kako pa je bilo z družabnim življenjem? Študentska leta so povezana tudi z zabavo. Kako je s tem v Abu Dabiju, če je alkohol prepovedan?
Obstajata uradna in neuradna zgodba. Uradno je, da smo imeli takrat vsi študentske vizume (zdaj ga nimam več), in če ga imaš, je uradno tako, da ne smeš piti alkohola. V praksi se to ne spoštuje niti ne preverja. Kar pogosto pa preverjajo, ali si star 21 let, da lahko vstopiš v bare in diskoteke. V Abu Dabiju se alkohol ne prodaja v navadnih trgovinah, temveč samo v specializiranih trgovinah in določenih hotelih, ki imajo licenco za točenje alkohola. Preden smo bili stari 21 let, smo zahajali v te specializirane trgovine, kjer niso bili tako strogi pri preverjanju starosti. Odkrili smo tudi določene diskoteke, kjer so ti dovolili vstop, ne da bi te vprašali po starosti. Tudi v študentskem domu so bile kakšne zabave, je pa gotovo res, da se ne da primerjati zabav tam in v Sloveniji.

Za konec tedna smo počeli različne stvari: šport, plaža, šoping, veliko smo tudi kuhali, predvsem smo se res družili.

Kako je pa s plažami? Verjetno obstajajo hotelske plaže in javne?
Nekateri hoteli seveda imajo plaže, ki so namenjene le hotelskim gostom, so pa tudi javne plaže, nekatere med njimi so brezplačne, druge pa plačljive. Obstaja tudi družinska plaža, in če gre tja mešana skupina, mora biti v njej več deklet kot fantov. Če je več fantov kot deklet, bodo skupini prepovedali vstop.

Osebno mi je najbolj všeč plaža blizu fakultete, kjer ni take gneče. Čeprav so to javne plaže, pa se vseeno zaračunavajo vstopnine, je pa to res zelo nizek znesek. Kar se tiče kopalk, je pa enako, kot bi šel v Portorož. So določene ženske, ki so cele zavite, ampak večina ljudi, ki hodijo na plažo, so tujci, ki tu živijo, in so bikini nekaj čisto običajnega.

Abu Dabi velja v nasprotju z Dubajem, ki se razvija kot turistični kraj, predvsem za finančno in poslovno prestolnico. A tudi tu v zadnjih letih na veliko gradijo megalomanske projekt, od Guggenheimovega projekta do Louvra, da bi pritegnili več turistov. So pri tem uspešni?
Eden od bolj znanih projektov je muzej Louvre, ki je dejansko končan, ni pa še odprt. Sama stavba je dokončana, niso pa še pripravljene razstave. Odprli naj bi še letos. Obratno pa je z Guggenheimom, ki bi moral biti po načrtih odprt leta 2017, pa ga niti graditi še niso začeli, je zmanjkalo denarja. Uspešen projekt je Ferrari World, ki so ga odprli pred nekaj leti, gre za neke vrste zabaviščni park, ki se ponaša z najhitrejšim vlakcem smrti na svetu. Zdaj so ga še povečali, oz. zgradili so tam največji nakupovalni center v Abu Dabiju, ki se imenuje Yas Mall. Gre res za ogromen kompleks.

Potem so tu še manjši muzeji: Heritage Village naj bi prikazovala njihovo tradicionalno življenje, vendar pa ni preveč impresivna. Njihov odnos do zgodovine, muzejev je dejansko zelo drugačen od evropskega.

Zelo priljubljena izletniška točka je tudi velika mošeja šejka Zajeda, ki lahko sprejme 40.000 vernikov, je pa razen petka dopoldan vedno odprta za turiste. Ženske si morajo ob obisku nadeti tradicionalno črno haljo, imenovano abaja, in si zakriti lase.

Kako je bilo pa urejeno zdravstvo?
Zdravstvo smo imeli urejeno prek fakultete. Zdravstveni dom je bil znotraj fakultete. Osebje je bilo načeloma tuje, za bolj zapletene posege pa so sodelovali z lokalnimi bolnišnicami. Je pa tako, da so določene bolnišnice, ki so namenjen zgolj domačinom. Recimo sina mojega nekdanjega mentorja, ki je imel neko redko bolezen, tam niso sprejeli, ker je bil iz Indije, in ne iz Združenih arabskih emiratov. Določene lokalne bolnišnice so namenjene vsem, določene pa res samo domačinom.

Tuji delavci v gradbeni industriji imajo pa zelo omejen dostop do zdravstvenih storitev in delodajalci jim celo omejujejo, ali sploh lahko gredo k zdravniku.

Ob tem naj omenim, da je slavna Cleveland Clinic v Abu Dabiju odprla svojo kliniko, in kot smo slišali, je eno nadstropje v njej namenjeno zgolj zdravljenju kraljeve družine.

Kar veliko smo poročali o kršitvah pravic delavcev v Katarju, kjer se pripravljajo na svetovno prvenstvo v nogometu. Je v Abu Dabiju kaj govora o tem?

Kot sem že rekla, so mediji cenzurirani. Govori se, recimo, da naj bi naš profesor, ki se je ukvarjal s to tematiko, ravno zaradi tega dobil prepoved vstopa v državo. To je zagotovo občutljiva tema, o kateri ne želijo govoriti.

Je pa res tudi, da se tudi tu v ZDA dogajajo podobna izkoriščanja, pa nihče ne uperi prsta proti temu. Zelo me razjezi, da se ameriški časopisi zgražajo o izkoriščanjih v ZAE-ju ali Katarju, medtem ko glede izkoriščevalskega dela na domačih plantažah ne piše noben ameriški časopis. Zelo so pristranski.

Kot si omenila, si med študijem več semestrov preživela v tujini. Je to standardna pot, da med študijem potem nekaj semestrov preživiš na različnih koncih sveta. Si sama izbrala, kam želiš iti in tudi kdaj?
Sistem ni vpeljan, ker je pač vsak študent v drugačnem položaju. Kot študent lahko greš kamor koli, vendar pa se mora s tem strinjati tvoj mentor, odobritev pa ti mora dati tudi pristojni organ fakultete. Večina mojih sošolcev je šla vsaj za semester ali dva v New York, kjer je matična univerza, ki ponuja res pester nabor predmetov. To je bil glavni razlog. Drugi kampusi, kot sta, recimo, v Buenos Airesu ali Sydneyju, so veliko manjši in nimajo toliko programov.

Sama sem želela v Buenos Aires, ker sem želela izboljšati svojo španščino, za kar sem vedela, da jo bom, sploh ker sem stanovala pri družini. Možnosti so torej zelo različne. V bistvu so trije osnovni kampusi, v New Yorku, Abu Dabiju in po novem tudi v Šanghaju, kjer lahko študiraš celoten študij in diplomiraš, v drugih pa lahko študiraš semester ali dva.

V Buenos Airesu je bilo drugače že zato, ker sem živela pri družini, seveda pa je tudi kultura zelo drugačna. Zelo je lepa, na severu so fantastični slapov Iguazú, ki so zame ena najlepših stvari, kar sem jih videla doslej. Na jugu je čudovita Patagonija, kjer so gore, kamor greš lahko na trekinge. Res lepo. Je pa res, da so razdalje res ogromne. Iz Buenos Airesa do slapov Iguazú smo se vozili 18 ur, vendar pa so spalni avtobusi res udobni. Meni je to manjši problem kot dolg polet.

Zdaj torej študiraš na matični univerzi? V kaj si se usmerila?
Zdaj sem v bistvu v 1. letniku doktorata, ki je večinoma sestavljen iz predavanj. Predavanj za doktorski študij v Abu Dabiju ni, zato sem prišla sem. Zdaj delam doktorat iz kemije, bolj specifično se ukvarjam z nanodelci, ki bi se uporabljali za tarčno zdravljenje.

Če primerjaš sam občutek študiranja v Abu Dabijem in New Yorkom, kako bi ju ocenila?
Tu v New Yorku se res ves čas veliko dogaja in je dejansko tako, da si manj osredotočen na sam študij kot v Abu Dabiju. Milijon stvari je, od koncertov, barov in tako naprej. Zato je zelo pomembno, da ostaneš zbran in da se zavedaš, zakaj si prišel sem.

Pomemben dejavnik predstavlja že kraj bivanja: v Abu Dabiju smo bili večina študentov v kampusu, učilnica je bila 10 minut peš stran, tu v New Yorku pa zaradi visokih cen nekateri sošolci živijo tudi več kot uro vožnje stran od predavalnic in laboratorijev. To omenjam zaradi tega, ker smo zaradi tega veliko manj povezani oz. veliko bolj razpršeni in se veliko manj družimo zunaj šole.

Kot si omenila, prejemaš štipendijo. Je sistem tak, da morate potem finančno pomoč "vrniti" v obliki dela za kakšno podjetje ali organizacija?
Ne, v mojem primeru je štipendija, ki so mi jo dali in ni treba nič vrniti, ne v obliki denarja ne v obliki dela. So pa določene šole, recimo v Katarju, obstaja Cornell Medical School, ki ima sicer sedež v New Yorku. Tam pa velja, da ko po štirih letih končajo medicino, morajo tam ostati nekaj let, sicer morajo denar vrniti.

Na naši univerzi ni tako, dejansko je celo nasprotno. Podpirajo te pri iskanju službe, recimo v Abu Dabiju in New Yorku sta karierna centra, ki ti pomagata tudi pri vpisu na študij, tudi če gre za vpis na drugo fakulteto. Zelo spodbujajo tudi osebni razvoj, kar se mi zdi zelo dobro. Očitno računajo tudi na to, da bomo s tem, ko študiramo na njihovi univerzi, prispevali tudi k dobremu imenu univerze.

Je šel po tvojih stopinjah še kakšen študent iz Slovenije in študira v Abu Dabiju na isti fakulteti?
So, še nekaj jih je, prihajajo pa tudi študentja iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki so, recimo, v Sloveniji delali mednarodno maturo. Tako da ta balkanska regija je kar dobro zastopana. Tu v New Yorku imamo pa celo klub južnih Slovanov, ki je namenjen študentom z Balkana. Družimo se na različnih družabnih večerih.

Zelo bi spodbudila vse mlade, ki razmišljajo o študiju v tujini ali izmenjavi, naj se prijavijo, ker res nimajo česa izgubiti. Taka mednarodna izkušnja je fantastična, spoznaš ogromno ljudi, postaneš veliko bolj samostojen. Priznam, meni se je prej zdelo nemogoče, da bom živela daleč od družina. Pa živim, in še vedno smo zelo povezani z domačimi. Slovenija je krasna, ampak za vsa področja, ki nas zanimajo, pač ne ponuja najboljših možnosti, kar je seveda popolnoma normalno. S tem ni nič narobe. Dejansko je krasno, če lahko izkušnje pridobiš in jih preneseš nazaj v Slovenijo. To je po moji oceni najboljši način, kako lahko prispevaš k razvoju države, ki je tvoja domovina. Ima pa na to vpliv tudi dejstvo, da je odvisno, kam greš.

V ZDA se bližajo predsedniške volitve. Kako odmeva prvi del politične bitke med Newyorčani?
Sama ne spremljam ravno veliko politike, je pa res kar precejšnje zanimanje za Melanijo Knavs. Moji ameriški prijatelji se čudijo, da gre Trumpu tako dobro. Toda očitno ima veliko privržencev, kar kažejo izidi preliminarnih volitev.

Kaj pa najbolj pogrešaš, odkar si šla v tujino?
Zagotovo najbolj pogrešam svojo družino. Še dobro, da obstaja Skype. Od materialnih stvari pa kakšno domačo hrano (smeh).

Kako se profesionalno vidiš čez deset let? Te mika znanstvena kariera ali gospodarstvo? Kako vaša univerza spodbuja ta prehod?
Nismo prepuščeni sami sebi. Tradicionalna kariera nekoga, ki konča doktorat iz kemije, je, da nadaljuje postdoktorski študij, potem pa postane profesor. Danes zagotovo ni dovolj mest za vse, ki bi želeli postati profesorji, niti si tega vsi ne želimo. Zagotovo se spodbuja naš odhod v industrijo, sploh v farmacevtsko.

Sama si ne želim akademske kariere. Biti profesor v ameriškem sistemu pomeni celo življenje prosjačiti za denar, da lahko "furaš" svoje raziskovalno delo. Uspešnost je pa 10-odstotna. Če si uspešen, dobiš denar za tri leta, potem pa se krog prošenj znova ponovi. Biti profesor je dejansko način življenja, ne samo služba. To ni moj cilj.

Raziskovalno delo me zanima, ampak predvsem me zanima delo, ki bi vključevalo delo v različnih krajih in z ljudmi iz različnih ozadij oz. držav, ker se mi zdi, da so takšni mešani timi zelo uspešni.

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE