Družina Zorjan prihaja iz Doklec pri Ptujski Gori. Tomaž, magister mednarodnih in diplomatskih odnosov, dela v službi za upravljanje s človeškimi viri pri Natu v Združenem centru za bojevanje v Stavangerju na Norveškem, Sabina je magistra prevajanja, ki se ukvarja s prevajanjem, lektoriranjem in podobnim delom na jezikovnem področju. Prosti čas jima zapolnjuje sin Jernej.

Ker je Tomaž dobil delo v Natu, so se pred letom dni odpravili v Stavanger na jugu Norveške, ki velja za eno izmed svetovnih energetskih središč, zato je znižanje cen nafte življenje v mestu precej spremenilo.

Tomaž, zaposleni ste v službi za upravljanje s človeškimi viri pri Natu v Združenem centru za bojevanje v Stavangerju. Kako ste sploh prišli do tega delovnega mesta, že dolgo delate kariero v tujini?
Tomaž: Celotna zgodba se je začela že mnogo prej, verjetno tam nekje leta 2003, ko sem bil zaposlen v Slovenski vojski in končal šolo za podčastnike. Takrat se mi je odprla možnost usposabljanja v ZDA pri marincih. To je bil moj prvi stik z mednarodnim okoljem. Sledila je napotitev na mirovno misijo v Bosno in Hercegovino, kmalu zatem pa se sem se prijavil na razpis za delo v kopenskem poveljstvu Nata v Madridu. Leta 2010 sem se vrnil v Slovenijo, delal tu dve leti, nato pa spet odšel na mednarodno dolžnost v Belgijo, v vrhovno poveljstvo Nata. Vmes sem ob delu končal dodiplomski in podiplomski študij mednarodnih odnosov, tako da je bila tujina naslednji logični korak. Na začetku tega leta sem se prijavil na razpis zveze Nato za delovno mesto v Stavangerju na Norveškem. Izbran sem bil med prvih šest, po nekaj pisnih testiranjih in končnem poglobljenem intervjuju pa sem zasedel prvo mesto. Ponujena mi je bila pogodba, ki sem jo sprejel.

S sinom Jernejem živite v Stavangerju na jugu Norveške, ki ga imenujejo tudi "naftna prestolnica" Norveške, velja celo za eno izmed evropskih energetskih prestolnic. V mestu je zato veliko tujih podjetij, kar petina vseh prebivalcev naj bi bila tujcev. Se vam je bilo tudi zaradi tega kaj lažje prilagoditi in vklopiti v okolje, kakšen je utrip mesta?
Sabina: Ja, res je veliko tujcev. Veliko jih je prišlo iz oddaljenih držav, kot sta Indija in Venezuela, pa tudi iz drugih skandinavskih držav, Baltika in kar nekaj iz Poljske. To sem opazila predvsem pri množičnem obisku raznih jezikovnih srečanj, kjer domačini s svojimi novimi someščani komunicirajo v norveščini in nas učijo osnov jezika. V Stavanger so prišli večinoma prav zaradi zaposlitve v naftni industriji, tako da je veliko inženirjev in tehnične stroke, kar je opazno že po specifičnem žargonu. Angleščino je mogoče slišati na vsakem koraku, obvladajo pa jo tudi domačini, o čemer sem se lahko že večkrat prepričala. Kot priseljenci smo se tudi mi najprej vklopili v mednarodno družbo; Tomaž pri delu, jaz pa najprej pri druženju z drugimi starši, zlasti v t. i. odprtih vrtcih. Ti so značilni za skandinavski prostor in predstavljajo alternativo klasičnim vrtcem. Tukaj je tudi veliko priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, tako da slej ko prej slišiš kakšno znano besedo in pogovor že steče.

Poleg tega, da v mestu "kraljuje" naftna industrija, pa se Stavanger uvršča tudi med najdražja mesta na svetu. Sicer za celotni sever Evrope velja, da je življenjski standard visok, cene pa izredno zasoljene, a prav Stavanger naj bi bil po nekaterih indeksih celo najdražje mesto na svetu. Za občutek - kakšne so cene najosnovnejših izdelkov v trgovinah, kako visoke so najemnine, javni prevoz?
Sabina: Da, gre za drugačen življenjski standard. Plače so razmeroma visoke in se na prvi pogled zdijo sanjske (povprečno nekaj čez 5.200 evrov bruto na mesec). Neto znesek je seveda nekoliko nižji, saj je treba odšteti vsaj 35,2 % davka in še dodatnih 9 % ali 12 %, glede na višino plače. Končni znesek se morda še vedno zdi precej visok, vendar je zaradi visokih stroškov najemnine, hrane, goriva in storitev včasih težko shajati. Družine si večinoma ne morejo privoščiti, da bi bil zaposlen samo eden od staršev. Naftna industrija je ustvarila pogoje za umetno vzdrževanje visokega standarda, ki zgodovinsko gledano v tej regij prej ni bil prisoten. Kar naenkrat je bilo na cestah ogromno dragih avtomobilov (na poti do bližnje trgovine srečam vsaj kakšnih pet električnih avtomobilov Tesla), najbolj pa so poskočile cene na nepremičninskem trgu. Mesečna najemnina dvosobnega stanovanja se giblje nekje od 8.000 do 13.000 norveških kron (900-1.300 evrov), kamor je treba prišteti še vsaj 2.000 kron stroškov. (1 NOK = 0,11 EUR, op a.) Se je pa v zadnjih nekaj mesecih marsikaj spremenilo, saj je tudi Stavanger zadela naftna kriza. Pred dobrim letom so kupci nepremičnin zaradi visokega povpraševanja ceno še zviševali. Nato je sledil močan val odpuščanj, tako da so posledično začele padati tudi cene nepremičnin. Samo v naši soseski so se najemnine znižale za več tisoč kron.

Hrana ni tako raznolika in sveža, saj jo morajo veliko uvoziti. Na trgu prevladuje le pregledno število podjetij, ki imajo zlasti v mlečni industriji monopol. Cene so povprečno dvakrat višje. Najdražje je meso (kg piščančjih prsi cca. 100 kron), ribe in morski sadeži pa so cenejši kot v Sloveniji (kg lososa 80 kron). Štruca belega kruha stane približno 25 kron, kg banan 20 kron, kg paradižnika 25 kron, kg sira nekje 90 kron, liter mleka 16 kron, 12 jajc 40 kron, pol litra piva 32 kron ... Aktualna primerjava cen v trgovinah je na voljo na tej strani. Tudi cene goriva so rekordne, saj je za liter bencina treba odšteti od 13 do 15 kron. Mesečna avtobusna vozovnica stane 650 kron, vozovnica za vlak do bližnjega Sandnesa pa nekje 150 kron.

Ko sem se v tej rubriki pogovarjala s Slovencema, ki živita na Danskem oziroma na Finskem, sta oba dejala, da so cene v restavracijah tudi za domačine previsoke, zato si razkošne večerje le malokdo lahko privošči, da so avtomobili in alkohol zaradi davkov izredno dragi, cene za storitve oziroma obrtnike, na primer frizerje ali kakšne mojstre, pa astronomske. Se ta zgodba ponavlja tudi na Norveškem?
Sabina: Obiske restavracij lahko preštejemo na prste ene roke. Kakovost in ponudba ne opravičujeta visokih cen, zato raje kuhamo kar doma. Povprečno kosilo stane nekje 450 kron (50 evrov), kapučino 36 kron, malo pivo pa kar 80 kron. Opažamo, da restavracije in bari tukaj niso del lokalne kulture. Večinoma si tople napitke nosijo s seboj v termovkah, običajne pa so tudi malice na prostem, zlasti pri družinah z majhnimi otroki. Vsak ima v torbici kak sendvič s sirom ali pa riževo solato. Alkohol lahko kupite le v posebnih trgovinah, cene pa so seveda zelo visoke. To se pozna tudi pri njihovem odnosu do alkohola. Če si povabljen na zabavo, svojo pijačo prineseš s seboj, saj bi bil to za gostitelja prevelik strošek. Zanimiva je bila tudi pokušina domačega vina, ki sem ga prinesla na vaje pevskega zbora. Od litra in pol je 20 ljudi spilo dobra dva kozarca, saj med tednom niso vajeni piti. Ob koncih tedna pa se mesto popolnoma spremeni in razživi. Naša domača žganja so izredno priljubljena. Nikakor jim ni jasno, kako smo tako veliko hruško uspeli spraviti v majhno steklenico, haha. Frizerja tukaj ne obiskujemo, pa tudi kakšnega mojstra še ni bilo treba klicati, bi pa bili stroški seveda astronomski. Če so storitve prepoceni, obstaja sum, da ne plačujejo svojih zaposlenih in da goljufajo, tako da so oblasti precej stroge.

Glede na to, da imata majhnega otroka, imata zagotovo v "malem prstu" sistem predšolskega varstva otrok. Otroka je menda mogoče v vrtec vpisati le avgusta, kako pa se družina znajde do takrat? Zapisali ste tudi, da otroci v vrtcu sploh ne dobijo toplega otroka in da jih pogosto varujejo ljudje brez primerne izobrazbe. Kako sta vidva uredila varstvo za Jerneja in ali sta zadovoljna z njim?
Sabina: Prijave za vrtec se končajo januarja, šolsko leto pa se začne avgusta. Vsak starš, ki za svojega otroka želi mesto v vrtcu, ga mora po zakonu tudi dobiti. Izbrati smo morali štiri vrtce in jih razvrstiti po prioritetnem vrstnem redu. Lahko se sicer zgodi, da dobiš drugi vrtec, ki ga nisi zapisal na seznam, vendar nekje mesto bo. Mi smo dobili mesto v britanskem mednarodnem vrtcu, ki smo ga tudi želeli, vendar ne po tej poti. Ker gre za zasebni vrtec, so naše mesto odobrili naknadno. Najverjetneje je pomagalo tudi dejstvo, da je Tomaž zaposlen pri Natu, saj v poznejšem obdobju krijejo del šolnine. Izvedeli smo namreč, da imajo prednost predvsem tisti otroci, katerih starši so zaposleni v podjetjih, ki plačujejo stroške šolanja oz. vrtcev (v tem primeru plačujejo precej višjo vsoto). Od januarja do avgusta pa si starši lahko pomagajo z varuškami, dnevnim varstvom (dagmamma), odprtimi vrtci ali pa imajo otroke doma. Dejavnosti je na pretek, saj sta mesto in okolica do otrok zelo prijazna. Z Jernejem sva na začetku zelo rada odkrivala bližnje plaže, otoke, kmetije, igrišča … Kljub slabemu vremenu sva zelo uživala. Tudi z vrtcem smo zelo zadovoljni, saj imajo odličen program, vzgojiteljice pa so zelo ljubeznive in izkušene.

Večina vrtcev otrokom res ne nudi (toplega) obroka, tako da jim starši morajo pripraviti malico. Tudi jaz Jerneju za v vrtec vsak dan pripravim kosilo in malico. Po pričevanju prijateljic, ki imajo otroke v drugih vrtcih, je postrežena hrana pogosto enolična in procesirana (hrenovke, klobase, juhe iz vrečk in različne paštete). V vrtcih so zaposleni številni nepedagoški delavci iz drugih strok, le vodja skupine ima ustrezno izobrazbo. Trenutno je razpisanih kar nekaj delovnih mest za asistente. Tudi način dela je drugačen. Večkrat opazujem skupine otrok iz različnih vrtcev, ki prihajajo na veliko igrišče pred našo hišo (tudi ko močno dežuje in piha). Vzgojiteljice so precej pasivne, otroci pa se prosto igrajo, plezajo po skalah, skačejo po blatu … Na splošno opažam, da imajo otroci tu manj omejitev, njihovi starši pa so bolj sproščeni. Zjutraj jih opazujem, kako gredo sami peš v šolo oz. na avtobusno postajo, zvečer pa se igrajo zunaj in se sploh ne bojijo teme. Nepremočljivi enodelni pajaci in gumijasti škornji spadajo k obvezni opremi, dežnikov sploh ne uporabljajo.

Izjemno pomembna stvar je tudi dostopnost in kakovost zdravstvenega sistema. Vi, Tomaž, ste v enem izmed zapisov dejali, da je življenje na Norveškem več kot dobro, da je odlično, vendar ne zato, ker bi država poskrbela za vse, ampak je treba vse (delno) plačati. Kako ta sistem deluje v zdravstvu?
Tomaž: Norvežani plačujejo visoke davke in tudi socialne prispevke za zdravstvo. Za otroke do 16. leta je zdravstvo brezplačno, preostali pa vedno plačajo t. i. participacijo pri vseh zdravstvenih storitvah na primarni ravni. To pomeni, da noben obisk pri zdravniku ni popolnoma zastonj. Vse to se uravnava tudi prek zavarovalnic, kjer so na voljo različni paketi, vendar popolnoma brezplačnega zdravstva za odrasle ni. Posameznik lahko v enem letu plača največ 2.000 kron na primarni ravni, nad tem zneskom so pregledi brezplačni, stroške pa plača država.

Ob prijavi v zdravstveni sistem je vsaki družini dodeljen družinski zdravnik, ki je hkrati tudi pediater za otroke. To je bilo za nas nenavadno, saj smo bili vajeni, da majhnega otroka pregleduje pediater, ki ima ustrezno specializacijo. Tudi na splošno je zdravstvo na Norveškem, vsaj na primarni ravni (resnejših zdravstvenih težav nismo imeli) bolj sproščeno. Medicinske sestre pogosto dajejo napotke kar po telefonu, zdravil je precej manj kot v Sloveniji, pri prehladih in rahlo povišani temperaturi pa neradi dajejo zdravila na recept. Lahko bi rekel, da so precej vikinški, haha. Ali je to dobro ali slabo težko sodim, vendar do zdaj še nisem zasledil informacij, da bi zdravstveni sistem imel finančne težave.

Za severnjaške države velja, da je bilo eno izmed gonil njihovega razvoja in uspeha socialna enakost in miselnost, da so vsi enaki, da delajo vsi za enega in eden za vse ter da ni zaželeno izstopanje ter vrednostne sodbe o drugih. Kako se to kaže na delovnem mestu ali v vsakdanjem življenju?
Tomaž: To se resnično čuti pri delu in tudi pri vsakodnevnem komuniciranju. Medtem ko se v nekaterih drugih državah večkrat poudarja izobrazba in osebni dosežki (tudi v Sloveniji), je to na Norveškem precej nezaželeno. Tudi sam sem to izkusil na delovnem mestu. Ko sem med kosilom začel predstavljati svoje dosežke in izobrazbo, so bili Norvežani vidno nezainteresirani. Ko sem jim v enem od pogovorov dejal, da nameravam našemu direktorju direktorata omogočiti urejanje procesov zunaj za to namenjenih ur, ker ima verjetno precej zapolnjen urnik, so me kar debelo pogledali. Takoj so me podučili, da bo tudi on (ne glede na to, kako visoko v hierarhiji je) stopil v vrsto in urejal zadeve tako kot vsi drugi. Podobne primere sem slišal tudi od kolegov v drugih podjetjih. Sodelavci so kot skupina zaslužni za uspehe, pa tudi za napake posameznika odgovarjajo vsi enako. Ni izstopanja v nobeno smer. Osebno mi tak način ni najbolj všeč, ker vse zaposlene postavlja v neko sredino. Posledično se za napredovanje izbirajo druga merila, ki ne temeljijo nujno na meritornosti.

Severnjaki veljajo za hladne in zaprte ljudi, a številni menijo, da ni tako - da imajo le radi zasebnost in tudi drugim pustijo prostor zanjo. Kako dobro poznate svoje sosede, se vabite na obiske in posedate ob kavi ali se družine držijo bolj vsaka zase?
Sabina: Res je nekoliko težje navezati stike z domačini, ki so na prvi pogled karakterno bolj zaprti. Obstaja kar veliko stereotipov o hladnih in zadržanih Norvežanih, sama pa sem imela pogosto prav nasprotne izkušnje. Pridružila sem se pevskemu zboru, ki ga sestavljajo večinoma domačini. Tam sem spoznala, kako odprti, dobrosrčni in zabavni so lahko. Morda na začetku res niso tako temperamenti in gostobesedni, se pa lahko sčasoma spremeni tudi to. In ravno potrpežljivost je tu na severu pomembna vrlina. Norveška ni dežela, ki bi svojo identiteto servirala na srebrnem pladnju (kot smo tega vajeni od lastne promocije številnih drugih držav), tako da je v odkrivanje te navidezno hladne "selbujske rože" treba vložiti malo več truda. Prav tako posedanje ob kavi ni nekaj tipično norveškega, to pa ni nujno kazalnik tega, da niso tako družabni. Imajo svoje navade, bolje se počutijo v manjšem krogu znanih ljudi, pomembna je domačnost in sproščenost. Ni pretiranega govoričenja, hvaljenja, gestike in emocionalnih izlivov (razen ob koncu tedna, haha). Pogovori so večinoma preprosti in se tičejo praktičnih tem, vendar je to le površna ocena. Vseh sosedov še ne poznamo dobro, se pa pozdravljamo. Pogosto se kdo odseli oz. priseli, imamo pa tudi drugačen ritem, tako da se srečamo samo ob koncih tedna.

Čeprav za obljubljeno deželo prebežnikov z Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike veljata predvsem Nemčija in Švedska, postaja njihovo število v zadnjem času težava tudi za Norveško, ki se boji, da bi zaradi dolge meje s Švedsko prišlo do "prelivanja" prebežnikov. Pred kratkim sem brala, da se je tudi Norveška odločila za začasno uvedbo mejnega nadzora. Kako Norvežani gledajo na val prebežnikov - prevladuje strah pred njimi ali odgovornost pomagati?
Tomaž: Norvežani so, vsaj navzven, strpen narod. Laično gledano imajo verjetno srečo, da so zadnji v vrsti po kopenski poti, po morju pa je legalno skoraj nemogoče priti na Norveško. To jim daje čas, da sprejemajo ukrepe, ko se jim zdijo nujni. Vseeno pa sva s Sabino večkrat slišala, da jim ni všeč nikakršna naselitev prebežnikov, ne glede na vzrok njihove migracije. To se ne kaže samo pri prebežnikih. Zadnje leto je bilo za Stavanger precej slabo, saj je cena nafte drastično padla, količina pa se je povečala. Črpanje nafte je na Norveškem precej dražje kot drugod po svetu (vsa nafta se črpa na morju, kar je precej drago), zato je sledilo nekaj valov odpuščanja. Seveda je bil najprej velik osip tujcev, za nekaj odstotkov pa je narasla brezposelnost tudi pri Norvežanih. Precej točna je po mojem mnenju ocena prijateljice Slovenke, ki že dlje časa živi na Norveškem, da imajo vsi Skandinavci neko notranjo potrebo po strpnosti in dolžnost pomagati v takih položajih.

Norveška ima četrti najvišji dohodek na prebivalca na svetu in enega najvišjih indeksov človeškega razvoja. Na praktično vseh seznamih uspešnosti se uvršča v sam vrh držav. Njen uspeh temelji na izvozu nafte in zemeljskega plina, a cene nafte so se od junija lani znižale kar za 60 odstotkov. Govorili ste že o tem, kako je to vplivalo na naftno industrijo?
Sabina: Stavanger je tu še posebej na udaru, saj gospodarstvo sloni večinoma na naftni industriji. Bilo je že več množičnih odpuščanj, ki so najprej doletela prav pogodbene delavce iz tujine. Med prijatelji, ki so zaposleni v tem sektorju, trenutno vlada veliko negotovosti in strahu, saj nikoli ne veš, kdaj boš naslednji na vrsti. Trg se je začel spreminjati, nepremičninski balon poka, brezposelnost pa se počasi veča. Ko smo se preselili, je bila stopnja brezposelnosti pod dvema odstotkoma, zdaj pa že dosega tri odstotke. Služb je bilo na pretek, tudi brez znanja jezika, zdaj pa je pri vsakem oglasu za delo alineja, ki zahteva aktivno in dokazljivo znanje norveščine. Vseeno pa domačini niso pretirano vznemirjeni, no, vsaj tako se zdi. Za težke čase imajo namreč pripravljen poseben naftni sklad, kamor se stekajo presežni dohodki od prodaje nafte. Sklad ima okoli 780 milijard evrov in še narašča. Država manjši del denarja vlaga v državo, državni pokojninski sistem in v socialo, večji del pa investira v tujino. Vlada napoveduje, da bodo zaradi krize morali poseči po teh prihrankih, kar se do zdaj še nikoli ni zgodilo. Bomo videli, kaj bo prineslo naslednje leto.

Država je sicer že dvakrat na referendumu zavrnila vstop v Evropsko unijo, kljub temu pa ohranja tesne stike z njo in njenimi članicami, je tudi članica zveze Nato. Kako Norvežani gledajo na neodzivnost, neučinkovitost in neusklajenost Bruslja, pa naj gre za reševanje grške dolžniške krize, begunski val ali, najbolj sveže, teroristične napade?
Tomaž: V zadnjem času med ljudmi nisem zasledil nekih pretiranih skrbi glede grške krize. Norvežani imajo druge skrbi, predvsem tiste, povezane z nafto. Ker Norveška ni članica EU-ja, ima bolj ali manj proste roke pri številu prebežnikov, ki jih bo sprejela. Kot ena izmed skandinavskih držav seveda ohranja visoko moralno držo, vendar za zdaj ni videti pretiranega navdušenja glede sprejema prebežnikov. Glede terorističnih napadov se je odzvala podobno kot vse države članice Nata. Stopnja varnosti se je nekoliko zmanjšala, vendar se življenje tu (še) ni spremenilo. Še vedno se počutimo zelo varne, otroci še vedno vsak dan hodijo v šolo sami, brez kakršnega koli spremstva.

Številni, ki se preselijo na sever, tarnajo predvsem nad vremenom in "neskončno dolgo" zimo s temo in pomanjkanjem sonca. Stavanger leži na jugu in ob morju, so zaradi tega vremenske razmere kaj prijaznejše?
Sabina: Zime so res dolge in nič kaj idilične. Temperature so zaradi morja nekoliko toplejše, pa tudi snega ne zapade veliko. Je pa predvsem deževno in vetrovno, včasih neprestano po več tednov. Ni čudno, da Norvežani radi kupujejo sveče in praznujejo dan luči oz. praznik svete Lucije. 13. decembra, na najdaljšo noč v letu, prirejajo v šolah, vrtcih in po mestu številne procesije. Nekateri se celo preoblečejo v Lucijo, ki na glavi nosi krono iz lučk. Tako poskušajo pregnati temo in naznanjajo daljše dni.

Skoraj enoletno bivanje tukaj nas je naredilo tolerantnejše glede vremena, samo da ne dežuje in piha premočno. Ko so temperature nizke, se pač oblečemo; če sije sonce, se namažemo s kremo za sončenje. Ne izgubljamo časa za pritoževanje in ne čakamo na sonce, preden se odpravimo ven. Tako smo na obisku v Sloveniji vedno zadovoljni, kar koli že povedo pri vremenski napovedi.

Ko pride zima, pa zablestijo norveški zimski športniki, ki so izjemni tekači, biatlonci, skakalci, tudi hokejisti. So tudi Norvežani tako "nori" na smučarski tek kot Finci, kjer menda številni na smučeh tečejo tudi v službo, tekaške proge pa so včasih celo prej očiščene kot ceste?
Tomaž: Tu bi lahko pritrdil, vsak Norvežan, ki zasluži dovolj, kupi počitniško hiško v gorah ob smučišču ali progi za tek na smučeh. Ob koncu tedna se večkrat odpravijo v te hiške, kjer preživljajo čas v naravi; brez televizije in medijev.

Vam je uspelo državo že dobro raziskati, obiskati kakšne slikovite kraje?
Sabina: Slikovita pokrajina je že pred vrati, ni se treba daleč voziti. Do obale imamo le nekaj minut hoje, z bližnjega hribčka pa se razprostira čudovit razgled na fjord. Večkrat se odpravimo na bližnji otok Hundvåg, kjer z Jernejem po magičnem gozdu iščemo trole (Trollskogen). Za prvomajske praznike smo se odpravili na izlet v južni Kristiansand. Pot do tja traja približno tri ure in pol. Omejitve na Norveškem so nizke (90 km/h na avtocesti), kazni visoke, zato se nam prav gotovo ni mudilo. Človek se umiri, ker ga v to prisilijo pravila in način življenja. Narava in razgled na poti sta bila fantastična in prav to smo si najbolj zapomnili. V Oslo in Bergen še nismo šli, tako da nas čaka še kakšno zanimivo potovanje.

Pred vrati so praznični dnevi. Bo to vaš prvi veseli december na Norveškem? Kako praznujejo Norvežani, imajo kakšne zanimive navade, kakšni so običaji glede obdarovanja?
Sabina: To bo res za nas prvi veseli december na Norveškem, vendar se za praznike vračamo domov, kjer bomo nekaj dni preživeli z domačimi. In dejansko je tudi tu že kar nekaj časa veselo. Mesto se je že odelo v praznično razsvetljavo, okrasje pa ostaja v preprostem slogu, kjer prevladujejo naravni materiali. Vsak dan potekajo razne prireditve in glasbeni nastopi, ki so del "živega adventnega venca". Trgovine bodo decembra izjemoma odprte tudi v nedeljo, na prodajnih policah pa je vsepovsod mogoče zaslediti napis jul, to je namreč norveška beseda za božič. V tem času so na prodaj posebni božični siri, klobase, kaše, pijače, meso, ribe ... Sumim, da gre za običajne izdelke, le da so zdaj drugače zapakirani. Hrana igra v času božiča očitno pomembno vlogo, predvsem takšna nezdrava. Za tradicionalno božično večerjo običajno postrežejo s pečenimi svinjskimi rebri, kuhanimi klobasami, krompirjem in zeljem. Še bolj posebna pa so osoljena in posušena jagnječja rebra oz. božični pinnekjøtt. Te se morajo vsaj tri ure kuhati v sopari nad rešetko, narejeno iz brezovih vej. Za najpogumnejše pa imajo še ribjo specialiteto, imenovano lutefisk. To je zmehčana posušena polenovka, neke vrste norveški Marmite, saj jo nekateri obožujejo, drugim pa obrača želodce. Mi si glede te ribe še nismo ustvarili mnenja, jo bom pa tokrat vsekakor poskusila. Božična večerja se večinoma konča z mlečnim rižem, ki mu dodajo cimet in omako iz gozdnih sadežev. Hrano pa poplaknejo s posebnim božičnim pivom, otroci pa dobijo julebrus, ki je v trgovinah na voljo le v tem času.

S to večerjo praviloma postrežejo 24. decembra, torej na sveti večer oz. julaften, nakar sledi obdarovanje. Če so bili pridni, jih obišče Božiček oz. Julenisse. Pomembno vlogo ima tudi božični škrat, ki mu pravijo Nisse. To bitje ima na Norveškem že dolgo tradicijo. Varuje namreč polja, travnike, ljudi in živali, v zameno pa potrebuje zavetje v domači hiši in na sveti večer skledo ovsene kaše. Verjetno je kar nekaj običajev, ki jih bomo tokrat doživeli prvič, tako da se resnično veselimo prazničnih dni.

Koliko časa nameravate ostati v Stavangerju in ali bi se potem želeli vrniti v Slovenijo ali boste nadaljevali vaše "popotovanje" po Evropi?
Slovenija ostaja daleč najbolj priljubljena država, zelo radi bi se vrnili domov. Treba pa je najprej zagotoviti normalno življenje. V Sloveniji smo se (pre)večkrat ukvarjali s tem, kako normalno shajati iz meseca v mesec. Vendar denar še zdaleč ni vse. Dejstvo je, da je v Sloveniji omejeno število delovnih mest, da se je brezposelnost krepko povečala, zdaj pa se znižuje zelo počasi.

V Sloveniji sem bil na razgovoru za neko vodstveno delovno mesto. Prvo vprašanje, ki sta mi ga kadrovika postavila, je bilo glede vzrokov in njihovih koristi, ki bi jih prinesla moja zaposlitev. Sledilo je minipredavanje o tem, da bo plača minimalna, da bom moral delati vse sobote, nedelje in praznike; da je stres neverjeten ipd. Razgovor v Stavangerju je potekal popolnoma drugače. Najprej so mi povedali, zakaj sem tam, kaj jim je všeč, kako sem rešil preverjanja … Sledil je pogovor, pri katerem smo izmenjali stališča glede kadrovske problematike v Natu in konkretnih nalog. Povedati hočem, da sva postala utrujena od doseganja sprejemljivega standarda, zavračala sva nasvete ljudi, da bi bilo pametno biti član te ali one stranke, ker je službo potem dobiti precej lažje ipd. Na trenutnem delovnem mestu se meritornost opazi, zaslužek je neprimerno večji, več časa lahko preživim z družino. Najin cilj ni bil obogateti. Svojega časa nisva želela posvečati finančnim skrbem in spletkarjenju, pridobivanju poznanstev. Želela sva delati in živeti normalno družinsko življenje. Na Norveškem je tak status nekaj običajnega, v Sloveniji pa trenutno žal težko dosegljiv. Dokler se to ne bo spremenilo, bomo ostali v tujini.

IZ PRVE ROKE