Kar je na prvi pogled videti kot zgodba bele Masajke, ki se zaljubi v pripadnika afriškega plemena in se odloči pustiti svoje življenje v Evropi ter prestaja težke preizkušnje prilagajanja masajskemu načinu življenja, je po Vesninih besedah bolj zgodba o poslovni priložnosti in želji po spremembi. V Afriko ni prišla kot naivno dekle, ki bi privolilo v življenje med Masaji in v pitje mleka s krvjo, njeni koraki so bili dobro premišljeni.

Vesna je vedno rada potovala in pred 12 leti bi morala obiskati prijateljico v New Yorku, pa je potovanje nekaj dni pred odhodom padlo v vodo. Ker je dopust že načrtovala, se je na hitro odločila, da se pridruži majhni skupini, ki se je odpravila v Tanzanijo. "Zanzibar je bil na mojem spisku načrtovanih destinacij že med študijem," je povedala Vesna. Njeno skupino je po safariju vodil simpatičen domačin Bube in čeprav sta si bila z Vesno všeč, se ni čez noč odločila za največjo spremembo v življenju.

Svojo pot po Afriki je po začetnih 14 dneh podaljšala na dva meseca in skupaj z Bubejem obiskala še Ugando in Kenijo, na potovanju pa se jima je porodila ideja o turistični agenciji. Čeprav jo je doma čakala perspektivna kariera mlade ekonomistke (delala je v Evropski komisiji), je čutila, da si želi nekaj drugačnega in čez pol leta se je vrnila v Afriko. "Poslovna priložnost me je prepričala, da ostanem v Tanzaniji," je razložila Vesna: "Ideja za turistično agencijo je padla, ker je Bube delal v turizmu že pred mojim prihodom v Tanzanijo. Njegove izkušnje in moj kapital sta leta 2004 pripeljala do ustanovitve najine turistične agencije Pure Afro Travels."

Pravi, da se ne bi preselila, če ne bi videla priložnosti za poslovni uspeh, vendar pri tem ne zanika, da je bilo z Bubejem vse mnogo lažje. Vse skupaj je dobro premislila in se odločila, da bo v Afriki najprej preživela pol leta, kar bo neko "testno obdobje", ki bo pokazalo, ali si tam sploh želi živeti. Pri krajših potovanjih običajno slabe strani, kot je redukcija elektrike, ignoriramo, če pa ostaneš dlje časa, se odločiš na podlagi dobrih in slabih stvari, meni Vesna. Ko je ugotovila, da je bila turistična agencija dobra naložba in da je Bube pravi življenjski sopotnik zanjo, odločitev ni bila več težka.

Če je uspešen roman Bela Masajka prikazal težko življenje belopolte priseljenke med Masaji, nam je Vesna v spodnjem intervjuju predstavila svojo precej drugačno zgodbo in razkrila, kakšno je življenje v Tanzaniji.

Med Tanzanijo in Slovenijo je precej več razlik kot podobnosti. Pa vendar, v čem bi našli podobnost med tema deželama?
Tanzanija je, enako kot Slovenija, nekdanja socialistična država, to se pozna v kulturi ljudi. So zelo odprti in imajo čut za sočloveka. Je mirna, politično stabilna država.

Medtem ko sva se dogovarjali za intervju, ste zapisali *hakuna matata (noben problem). Je to v Tanzaniji le besedna zveza ali predstavlja način življenja?
Hakuna matata je med bolj znanimi besedami svahilija, večina tujcev izraz pozna iz filma Levji kralj. Res je, dejansko predstavlja način življenja v Tanzaniji. Čeprav zadnje čase opažam spremembe, je še vedno za večino Tanzanijcev značilno, da živijo iz dneva v dan in le redko kaj načrtujejo. Po temperamentu so dosti bližje Špancem ali Črnogorcem kot pa recimo Nemcem. So nasmejanih obrazov in oddajajo pozitivno energijo. O delovnih navadah pa bi lahko debatirali. Nekaj, kar je za nas samo po sebi umevno, za njih ni. Večinoma je vse bolj pole pole (počasi).

Nekateri si, ko slišijo, da živite v Afriki, verjetno še vedno predstavljajo, da živete v kolibi, brez tekoče vode in elektrike. Vaše vsakdanje življenje pa se v resnici ne razlikuje dosti od tega v Sloveniji.
Res je, civilizacija je prišla tudi v Afriko (smeh). V zadnjih petih letih doživljamo pravi "kapitalistični bum". Nebotičniki rasejo kot gobe po dežju, nakupovalni centri so v vseh večjih mestih, mobilno omrežje z internetnim dostopom je na voljo v vedno več ruralnih predelih, tudi na vrhu Kilimandžara. Tanzanija kot država na prehodu iz socializma v kapitalizem ponuja veliko poslovnih priložnosti na vseh področjih gospodarstva in je tako privlačna tujim investitorjem. Tudi kupna moč prebivalstva se z naraščajočim srednjim razredom iz leta v leto povečuje in Tanzanija zdaj predstavlja trg 50 milijonov ljudi. Seveda pa je tu še vedno nekaj težav, ki si jih v Sloveniji težko predstavljajo. Zelo velika težava in izziv je redna oskrba z električno energijo. V zadnjem času imamo spet veliko redukcij. Pa tudi oskrba s tekočo vodo. Dobava je le od dva- do trikrat tedensko, zato ima vsak dom vodni rezervoar.

Z družino živite v hiši in najetih imate celo nekaj pomočnikov (vrtnar, varuška). Je to v Tanzaniji luksuz ali je nekaj običajnega?
Tu je povsem normalno, da družini nekdo pomaga pri gospodinjskih opravilih. Pri domačinih je to običajno nekdo iz razširjene družine, ki pride iz podeželja v mesto. Tako da ni nič nenavadnega, če ima družina najeto gospodinjsko pomočnico, varuško ali vrtnarja, če pa je teh pomagačev več, bi nekateri lahko rekli, da gre za luksuz. Tovrstna delovna sila je cenovno ugodna in z nudenjem zaposlitve jim pomagamo preživeti, jaz pa čas, ki bi ga sicer porabila za gospodinjska opravila, namenim družini, novim projektom in prostovoljnemu delu.

Kakšna je razlika med revnimi in bogatimi?
Vprašanje je, kaj pomeni biti reven. V materialnem smislu bi lahko rekli, da je revnih približno 80 odstotkov ljudi, ki preživijo z evrom na dan, srednji razred ljudi pa se z gospodarskim napredkom iz leta v leto povečuje. Za tujce običajno revna Afrika pomeni življenje v kolibah, brez tekoče vode in elektrike, kot sva že prej omenili, vendar pa v Tanzaniji nihče ne bo nikoli lačen. Domačini so zelo gostoljubni in vedno bodo delili obrok s komer koli, še posebej na podeželju. Čeprav večina nima veliko v materialnem smislu, se mi zdi, da so srečnejši in živijo manj stresno življenje v primerjavi z ljudmi v razvitih državah, saj živijo življenje iz dneva v dan in se ne ženejo toliko za materialnimi dobrinami. S prihodom kapitalizma pa se zna to v prihodnosti spremeniti.

V Tanzaniji je verska sestava mešana (največ je kristjanov in muslimanov). Kako močen vpliv ima vera na življenje domačinov? Kako se ljudje različnih veroizpovedi med seboj razumejo?
V razvitem svetu je vedno več ljudi ateistov, v nerazvitih državah pa je ravno vera tista, ki uči, kaj je prav in kaj ne. V Tanzaniji je zato pomembna, še posebej, ker več kot 80 odstotkov Tanzanijcev živi v ruralnih predelih. Ljudje v Tanzaniji so spoštljivi in strpni do različnih ver, tudi vsi večji krščanski in muslimanski prazniki so uradni državni prazniki.

Poročili ste se z Methodom Buberwom Tibaijuko (krajše Bube), ki pripada plemenu Haja. Kakšna je bila vajina poroka? Kakšni so njihovi običaji?
Vsako pleme ima svoje običaje, pri porokah so ti zelo odvisni od vere. V plemenu Haja, kjer je večina kristjanov, je poroka običajno v cerkvi. Pred samo poroko pa je pomemben t. i. send-off, ko ženin prinese doto nevestini družini, od katere se nevesta poslovi in s poroko postane članica moževe družine. Najina poroka je bila daleč od tradicionalne. Odločitev je padla le teden dni pred nenavadnim datumom 12. 12. 2012, zato smo se odločili za kosilo ob 12. uri za 12 ljudi. Lahko pa omenim eno zanimivost pri tanzanijskih porokah. Matičar ženina vpraša, kakšne vrste naj bo zakon – monogamen ali potencialno poligamen ali poligamen. Bube se je odločil za monogamnega (smeh). In to je potem tudi uradno navedeno v poročnem listu.

Kako so poroko sprejeli domačini in kako vrstniki sprejemajo vajina otroka, ki sta rasno mešana?
Za Bubejevo družino ni bilo nenavadno, da se je poročil z belopolto žensko, saj sta oba starša izobražena in šolana v Evropi. Prav tako je bilo v Bukobi, od koder je doma, veliko belopoltih misijonarjev, zato prisotnost belcev ni bila nikoli nenavadna. V Tanzaniji na splošno ni čutiti rasizma do belcev kot v Južnoafriški republiki ali Keniji. Resda te velikokrat pokličejo mzungu (belec), ampak ob tem ni čutiti sovražnosti. V Tanzaniji je vedno več rasno mešanih družin in tako tudi vedno več rasno mešanih otrok, kot sta najina Tim in Benjamin.

Kateri jezik oziroma jezike govorita otroka?
Doma se pogovarjamo angleško, z besedami svahilija in slovenščine. Z obiskovanjem Slovenije starejši Tim zelo dobro napreduje v slovenščini, z Benjaminom pa za zdaj pojemo slovenske otroške pesmice.

Kako pogosto pa obiščete Slovenijo?
Preden je Tim začel hoditi v šolo, smo potovali v Slovenijo enkrat na leto. Zdaj moramo potovanja usklajevati z njegovimi šolskimi počitnicami, ki pa so v času, ko imamo v agenciji največ dela, tako da je to nekoliko težje. Trenutni kompromis je, da med poletnimi počitnicami osemletni Tim sam potuje k babici in dedku, mlajši Benjamin pa se mu bo pridružil naslednje leto, ko bo dopolnil pet let.

Tudi vaš mož Bube je že obiskal Slovenijo, kakšen je bil njegov vtis?
Slovenija mu je zelo všeč. Predvsem to, da na majhnem ozemlju nudi vse. Najbolj mu je bila všeč urejenost naselij in dobre ceste. Pa seveda dobra hrana, je pravi gurman.

Dejali ste, da Tim že obiskuje šolo. Kakšen je šolski sistem v Tanzaniji?
Državni šolski sistem vključuje sedem razredov osnovne šole, ki je brezplačna in obvezna za vse tanzanijske otroke. Nato sledijo eno do štiri leta srednje šole in fakulteta. Tanzanijske državne srednje šole in fakultete so plačljive. Šolnina znaša od 100 do 300 evrov na leto za srednjo šolo ter od 500 do 1.500 evrov na leto za fakulteto. Državni šolski sistem na žalost ni ravno najboljši. V razredih je od 60 do 100 učencev, učitelji so slabo plačani in dostikrat brez izkušenj, kar se je v zadnjih letih pokazalo tudi pri nacionalnih preizkusih znanja, ki jih je uspešno opravila le slaba polovica učencev. Zato se zdaj pojavlja vedno več zasebnih, se pravi plačljivih šol. Tim obiskuje mednarodno šolo, ki sledi britanskemu sistemu izobraževanja.

Oba otroka ste rodili v Sloveniji. Zakaj ste se odločili za to potezo?
Za žensko so prva nosečnost, porod in otrok neznanka, zato sem se odločila, da se vrnem domov, saj je ni čez mamino nego, nasvete in domačo kuhinjo. Nosečnice se moramo pustiti malce razvajati (smeh).

V številnih delih Afrike se ljudje še vedno bolj kot k zdravnikom zatekajo k vračem in tradicionalnim zdravilcem. Kakšen je zdravstveni sistem?
Čeprav ima skoraj vsako mesto lastno splošno bolnišnico in skoraj vsaka vasica lokalno ambulanto, obstaja tukaj velika težava pomanjkanje zdravnikov, ustrezne opreme in najnovejših zdravil, tako da se pojavlja vedno več zasebnih specializiranih klinik. Večina zdravnikov je bila šolanih v nekdanjih socialističnih državah, kot so Rusija, Kuba in Jugoslavija, v zadnjem času pa je vedno več tujih zdravnikov in misijonarjev. S prihodom misijonarjev in razširitvijo vere se pomembnost tradicionalnih zdravilcev in vračev zmanjšuje, vendar predvsem starejše generacije ljudi še vedno verujejo v njih.

Torej je misijonarjev še vedno veliko?
Misijonarjev je vedno več, saj je tudi ljudi vedno več. Mislim, da ni veliko predelov v Tanzaniji, kamor vera ni prišla, tako da so novi misijonarji predvsem tisti, ki pridejo pomagat obstoječim. Prav tako so bile šole misijonarjev vedno najboljše.

Iz Tanzanije pogosto odmevajo novice o umorih albinov, saj nekateri vrači iz telesnih delov otrok albinov izdelujejo amulete, ki naj bi okrepili obrede črne magije. Tanzanijska vlada je sicer pred časom prepovedala vrače, vendar ni znano, kako uspešen je ta ukrep.
Sredi junija je bilo v Aruši veliko zborovanje v podporo albinom, ki ga je organiziral tanzanijski predsednik Jakaya Kikwete. Takrat je osebno zagotovil podporo za njihovo zaščito in potrdil ustanovitev nacionalnega odbora, ki bo vključeval predstavnike albinov, ki bodo svetovali vladi, kako se boriti proti umorom z izobraževanjem in ozaveščanjem ljudi. Menim, da so storili velik korak naprej na tem področju.

Kako se sicer spopadate s kulturnimi razlikami?
Ker tukaj živim že dolgo, ker živim v mestu in ker sem poročena z netipičnim svobodomiselnim Afričanom, sem se že nekako prilagodila in me kulturne razlike več ne motijo toliko. Vem, da živim v tuji državi in da moram nekatere stvari sprejeti. Če gre za kaj drastičnega, to pustim Bubeju, da uredi. Dojemanje sveta je pri domačinih vsekakor drugačno kot pri nas.

Čeprav je Tanzanija turistično ravno tako privlačna kot sosednja Kenija, je bila do zdaj v njeni senci. V zadnjem času pa so se Keniji obiskovalci zaradi napadov islamskih skrajnežev začeli izogibati. Sta se zaradi porasta turistov z možem odločila, da ustanovita turistično agencijo?
Ideja za turistično agencijo je padla, ker je Bube delal v turizmu že pred mojim prihodom v Tanzanijo. Njegove izkušnje in moj kapital sta leta 2004 pripeljala do ustanovitve turistične agencije Pure Afro Travels. Tanzanija je izredno bogata z naravnimi znamenitostmi, ima najvišjo afriško goro Kilimandžaro, safaripark Serengeti, krater Ngorongoro, največji naravni rezervat divjih živali Selous, tu so še rajske plaže Zanzibarja, tako da je ni težko tržiti.

Vendar pa je konkurenca agencij precej velika. S kakšno ponudbo prepričate goste, da potujejo z vami, in kakšne so cene?
V Tanzaniji se vsako leto ustanovi in ugasne kar nekaj turističnih agencij. Našo prednost vidim v osebnem pristopu, saj pripravimo program po želji strank. Uredimo vse potrebno od prihoda gosta v Tanzanijo do njegovega odhoda nazaj domov. Ves čas pa iščemo nove ideje. Naš najnovejši izdelek je Distinctly boutique, kjer želimo gostom prikazati bolj neturistične predele Tanzanije, od leta 2005 pa organiziramo tudi potovanja z namenom, kjer je v program vključeno tudi sodelovanje pri lokalnih projektih, ki jih podpiramo. Cena safarija je odvisna od standarda prenočišč, izbora parkov, časa obiska in velikosti skupine, tako da se giblje od 150 do 1.000 evrov po osebi na dan. Prav tako je cena odvisna od načina poslovanja agencije. Mi poslujemo pošteno in za razliko od večine agencij imamo vse potrebne licence, plačujemo davke in dobro plačujemo naše osebje, zato imamo morda tudi nekoliko višje cene.

Kako turizem vpliva na domačine? Številne agencije ponujajo obiske pristnih afriških Bušmanov. Gre tu bolj za atrakcije ali za pristno Afriko?
Civilizacija prihaja tudi v najbolj odročne predele Tanzanije in žal je lokalnim plemenom vedno težje ohranjati tradicionalno kulturo in običaje. Haadzabe, ki so bolj poznani kot Bušmani, so predvsem lovci in nabiralci, s prisotnostjo denarja pa imajo posledično lažji dostop do lokalne hrane in postajajo vedno manj odvisni od lova in nabiralništva. Njihov lov je tako v zadnjih letih vedno bolj šov kot pa tradicionalen način življenja. Gostom, ki želijo avtentično izkušnjo, ne bi priporočala ravno obiska pri Bušmanih. Žal je danes tako, da gre za dvorezen meč, saj turizem prinaša dobiček, hkrati pa uničuje pristno Afriko.

"Popotnike opozarjamo, da se je število nasilnih in kriminalnih dejanj z uporabo orožja povečalo tako na celinskem delu države kot na Zanzibarju in otokih," je zapisano na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve. Kako nevarna je Tanzanija za popotnike? Kaj bi jim svetovali?
Tanzanija - kot vsaka turistična država - žal ne privablja le turistov. Obstajajo nekateri revnejši predeli več kot štirimilijonskega Dar es Salaama, ki niso priporočljivi za obisk. Sicer pri tem vaše življenje ne bo ogroženo, lahko pa ste lahka tarča žeparjev. Kljub opozorilom turističnih agencij dosti neizkušenih popotnikov naseda različnim "trikom". Na primer v Dar es Salaamu (največje mesto v Tanzaniji, op. a.) se pogosto dogaja, da se turistom med ogledom mesta pridruži urejen domačin, ki govori dobro angleško. Skupaj preživijo dan, zato mu zaupajo in zvečer sprejmejo njegovo povabilo v prijateljev bar. Na poti do bara jim v avtomobilu ponudi kakšno mamilo, na primer marihuano. Takrat avtomobil ustavi policist, vendar turisti ne vedo, da je lažni. Ker so mamila v Tanzaniji strogo prepovedana, policist turistom grozi s priporom in odvzetjem potnega lista. Kot izhod v sili domačin svetuje, da policista podkupijo. Če pri sebi nimajo dovolj denarja, jih odpeljejo do bankomata. Podkupnina znaša več sto evrov. Pomembno je, da kot turist niste naivni in da ponoči ne hodite peš. Vedno vzemite taksi, ki vam ga uredijo v vašem hotelu. Ne čutite se dolžni narediti nekaj, česar ne želite, in naj vam ne bo nerodno reči ne.

Tudi na vaši spletni strani imate zapisanih nekaj nasvetov. Ženske na primer opozarjate, naj ne bodo oblečene izzivalno. Pri tem lahko za izzivalno štejejo že kratke hlače.
Odvisno kako kratke so hlače (smeh). Dolžina do kolen ni težava, saj se tudi lokalne afriške ženske tako oblačijo, razen v muslimanskih predelih, kot je obalna Tanzanija in predvsem Zanzibar. Tam naj si v mestih tako moški kot ženske pokrijejo ramena in kolena, na plaži kopalke niso težava. Menim, da je pomembno pravilo vsakega popotnika, da, če smo gostje v drugi državi, je naša dolžnost spoštovati in se prilagoditi njihovi kulturi in običajem.

Večina turistov sicer pride na safari, saj želijo videti velikih pet (bivol, lev, slon, leopard in nosorog). Vendar pa te živali na žalost zanimajo tudi lovce.
Lov je v Tanzaniji uradno še vedno dovoljen in prinaša dohodek v proračun. Zelo pomembno pa je razlikovati med lovom za hrano, ki ga običajno opravi domačin, in pa športnim lovom za trofejo, ki ga opravi tujec in predstavlja milijonski posel. Za oba je potrebno dovoljenje, le v ceni je precej razlike. Nezakonitega lova na divje živali je v zadnjem času vedno več in v tem primeru gre predvsem za preprodajo različnih živalskih delov.

Kako domačini gledajo na lov živali?
Naj pojasnim s primerom. Če domačin vidi korist od divje živali, jo bo običajno izkoristil. Če mu je ponujenih recimo 50 evrov za uboj slona za njegove okle, bo njegova odločitev, ali bo to storil ali ne, temeljila na tem, koliko koristi mu prinese ta slon. Če mu slon predstavlja divjo žival, ki mu uničuje pridelek, bo verjetno teh 50 evrov sprejel in ubil slona, tudi če je to nedovoljeno. Če pa slon kot turistična atrakcija njemu in njegovi skupnosti pomeni stalen vir dohodka, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo zaščitil slona.

Pred kratkim je v javnost prišel popis slonov, ki so ga opravili v Tanzaniji. Razkril je, da se je v zadnjih petih letih število slonov zmanjšalo za 60 odstotkov. Sami se dejavno zavzemate za zaščito slonov, bili ste vodja organizacije pohoda za zaščito slonov v Aruši. Kakšen je trenutni položaj?
Rezultati najnovejših popisov predvsem slonov in levov so šokirali vse in potrdili, kar smo s pohodom za zaščito slonov po svetu in v Aruši leta 2013 in 2014 opozarjali. Država sicer določa, katere divje živali je v nekem obdobju dovoljeno loviti, tuji lovci pa morajo pridobi dovoljenje svoje države za uvoz trofeje, vendar je problematičen predvsem divji lov. Na dan je ubitih 98 slonov za okle, letno to pomeni 35.000. Če se bo tako nadaljevalo, bo leta 2020 Afrika ostala brez svojih velikanov, česar pa ne bi smeli dopustiti. Zakonita trgovina z divjimi živalmi se je izkazala kot krinka za milijonski črni trg in med drugim tudi vir dohodka ekstremističnih terorističnih skupin, kot je Al Šabab. Tanzanija je eden največjih virov nezakonite trgovine s slonovino, ki običajno konča kot verska figurica na policah kitajskega milijardnega trga. Ljudje zmotno verjamejo, da so okli le zobje, ki odpadejo. To ni res, slone zaradi visoke materialne vrednosti slonovine množično ubijajo. Gre za organiziran kriminal, ki podobno kot trgovina z mamili vključuje veliko mrežo posrednikov in podkupljivih uradnikov na vseh ravneh.

Opozarjate, da je poleg divjega lova problematično tudi naraščanje populacije in krčenje ozemlja narodnih parkov.
V zadnjem času je malce več napetosti med državo in lokalnimi plemeni glede lastništva in namembnosti zemljišč. Zemlja namreč pripada državi in mogoč je le zakup za dobo 33, 66 ali 99 let z možnostjo podaljšanja. Približno tretjina ozemlja Tanzanije je namenjena narodnim parkom in rezervatom za divje živali in zaradi izredno hitro naraščajočega prebivalstva, v zadnjih desetih letih je naraslo za deset milijonov, in razširjenosti kmetijstva kot še vedno primarne panoge gospodarstva, se prostor zaščitenega ozemlja zmanjšuje, in to brez dovoljenja države. Večanje števila ljudi in njihove živine je privedlo tudi do tega, da se dogaja vse več incidentov med ljudmi in divjimi živalmi. Imamo sicer veliko projektov, ki skušajo izobraziti lokalne skupnosti, ki živijo v bližini narodnih parkov in naravnih rezervatov, o pomembnosti divjih živali predvsem za turizem. Naraščanje pomembnosti turizma kot gospodarske panoge, mednarodna pomoč, ki omogoča dodatno zaposlovanje, in ustrezen trening čuvajev skupaj z vključevanje lokalnih skupnosti v dohodkovni turizem in zaščito živali, nam daje upanje, da bodo divje živali na ogled v naravi tudi našim potomcem.

IZ PRVE ROKE