Skratka, ponuditi v prijetnem ambientu za grajskimi zidovi krožnike, ki bi odražali slovensko tradicijo, surovine in sezonskost. In da kljub nesporni kakovosti ne bi nobena jed stala več kot 15 evrov (degustacijski meni vas bo stal 30 evrov).
Ob posebnih priložnostih gostom ob vhodu režejo konkretne rezine odlične Popetove domače šunke s Krasa, za vina skrbi (tudi) Anin mož, kobariški vinar Valter Kramar, sire dobivajo iz Tolmina, Bovca in Italije, kruh je sveže pečen, s hrustljavo skorjico.
Ob nedeljah v Gostilni na Gradu prirejajo odlično sprejete "grajske pojedine", kjer vam 20 evrov kupi samopostrežno pojedino kakih 13 jedi, ki prikliče v spomin kosila pri babici, Roševa pa je tu lani prirejala konceptualne večere "Revne kuhinje", na katerih je gostila nekatere najbolj drzne kuharske mojstre iz Italije in Hrvaške.
Domače, ekološko, slovensko
Mladenič, ki sta mu Ana in Pope zaupala vodenje svoje gostilne, je 31-letni Damjan Fink, ki nalogo opravlja popolnoma suvereno. Kuharske kilometre si je Novomeščan najprej nabiral v "domačih" Termah Krka in na gradu Otočec, nato pa pridobljeno znanje dodobra izpilil v Hiši Franko zakoncev Roš-Kramar.
Fink zdaj krožnike razvija sam ali z Anino pomočjo (kobariški štruklji, denimo, nosijo njen podpis), pri čemer se kar se le da drži "treh svetih načel" Gostilne na Gradu, domače, ekološko in slovensko.
Na Gradu tako ne pričakujte gosjih jeter, novozelandskega jagenjčka ali umetniških slik na krožnikih, lahko pa se nadejate res okusnih sarm, govejega jezika, telečje krače, ocvrtih perutničk, divjačinskega golaža, pašte in tatarca. "Čisti okusi, tega se držim, kake večje filozofije tu ni," razlaga Fink, ki pa kljub "ljudskemu" pristopu do kuhe nikakor ne ustvarja dolgočasnih jedi. Kalamari so jadranski, narezani na tanke rezine, in slastno namočeni v mešanici cikorijinih srčkov in inčunove kreme v intenziteti morskih okusov.
Perfekcija tatarca
Goveji tatarec je moderno grobo sekljan, ne strgan, začinjen le s solnim cvetom, poprom in olivnim oljem, obogaten s kremo iz kisle smetane in hrena, z ikrami postrvi in marmelado iz rdeče čebule, ki jo skuha v teranu in balzamičnem kisu.
Prav ta tatarec je Fink ustvarjal najdlje, saj so gostje res dobro sprejeli jelenov tatar, ki je bil do letos ena od nepogrešljivih jedi na meniju Gostilne, zato je moral potuhtati, kako narediti še boljšega.
Damjanov ponos: pašta z bučo
Na novem meniju so tudi z bučo in panceto polnjeni ravioli s kremo tolminca in z dimljeno skuto, jed, na katero je Fink trenutno najbolj ponosen. Prav tako je lahko zadovoljen s kot maslo mehkim zorjenim jelenovim filejem, ki ga postreže z omako iz čokolade in žajblja, ob njem pa postreže podušen radič ter kruhov kipnik s panceto in jurčki.
Kako mu uspeva ohranjati kakovost ob cenah, ki so ravno še enkrat manjše od tistih v "velikih sestrah" Hiši Franko in Asu? "Skrivnost je tudi v tem, da ne dobivamo nekih dražjih kosov mesa, ampak cele živali, ki jih nato sami razkosamo, meso, ki bi bilo za nekoga prepoceni, pa uporabimo za raguje, golaž in podobno. Veliko kuhamo pri nizkih temperaturah, osnovo pa si pripravimo za naprej," razlaga kuhar, ki pravi, da je njegovo mesto vodje Anine kuhinje dokaz, da je treba pridno delati in da sta kakovost in okus na prvem mestu.
Najbolj priljubljen: brancin
Očitno je to recept za uspeh, saj jim gostov ne manjka, kar nekaj je rednih strank, veliko pa je tudi tujcev, ki se ustavijo v Gostilni po ogledu Gradu. V nasprotju s sosednjim Strelcem, kjer Igor Jagodic v malce bolj povzdignjenem ozračju Stolpa Strelcev gradi na visoki kulinariki in slow foodu, gostje v Gostilni radi vzamejo več jedi, ki si jih nato delijo, daleč najbolj prodajana jed na meniju pa je file Fondinega brancina, ki ga to sezono strežejo s kremo brokolija, hrustljavo cvetačo in čipsom topinamburja.
*Opomba: Uredništvo MMC-ja ne plačuje novinarju oz. novinarki obiska restavracij/lokalov, izbor pa je prepuščen novinarju samemu in kot tak ni naročen/plačan od gostincev.