Ta stolpnica iz leta 1977, eden najpomembnejših primerov brutalizma, je kljub dolgim letom propadanja postala magnet za turiste, ki na novo odkrivajo ta arhitekturni slog, priljubljen v 50. in 60. letih.

Brutalizem, za katerega so značilne surove, blokovske forme iz betona, je bil priljubljen po celotnem vzhodnem bloku, a Jugoslavija je bila tista, ki je iz brutalizma resnično naredila prepoznavni slog svoje vizualne identitete, razpete med vzhodom in zahodom.

Zanimanje za brutalizem v zadnjem času skokovito narašča, še posebej po lanski razstavi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), imenovane Betonska utopija: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948‒1980.

"Vsak teden dobimo na desetine ljudi, zainteresiranih za našo Jugoturo mestnih znamenitosti, zgrajenih med 50. in 80. leti," je za Reuters povedal Vojin Muncin, upravnik agencije Yugotour, ki vodi turiste po srbski prestolnici v starih yugih.

"Genexov stolp je ena najzanimivejših atrakcij. Ljudje jo vidijo na poti z letališča in nemudoma pritegne njihovo pozornost."

Danes je eden od stolpov popolnoma prazen, drugi pa je stanovanjska stolpnica. Vrteča se restavracija se je zaprla v 90. letih.

Beograjske oblasti bi rade unovčile to novorojeno zanimanje za ta tip arhitekture, zato zdaj razmišljajo, da bi odprle dele še ene mojstrovine jugoslovanskega brutalizma ‒ vladno Palačo Srbije, ki je trenutno odprta le en dan na leto.

Titova povojna obnova

Po drugi svetovni vojni se je socialistična Jugoslavija pod vodstvom Josipa Broza - Tita podala v obnovo uničene države. Stanovanjski bloki, hoteli, javne ustanove in spomeniki, vsi zgrajeni iz betona, so vznikali po vsej državi.

Arhitektura naj bi prikazala moč države med dvema svetovoma ‒ zahodno demokracijo in komunističnim Vzhodom, pri tem pa si utirala svojo lastno pot in ustvarila socialistično utopijo. A po Titovi smrti leta 1980 in gospodarski krizi, ki je sledila, so se nove elite skušale distancirati od socialističnega režima, vključno z arhitekturo.

Leta 1991 so nekdanjo skupno državo zajele vojne vihre, ki so nazadnje pripeljale do razpada Jugoslavije ‒ a zdaj so očitno časi spet drugačni, mlajša, t. i. Instagram generacija, pa na to arhitekturo gleda zgodovinsko povsem neobremenjeno.

"Zdaj je od razpada Jugoslavije preteklo dovolj časa in ljudje so začeli ceniti jugoslovansko arhitekturo," je povedal Alan Braun, predavatelj na arhitekturni fakulteti Zagrebške univerze.

Braun pravi, da je bil slog tako edinstven zaradi vidnih vplivov z Zahoda, ki so odražali edinstven položaj Jugoslavije. Stanovanjska območja so bila zasnovana tako, da so imela vsa dovolj parkov, kinematografov, bazenov in parkirišč.

Palača Srbije

Zgradba Palače Srbije je gostila največje svetovne voditelje, od ameriških predsednikov Richarda Nixona in Geralda Forda do ruskih voditeljev Nikite Hruščova in Leonida Brežnjeva. Vsaka od nekdanjih jugoslovanskih republik je imela svoj lastni salon, osrednja soba pa se je imenovala avla Jugoslavije. Pohištvo in preproge so bili narejeni po meri, slike in mozaiki pa so bili delo nekaterih najvidnejših umetnikov tistega časa.

Zunanjost stavbe je betonska, interier pa iz marmorja. Osrednji kos predstavlja kristalni lestenec, ki visi z 19 metrov visoke kupole in tehta več kot 9 ton. "Velika škoda je, da se taka mojstrovina ne kaže javnosti," je povedala Sandra Vesić Tesla, kustosinja stavbe.

Spomeniki po vsej regiji

Med primeri jugoslovanskega brutalizma najdemo še orjaške spomenike, posvečene boju Titovih partizanov proti fašistom, pogosto postavljene sredi dramatične ruralne pokrajine.

Mnogi od teh kosov so v žalostnem stanju, kot je denimo spomenik vstaji proti fašizmu v Petrovi Gori na Hrvaškem.

Je pa bil lani obnovljen spomenik bitke na Sutjeski v Tjentištu (BiH), ki označuje nacistični poboj 7.000 ljudi. Miodrag Živković, 91-letni kipar 19 metrov visokega betonskega spomenika, je bil med prvimi umetniki v nekdanji Jugoslaviji, ki je uporabil beton.

"To je stabilen material, ki spominja na kamen, a je z njim lažje delati," je povedal. "V tistih časih so za vsak projekt razpisali državni natečaj, na katerega so se lahko prijavili umetniki z vse Jugoslavije, ti natečaji pa so na koncu prinesli kakovost."