Za pot v Iran sem se pripravljal nekoliko let in tiho upal, da bo nekaj posebnega. Začel sem visoko, z goro Damavand, se ustavil v Teheranu, Komu, Kašanu, Jazdu in se odpočil v Esfahanu. Vrnil sem se v čas 500 let pred nastankom naše ere, v staro ahajmenidsko cesarstvo, v nekropolo Pasargad in spoznal kralja Kira, pesnika Hafisa v Širazu in sufijskega mistika Rumija iz novejših časov.

Kirova nekropola v Pasargadu. Foto: Osebni arhiv
Kirova nekropola v Pasargadu. Foto: Osebni arhiv

O Iranu se veliko govori in piše, o svojih vtisih govorijo tudi turisti, ki so Iran prepotovali sami, brez vodnika ali s pomočjo turističnih agencij. To, kar pišejo, ni vedno tisto, kar govorijo. Grem, da vidim to državo med Perzijo in islamom,[1] deželo djula in bulbula.[2] Da vidim navadnega iranskega človeka, o katerem pišejo sodobni potopisci in mu posvečajo svoje knjige.[3] In na koncu, da vidim te demone iz sodobnega informacijskega sveta, zaradi katerih živim v strahu: os zla in leglo terorizma.

Svojo odločitev razglašam previdno, nekaj zaradi sebe, a tudi zaradi drugih, da jih ne bi preveč skrbelo. Po informacijskem svetu bobnajo silni Instagrami, izkopavajo se bojne sekire in vpijejo oholi šerifi. Kličejo me številni prijatelji in sorodniki, zastavljajo vprašanja, še bolj delijo nasvete, vsi so presenečeni in v skrbeh. Zakaj prav v Iran, pa kaj boš tam? Tem, ki so me to spraševali, nisem niti odgovoril. Oglašajo se tudi tisti, ki vedo, da ne bom odnehal, in mi namenijo popustljiv nasvet: pohiti, če že misliš iti, pojdi takoj! Kot da je napad na Iran samo vprašanje časa. Najbolj me bodri Ivan, hrvaški Iranec, ki živi v Iranu že več let in bomo tudi njegovi gosti. Na Damavandu. Stali smo na vrhu Damavanda, najvišje iranske gore (5671 m). Ta gora je sveta in z njo so povezane mnoge legende. Tu je bil rojen slavni kralj Manučehr, ki je bil čudežne lepote in bele polti, tako so mu dali ime Nebeški obraz.

V obsežni epski knjigi kraljev (Shahnameh) je omenjen kot osmi perzijski kralj. Bivališče na Damavandu je našel tudi Rostam, epski junak iz mitoloških pripovedk znamenitega perzijskega pisca Firduzija. Rostam, tragični narodni junak, v enem izmed bojev z osvajalci ubije najboljšega nasprotnikovega borca, ne da bi vedel, da je to njegov sin Sohrab. Tu je Rostam premagal tudi oholega orjaka Esfandiara in ubil belega krilatega zmaja. Zmaj tu ni zelen kot naš, marveč je bel kot vrh te gore. Njegova uporniška hči Banu še danes živi kot gorska vila na nedostopnih stenah Damavanda. Junaški oče in večna hči.

Velika nadmorska višina v družbi pomanjkanja kisika, hlad v kosteh in utrujenost v nogah ter zoprn vonj po žveplu iz fumarol neugaslega ognjenika lahko v človeku ustvarijo privid raznovrstnih legend. Pot se začne v vasi Rineh (pokrajina Mazardaran) na nadmorski višini približno dva tisoč metrov, toda do vrha nas čakajo še trije dnevi postopnega vzpona z obveznimi višinskimi aklimatizacijami, ki jih planinci dobro poznamo. Vrh je pod večnim snegom in v zimskih temperaturah, a s pogledom na Kaspijsko morje. In ta jutranji svit na vrhu gore deluje kot Svetloba iz nekega Hafisovega stiha: "Bodi prijazen s svojim spečim srcem. Pelji ga ven, na širna polja Svetlobe, in mu dovoli, da zadiha." (Hafis, 1320–1389).

Iran. Beseda Iran izvira iz staroperzijskega jezika in pomeni arijsko deželo. Arya ali aria je sanskrtska beseda še starejšega jezika in pomeni plemenitega človeka. Znanstvenim študijam na področjih biološke narave človeka in antropološke medicine ni uspelo dokazati obstoja arijske rase. Verodostojnost obstoja arijcev in njihove selitve je proučevalo veliko zgodovinarjev, tako da je uporaba besede arijski danes priznana, ko se govori o indoiranskih jezikih kot delu indoevropejske jezikovne skupine v južni Aziji. In seveda, ko gre za Iran. Evropejci arijstvo poznamo izključno kot rasni pojem. Tragični sta zgodovinska dediščina iz druge svetovne vojne in travma številnih slovanskih narodov.

Na vrhu Damavanda (5671 m). Foto: Osebni arhiv
Na vrhu Damavanda (5671 m). Foto: Osebni arhiv

Perzija je beseda grškega izvora in pomeni zemljo Perzijcev, a izvor ima v današnji pokrajini Fars na jugu Irana. V Iranu je pisava arabska, a prebivalstvo govori v jeziku farsi, kar pokrajini Fars daje poseben pomen. Pokrajina zato velja za zibelko iranske pismenosti in tuzemske civilizacije. Leta 1935 je ime Perzija zaradi geopolitičnih sprememb izginilo in rodil se je današnji Iran. Dežela je prostrana, zato se vse meri v tisočih, tudi leta in kilometri, domača valuta riali in tomani. Edino, česar v Iranu ni mogoče izmeriti, je gostoljubje domačinov. Nikjer vas ne bodo pustili same, povabili vas bodo domov, kjer zagotovo ne boste lačni.

V Esfahanu. Najdlje sem ostal v tem mestu, nekdanji prestolnici stare Perzije. V Esfahanu je mesto, ki se imenuje Jahudija. Jahudija je naravni park na Golanski planoti v današnjem Izraelu. A poglejmo, kaj je o esfahanski Jahudiji napisal perzijski kronik Ibn Al Fakih: ko so bili Judje izgnani iz Jeruzalema, so s seboj vzeli vzorce vode in zemlje iz njihove Judeje. Kjer koli so se ustavili, so preverjali zemljo in vodo, vendar se niso nikjer naselili, dokler niso prispeli v Esfahan. Tu so obstali in ostali, ker sta se jim voda in dežela zdeli kot njihovi. Tu sta zemlja in voda visokogorski. Mesto leži na nadmorski višini 1600 m, pod planinskim masivom Zagros in na bregovih reke Zajanderud. Nisem se preveč branil, da ne bi tej zgodbi verjel. Danes lahko v Esfahanu najdete šest sinagog.

Ob levem bregu reke leži armensko naselje Nova Džulfa. Nad njim kraljuje osrednja cerkev Vank, poznana tudi kot cerkev Svetega Odrešenika. Zgrajena je bila leta 1650, po izgnanstvu in množični selitvi Armencev iz Osmanskega cesarstva, današnje Turčije. Z razglasom takratnega perzijskega šaha Abasa I. so Armencem dodelili zemljo in ponudili zatočišče v Esfahanu. Kot dobri pridelovalci svile in dobri trgovci so dali mestu nov razvojni zagon. Vnovični pogrom Armencev se je zgodil v obdobju prve svetovne vojne, o čemer obstaja obširna dokumentacija, ki se hrani v tukajšnjem mestnem muzeju. Poskuse načrtnega iztrebljenja naroda danes učeno imenujemo genocid, toda veliko bolj se prepiramo o pojmu kot o priznanju zločina in obžalovanju milijonskih žrtev. Krivdo sosednje islamske države popravlja Perzija, ki Armencem znova nudi zatočišče. Zdi se mi, da je Iran dežela, ki je nastala iz pregnancev in beguncev.

Dvesto let pozneje je v ameriškem senatu govoril indijanski poglavar Seattle (1786–1866). Upira se jemanju indijanske zemlje in zapiranju Indijancev v rezervate. Senatu je zastavil vprašanje: kako se da kupiti ali prodati nebo in toplota zemlje? [4] Prodati ali ne prodati, je aktualno vprašanje tudi v današnjem času, a so Iranci nanj odgovorili z uporom v letu 1979. Z revolucijo, kot jo tukaj imenujejo. Pred časom je ameriški kongres odobril milijonska sredstva za gradnjo 3200 kilometrov zidu med ZDA in Mehiko. Rezervat je ameriški patent z neomejeno pravico koriščenja in patentne pravice se lahko uporabijo celo za ograjevanje lastnega naroda. Pri nas v Evropi bolj verjamemo bodeči žici, pogosto so nas namreč z njo ograjevali in se počutimo varnejše, če se z njo ograjujemo sami.

Leta 2007 so v Esfahanu priredili mednarodno olimpijado iz fizike. Toda profesorju tehnične univerze v Esfahanu, Ardeshirju Hoseinpurju, dobitniku uglednih nagrad in priznanj na področju elektromagnetizma, ni uspelo za to prestižno tekmovanje pripraviti svojih študentov. Njegovi nenadni smrti so sledili uboji še štirih znanstvenikov in raziskovalcev: Majida Šahriarija, Masuda Alimohamadija, Darjuša Rezaeinejada in Mostafa Ahmadija Rošana. Uboji in naročniki teh terorističnih napadov ostajajo skrivnost tudi v tem modernem svetu, v katerem je skrivnosti vse manj. Vse žrtve so bili profesorji ali raziskovalci na področju fizike in nuklearne fizike. Videti je, da so lahko znanstveniki tista razvpita os zla, ki se najlaže zlomi z mombaškimi napadi.

Hafesova grobnica v Širazu. Foto: Osebni arhiv
Hafesova grobnica v Širazu. Foto: Osebni arhiv

Tu sem se spomnil nekega hadisa,[5] v katerem je zapisana trditev: "Tinta učenjaka je vrednejša od krvi mučenika."[6] Ljub mi je in pogosto ga citiram. Danes ne vem, kaj bo postalo iz tega hadisa, ko sta se prelila in črnilo in kri, toda videti je, da to ne vedo niti oni, ki so zločin zakrivili, kajti če bi to vedeli, zla ne bi storili. Presenečeni bi bili tudi tisti, ki so ta starodavni hadis zapisali in dali učenjakom vzvišen pomen. Spraševali bi se, ali se niso zmotili. V Iranu je približno štiri milijone študentov, zato bi lahko rekli, da ta hadis poznajo, da imajo dovolj tinte ter da bo vse več učenjakov in vse manj mučenikov. Sredi iranske zastave je stiliziran rdeč tulipan, simbol mučeništva, ki bi ga lahko že zdaj zamenjali s peresom in stekleničko črnila.

Prepotoval sem veliko sveta, toda nikjer nisem potoval s preproge na preprogo, od prta do prta, od gostije do gostije, od človeka do človeka. Takšnega neverjetnega potovanja je namreč deležen popotnik na Imamovem trgu v Esfahanu. Tu vse diha v strpnosti, tudi starodavni kaligrafski zapisi, ljudje, živahni promet na ulicah in prepolni bazarji, prenatrpani z raznovrstnim blagom, ki bi se lahko prodalo do konca tega stoletja. Esfahan hitro postane tudi moje mesto, prav tako kot tem begunskim Judom in Armencem ter številnim drugim. Ni čudno, da so očarani nad njegovo lepoto in odprtostjo izrekli znameniti slogan: Esfahan nest-e-jahan (Esfahan je pol sveta).

Pri kralju Kiru. Kralj Kir je petsto let pred našo ero ustanovil in upravljal ahajmenidsko cesarstvo s prestolnico v Pasargadu. Njegovi prebivalci so bili Ahajmenidi ali Arijci, Grki so jim po pokrajini Pars (Fars), domovini Ahajmenidov, rekli Perzijci. Ahajmenidsko cesarstvo se je kot vsa druga širilo z osvajalskimi vojnami. Kiru so Perzijci dali ime Oče, Grki Kir Pravični, Judje so mu rekli Rešitelj. Perzijci so torej osvojili Grčijo, a Grki so osvajalcu dali ime Pravični. Kir se omenja tudi kot Kir Veliki in Kir Zakonodajalec. Verjel je, da mora vladati po milosti Ahure Mazde, vrhovnega zoroastrskega božanstva, ki od vernikov zahteva brezpogojno strpnost in pravičnost. Plemenitost njegovega vladanja se je širila po kraljestvu in oblikovala do takrat neviden novi svet. Ob plemenitem vladarju se rojevata nova miselnost in arijski narod. Tudi danes se narodov najlaže spomnimo po vladarjih.

Plemenit bi bil lahko vsak človek iz najmanjše etnične skupine ali naroda, toda večja je verjetnost plemenitosti v narodu, če so njegovi vladarji plemeniti. Tako je Kir ustvaril Arijce. Za to čarobno besedo so se pozneje pulili številni vladarji, a danes jo napačno prevajajo in z njo označujejo nadrasno naravo človeka.

V starodavnem klinopisu je zapisan Kirov Razglas narodu, ki je danes priznan kot prva deklaracija o zaščiti človeških pravic. V njem je zapisana verska svoboda, do katere imajo pravico tako poraženci kot zmagovalci, medtem ko imajo begunci in pregnanci pravico, da se vrnejo na svoje domove. Prepovedana so suženjstvo in tlačenje človeka, jemanje premoženja s silo ali brez nadomestila.

Po perzijski osvojitvi Babilona je Kirov Razglas omogočil Judom, da so se osvobodili iz babilonskega suženjstva in se vrnili z odvzetim premoženjem v Jeruzalem. Leta 1865 je ameriški predsednik Lincoln s svojim Razglasom ukinil suženjstvo. Od Kira do Lincolna je preteklo več kot dva tisoč let.

V mestu Jazdu še vedno gori plamen Zoroastra, večen je, kakor je večna tudi vera človeka v Boga in upanje v tuzemsko pravico. Oče iranskega naroda in Rešitelj Judov v nekropoli v Pasargadu takole zapiše svojo zadnjo misel: "O, človek, kdor koli si že, jaz sem Kir, Perzijcem sem osvojil cesarstvo, ne zavidaj mi te nekaj zemlje, ki pokriva moje telo."

Pri Rumiju.[7]Ta perzijski mislec prevaja Koran na povsem nov način, s sufijskim redom prenese vero v naravo in uvede naravo v vero in s tem daje islamski kulturi novo bogastvo. Sufiji se odmikajo od materialnega sveta in se predajajo duhovnemu življenju. Živijo in molijo v hišah (tekije), zgrajenih čim bliže naravi. Zaradi puščavniškega videza in skromnih oblačil se imenujejo derviši, kar bi v perzijskem jeziku pomenilo berači. Suf je dolg volneni plašč, ki so ga nosili privrženci sufizma. S povzdigovanjem lastne duhovnosti gre Rumi še dlje: "Nisem kristjan, nisem jud niti musliman ali hindujec, nisem budist in ne častim zena. Ne pripadam nobeni veri ali verskemu sistemu." Rumi (1207–1273).[8].

Imamov trg v Esfahanu. Foto: Osebni arhiv
Imamov trg v Esfahanu. Foto: Osebni arhiv

Biti teist ali ateist je večno vprašanje, kakor je večno tudi vprašanje njune medsebojne razmejitve. Zdi se, da lahko vernik mistik zavrže vero, a da ne postane nevernik. Rumi to posebno stanje duha napoveduje kot verjetno končno stanje najvišje duhovnosti v človeku. Dokazal je, da je vernik lahko mistik, a to je lahko tudi nevernik. Zato je mistika tu nekaj večjega in pomembnejšega, ker povezuje vernike in nevernike, še več, izenačuje ene in druge. Mogoče Rumi opisuje družbeno ureditev v onstranstvu, in ne še na tem svetu. Toda bodimo potrpežljivi, tudi leto 2007, ki ga je UNESCO proglasil za leto Rumija, je čakalo osemsto let.
Rumi je za sabo pustil derviški red Mevlevija (vrteči derviši) in v njihov ples vgradil miniaturno planetarno predstavo zakona o večnosti kroženja in večnosti gibanja. Derviši se vrtijo v krogu in hkrati okrog svoje osi, simbolično ponazarjajoč podobnosti s čudežnim planetom, na katerem danes stojimo.

Neki mojster je imel škilavega vajenca. Čeprav je bila na polici samo ena steklenica, je vajenec na zahtevo mojstra, da mu poda to steklenico, vprašal: "Katero naj ti dam, levo ali desno?" Mojstru je to presedalo in mu je nekega dne rekel: "Bedak, razbij katero koli od njiju." Ko je vajenec razbil desno steklenico, je izginila tudi leva.[9]

Življenjsko preprostost te zgodbe iz Rumijeve knjige Masnavi bi lahko tolmačili na različne načine, lahko bi jo prepoznali kot opomin ali sporočilo, celo škilavost oči bi lahko sprejeli kot vrlino. Leva in desna (steklenica) sta sodobni sinonim iz naših demokratskih delitev. Borimo se za eno ali drugo steklenico, ne da bi vedeli, da sta obe pogosto prazni. Ko je Rumi pisal to zgodbo, je vedel za ahajmenidskega kralja Kira in njegovo vladavino, škilavost njegovih podanikov ga ni motila in pustil jim je, da vidijo svoj svet in v njem svoje steklenice. Kot je ta Rumijeva zgodba preprosta, jo je treba tako tudi razumeti: tudi privid in realni svet ne gresta drug brez drugega. Nepopravljiva je škoda, da sodobni imperatorji ne vedo za Rumijeva sporočila in nam v neznanju razbijajo en in drugi svet.

Varzaneh. Na peščenih hribih Varzaneha sem videl na delu vroče puščavske vetrove, nastajanje in izginjanje hribov ter človeških sledov na njih. Tu se večno ruši in znova gradi. Morda so ta sporočila narave napačno prebrali starodavni osvajalci Persepolisa, da so ga samo porušili in nikoli zgradili.

Pri Ivanu in Faribi. Ivan, svetovni popotnik, se je po Novi Zelandiji in Cookovih otokih ter hrvaškem otoku Cresu, na katerem je bil zaposlen, preselil v Esfahan. Rekel mi je, da zaradi poslov, toda ko mi je pozneje predstavil ženo Faribo, sem opazil, da je šlo za nekaj drugega, lepšega. Poklonil mi je domači pregovor: iranska tla vlečejo obleko. Iranci najraje posedajo po tleh, zlasti doma in na množičnih druženjih v parkih ter na koncertih.

Med čakanjem na polet se presedam na neudobnem stolu. Vesel sem, da se vračam domov, a mi je tudi žal, da se moja pot končuje. Za menoj ostaja uspavana Šeherezada, premetena lepotica iz Tisoč in ene noči. Sultanu pripoveduje vedno novo zgodbo, da preživi še en dan. Nikoli in nikjer nisem bil deležen toliko človeške miline in dobrote kot na tej poti, tako da sem že malce posumil v znanstveno trditev, ki ne priznava arijske rase.

Vrata Irana so velika, sam sem jih na tej poti samo odškrnil in jih za seboj nisem mogel zapreti.

Viri

[1] D. Potočnik, Iran dežela med Perzijo in islamom, založba Pivec, Maribor, 2015.
[2] M. Kreso, Perzija zemlja đula i bulbula, Sarajevo, 2001.
[3] B. Škoberne, Hafis, zapleši z menoj, Duhovna univerza v Ljubljani, 2015
[4] F. Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, Ljubljana, 1988.
[5] Islamski rek, domnevno preroka Mohameda.
[6] E. Zaimbegović, Uspon i pad islamske nauke, Tačno.net, 2019
[7] Jalal al-Din Rumi, znan tudi kot Maulana, perzijski pisatelj, mislec, ustanovitelj sufijskega reda vrtečih dervišev.
[8] D. Potočnik, Iran dežela med Perzijo in islamom, založba Pivec, Maribor, 2015.
[9] E. Karić, Tefsir, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995.

Obvestilo uredništva:

Avtor potopisa je popotnik in pisatelj.