Otok Holbox leži ob severni strani polotoka Jukatan, v zvezni državi Quintana Roo. Številni ga označujejo za pravi biser na vse preveč turistični mehiški rivieri. Podolgovati otok je del naravnega rezervata, ki ga od celine loči laguna. Ta je dom številnim pticam, zlasti pelikanom in plamencem. Ti privabljajo številne turiste, ki lahko uživajo v dolgih peščenih plažah, najbolj željni avanture pa tudi v plavanju z morskimi psi kitovci. Danes je zaradi svetovne pandemije življenje na otoku popolnoma drugačno, nam pripoveduje Izolanka Mia Bošnjak, ki tam živi že deset let. Skupaj z možem Davidejem vodita hostel Tribu, v katerem so ostali ujeti tisti turisti, ki se niso mogli vrniti domov.

Za Slovence pravijo, da jih je najti skoraj v vsakem kotičku sveta. Kaj počne Izolanka na mehiškem otoku Holbox?

Z možem sva tukaj pred desetimi leti odprla prvi hostel, ko še ni bilo ničesar in zelo malo turistov. In še vedno smo tukaj. Že na prvem potovanju po Mehiki sva spoznala otok, na katerem lahko plavaš s kiti. Prav zaradi tega sva prišla, pa še prijatelji so nama povedali, da je otok zelo lep. Ko sva prišla, sva opazila, da tu ni hostlov, ni mladih, ampak so večinoma pari in starejši obiskovalci.

Kakšno je življenje na otoku?

Že pred desetimi leti, ko sva prvič prišla, je bil zelo odrezan od preostalega sveta, ni bilo cest, zelo malo je bilo obiskovalcev. Tukaj so živeli ribiči in to je bilo vse, kar se je dogajalo. Potem je počasi začel cveteti. Zaradi turizma je naraslo tudi število prebivalcev.

Je danes živahneje kot pred leti?

Zagotovo. Mi se moramo še vedno peljati 130 kilometrov do Cancuna, da nakupimo stvari, ki jih potrebujemo. Tu je zelo malo trgovin. In vsakič, ko sva omenila Holbox, nihče ni vedel, kje je ta otok. V desetih letih se je zelo spremenil.

Danes je tukaj turizem za vse okuse.

Otok je seveda zelo popularen predvsem zaradi morja, sem prihajajo družine z majhnimi otroki, ker ni skal in kamnov, ampak pesek in lahko hodiš tudi 50 metrov, pa je voda še vedno nizka. Res je čudovito. Ko so se odprli hostli, so začeli prihajati tudi turisti z nahrbtniki. Danes lahko vidiš vse. In otok lahko preseneti na vsakem koraku. Veliko je ptic, s plaže vidiš delfine, maja na otok pridejo plamenci, vidiš tudi skate ... in seveda kite, s katerimi lahko plavaš.

Znan je tudi po komarjih?

Teh je vedno manj. Včasih je bilo res od maja do novembra zelo hudo. Še vedno se sicer zgodi, da kdo zapusti otok prav zaradi komarjev. Ko dežuje, jih je še vedno veliko, a veliko manj kot pred desetletjem.

Na otoku imate svoj hostel Tribu. Zakaj je življenje in bivanje v njem drugačno?

Hostel je drugačen od hotela, ker lažje spoznaš ljudi. Vsak dan organiziramo dejavnosti, na primer sprehode po otoku, tečaje salse, spoznavne večere. Tega v hotelih ni.

Kako pa je danes, kako je svetovna pandemija spremenila življenje domačinov in tistih, ki ponujate turistične storitve?

Stanje je nadrealistično, težko je to opisati. Otočani so vzeli stvari v svoje roke, policija nima več nobene besede. Tako so odločili, da nihče ne more na otok ali ga zapustiti. V mestu Chiquilá, od koder vozijo trajekti, so položili drevesa na cesto. Kljub temu je precej ljudi zapustilo otok, ker tukaj življenje ni poceni. Turistov ni. Hoteli in bari so zaprti. V hostlu imamo naše delavce in nekaj gostov, ki se jim ni uspelo vrniti domov. Tudi živil nam včasih zmanjka, ni lahko.

Kako je na karibski strani, v mondenih središčih, Playa del Carmen in Tulumu, na primer?

Vse je zaprto. V tem času bi prišli zlasti turisti iz ZDA in Kanade, a zdaj jih ni. Ti kraji sicer živijo zgolj od turizma, veliko ljudi je zdaj izgubilo službo. Mehika nima nekega načrta obnove gospodarstva, banke ne ponujajo sistema reševanja posojil, cena elektrike je ostala enaka.