Patrik Jagunić je bil v sneg tako vkopan, da je pred seboj videl le roko. V najnujnejše je vlagal veliko energije, zlasti v prvih desetih minutah, skušal je čim bolj intenzivno "praskati, stiskati sneg, da sem si naredil malo večji žep pred obrazom, po 10 minutah sem pa ugotovil, da lahko presenetljivo dobro diham".

Ko se je zavedel, da se mora še bojevati, so mu misli odplavale k družini: "Zanimivo je, da se potem spomniš res nekih malih stvari, ki jih nisi še naredil, ki te še čakajo, z vsako od hčerk imam posebej ritual, posebno doživetje, dejavnosti, ki jih z njimi pač počnem."

Toda ko je nad sabo zaslišal helikopter, je vedel, da se bo dobro izteklo: "Ko je bila tista moja kupola, ki sem si jo zgradil za dihanje, prvič prebita in je res žarek svetlobe noter posijal ... To je pa ... Spomnim se samo, da sem imel v levi roki telefon in sem samo rekel: 'Tukaj so, tukaj so, hvala.'."

Hvaležen je tistemu, ki ga je plaz prvega zasul in je bil celo v težki opremi dovolj fizično pripravljen, da je priplaval nazaj do obale: "Se mu izjemno zahvaljujem, v bistvu njemu dolgujem svoje življenje."

Pa reševalcem, prijateljem za njihovo srčnost. In njegova sklepna misel po tej težki preizkušnji: "Čeprav se situacija marsikdaj zdi obsojena na propad, poskušajte 101 stvar, 101. bo uspela."

Patrik Jagunić je svojo izkušnjo pozneje opisal tudi v pogovoru z Rosvito Pesek v Odmevih.