Po špansko se imenujejo Cataratas del Iguazú, po portugalsko pa Iguašu.

Njihova slikovitost je predvsem posledica velike vodnatosti 1.320 km dolge mejne reke med Argentino in Brazilijo, imenovane Río Iguazú. V neposredni bližini tromeje s Paragvajem se v osrčju tamkajšnjih subtropskih gozdov na okoli 250 delov razčlenjena vodna pahljača spušča prek 3.600 m širokega praga do 70 m globoko. Na nekaterih delih se slapišče razdeli na navpične odseke z dokaj širokimi vmesnimi pragovi.

Slapove so poimenovali Indijanci Gvarani. V njihovem jeziku pomeni ime "velika voda". Prvi belec, španski raziskovalec Alvar Núñez Cabeza de Vaca, jih je ugledal leta 1541. Nekateri to doživetje pripisujejo Portugalcu Aleju Garcíi, ki naj bi jih videl že pred letom 1524.

Zaradi izjemnosti so slapove skupaj s širšim zaledjem razglasili za narodni park. Izhodišče za kopenski obisk slapov je brazilsko mesto Curitiba, v neposredni bližini pa so tudi kar tri letališča, po eno v Braziliji, Argentini in Paragvaju.