Mestece, ki je sodobnemu pustolovcu enostavno pisano na kožo. Eksotika, pa vendar je za vse poskrbljeno. Restavracije z vsega sveta, kavarne, internetne povezave, prijazne diskoteke. Poleg tega pa prekrasna pokrajina, veličastna zgodovina, tradicionalni trgi in nizke cene. Mesto, o katerem sanja vsak, ki je kdaj občutil popotniški utrip …

Največ zaslug za razvoj tega včasih zgodovinskega zdaj pa svetovljanskega mesteca ima največja perujska znamenitost Machu Picchu. Štiridnevna tura, dvodnevna tura, šerpe, izposoja šotorov, spalnih vreč, celo čevljev ... Tisti, ki vsaj malo govori angleško, se je oprijel donosnega posla - turizma. Dobro se prodajajo tudi letalske vozovnice v amazonski Iquitos. Cusco je tako blizu Amazonije, da si mnogi zaželijo bližje spopasti tudi s pravo džunglo. Tako tudi mi.

Rešil nas je "Schwarzenegger"
Kot pravim popotnikom pa nam organizirani izleti nabritih domačinov niso ustrezali. Želeli smo si več akcije, več nevarnosti in polno mero iznajdljivosti, ki bi še bolj potešila naš popotniški ego. Ideja je padla ... V džunglo ne bomo leteli, šli bomo po reki. Začeli smo spraševati naokoli, povsod pa več ali manj isto: po reki do Eqitosa – no puedo (ni mogoče). Na koncu smo že popolnoma obupani v zadnjem kotičku mesta odkrili še zadnjo agencijo. Po stenah slike kač, krokodilov, take in drugačne tropske golazni ... Za pultom pa tetoviran »Schwarzenegger«, ki je skorajda obvladal amerikanščino. Po reki bi šli? Super! Pot je nekoč opravil že sam. Polno adrenalina, iznajdljivosti in časa. Prvo dvoje imamo, zadnjega nam zmanjkuje. Bomo že, pomembno je, da pot obstaja.

Šest ur Camel Trophyja
Naloženi na zadnji del domačega kamiona smo se po blatni potki zapeljali v zeleno goščavje. Vsake toliko časa je voznik ustavil. Na pot mu je prišel potoček, ki je ustvaril pravo malo reko. Prevoz takih delov zahteva izkušnje voznikov Camel Trophyja. Če pelješ prepočasi, nasedeš, če hočeš prehitro, pa blato pod kolesi popusti in potniki pristanejo v bližnjem prepadu. Vse tako šest ur. Po tem pa nekaj barakam podobnih hiš, policijska postaja in eno skupno stranišče. Kiteni. Pot po kopnem se tu ustavi, naprej je le še reka Urubamba. Domačini so nas gledali z odprtimi očmi. Kmalu se je po vsej vasi razvedelo, zakaj smo prišli. Radi bi izkusili reko ... Do Iqiutosa? No puedo … Potovanje do tja traja najmanj deset dni.

Za džunglo naredimo vse
Načrti so se nam porušili, pot je bila končana. Bili smo razočarani, izmučeni in naveličani. Vse, kar nam je ostalo, je bilo perujsko pivo v hišici, ki naj bi predstavljala vaško gostilno. K nam sta prisedla domačina, ribiča. Želimo si doživeti džunglo? Pa saj se začne že nekaj kilometrov naprej. Samo prek kanjona Pongo je treba in vstopiš v začetek tropskega gozda. Do tja gremo lahko skupaj. Onadva bosta lovila some, mi pa jim bomo delali družbo in se srečali z divjino. Vmes pa še čarobni Pongo ... Ni nam bilo povsem jasno, kaj mislita s čarobnim, a ni nam preostalo drugega, kot da smo si segli v roke. Prišli smo pogledat džunglo in videli jo bomo!

Čoln je sunkoma zaganjalo iz ene strani na drugo. Vrtinec penaste vode se je boril z motorjem na krmi našega 10-metrskega kanuja. Praprot je okraševala stene kanjona, navpične skale so zakrile jutranje sončne žarke. Iz zasneženih vrhov Andov so si jezne vode reke Urubambe utrle pot in zdaj z naskokom vdirale v samo 50 metrov širok prehod med dvema gorama pred njo.

Površina vode se je dvigovala in se besno vrtinčila ob stenah kanjona. Kapljice brzic so se ujele v vetru, nad nas se je dvignila bela meglica. Oglušujoče bučanje je v sekundah prevzelo čute: divje vode so tik pred nami z vsem besom in vso svojo močjo treščile ob strani gorskega prehoda. Nemo sem se oklenila fotoaparata. Sonce je premagalo vrh kanjona in se zasvetilo v svilenih vodnih kapljicah. Ajda in Žiga sta se s sprednjega dela čolna, z rdečimi obrazi, premočena od plohe Ponga, obrnila proti meni. “Gremo naprej!” se je zaslišalo mehko šepetanje.

Čarobni Pongo de Mainique
Pongo de Mainique je 50 metrov širok in tri kilometre dolg kanjon, skozi katerega se pretakajo mogočne vode reke Urubabme na njeni 700 km dolgi poti severno od Cusca in Svete doline do združitve z reko Apurimac. Reka je edini prelaz v pogorju Vilcabamba, ki nastaja na severovzhodnem grebenu narodnega parka Manu in se razteza vse do nizkega amazonskega gozda. Pongo, naravna krasota, nedosegljiva v pokrajinski lepoti, se ponaša z edinstveno naravno raznovrstnostjo, s silno fotogeničnostjo tropskega gozda in pravičnim deležem mistične zgodovine. Iz amazonske nižine, v kateri se bohotita deževno-tropska flora in fauna, se proti kanjonu vali gosta megla.

Tukaj doli pričakajo redkega obiskovalca najrazličnejše vrste divjih zveri: očalarski medved, zeleni makao, volnena opica, opica črni pajek, rjava kapucinka, zlatoglava papiga in znameniti nacionalni perujski ptič - plameneče škrlaten andski skalnati petelin. Edinstven spektakel tega sveta.

V luknjah strmih skalnih sten, čisto blizu glavnega slapa Tonkini, se bohotijo gnezda redkega zelenega makava, rjava kapucinka pa se previdno spušča po navpični steni kanjona, da bi v zarezi visoke rečne vode polizala slano ilovico. Ob temelju slapa nastaja silovita brzica, ki jo imajo machiguenski Indijanci za sveto. Vrtinec predstavlja njihovo pot v onostranstvo: tja, kjer bo duša izginila v mogočnih brzicah, da bi dočakala poslednjo sodbo, preden bo poslana v raj ali pekel. Enako naša usoda znotraj kanjona - med rajem in peklom.

Š. K.