Poleti 2017 je Jan Konečnik, do takrat novinar Televizije Slovenija, spakiral nahrbtnik in se odpravil na enoletno potovanje po svetu. Vedel je le, kje bo začel (v Mehiki) in da bo na poti približno eno leto. Kako bo potekala njegova pot, je imel zastavljeno le okvirno, odločal se je sproti. Celo leto je nato popotniške vtise objavljal vsak ponedeljek na MMC-ju.

Po vrnitvi pa je v njem začela zoreti zamisel, da bi svoje dogodivščine izdal tudi v tiskani izdaji. Ta je zdaj ugledala luč sveta pri pri Založbi Didakta – skupaj s premnogimi fotografijami, ki so nastale na potovanjih, in QR-kodami na koncu vsakega poglavja, ki bralcu omogočijo tudi ogled videoposnetkov s potovanja.

Kako zdaj, ko je potovati precej težje, gleda na svojo avanturo, kako je nastajala knjiga in koliko je potoval po vrnitvi, si lahko preberete v pogovoru.

Če me spomin ne vara, si na morebitno izdajo knjige namigoval že ob prihodu s potovanja. Je torej zamisel o knjigi nastala že pred vrnitvijo? Kako se je na koncu udejanjila? Je šlo za tvojo pobudo?
Ko sem videl, da so moji popotniški blogi popestrili ponedeljkovo jutro res velikemu številu ljudi, se mi je nekako porodila ideja, da bi te zapise združil v knjigo. Pa tudi, eno je splet, drugo pa je tiskan medij. In ker sem očitno še vedno malo starokopiten, se mi je zdelo, da bi želel imeti spomine na potovanje v trdi vezavi. Pri tem pa ima veliko zaslug tudi novinarski kolega Blaž Mazi, ki mi je enkrat tam pred Radiem na ulici rekel, nekako v smislu: "To moraš dati v knjigo."

Ko sem prebirala knjigo, sem se v mislih vrnila štiri leta nazaj v preteklost, ko si se nam šele dobro začel oglašati. Koliko si zapise, objavljene na našem portalu, priredil?
Dejansko je tako, da je nekako večji del vsebine enak, a delno predelan. Kakšne stvari sem dal stran, da je bolj berljivo, kakšne pogovore sem iz povzetkov po spominu spremenil spet v dialoge, ki so zanimivejši. Tudi sicer je bilo treba besedila smiselno povezati med seboj, kajti branje knjige se razlikuje od branja samostojnih blogov, ko med enim in drugim mine teden dni. Nekatere stvari pa so popolnoma nove, ki sem jih pri pisanju blogov "zamolčal".

Opazila sem, da so v knjigi določeni zapisi dodani oz. jih na MMC-ju ni bilo objavljenih. V mislih imam seveda, kot si se sam izrazil, za spletni portal javnega medija "preveč pikantne" detajle. Zdi se mi zanimivo, da si relativno brez zadržkov opisoval uživanje takšnih in drugačnih substanc, pri spolnosti pa si se – recimo temu – samocenzuriral. Kako to? In kaj je zdaj drugače, da teh zadržkov ni več?
Verjetno sem pri pisanju blogov dal vedeti, da smo kakšnega "zelenega" prižgali in tudi, kadar mi je prekrižala pot privlačna duša. A se mi je zdelo, da format bloga ni bil ravno primeren, da bi o tem pisal bolj konkretno. Hočeš nočeš, te zgodbe potem nekako izstopajo, v vsakokratnem blogu pa sem hotel povedati še toliko drugega, kar se mi je dogajalo. V knjigi pa je drugače, se mi zdi, saj se te "pikantne" dogodivščine izgubijo nekje med stranmi, imajo drugačno težo. Zapisal sem jih pa, ker se mi zdi, da so pomembno sooblikovale moje potovanje. Vse pa tako ali tako ni za med ljudi (smeh).

V knjigi je poleg številnih fotografij bralcem s pomočjo QR-kode na voljo tudi videoposnetek, s katerim se še lažje vživijo v tvoje zelo barvite opise. Za koliko ur posnetkov si imel na zalogi? Si se montiranja lotil sam?
Z minikamero sem posnel za okoli 600 gigabajtov materiala, od tega je bila polovica za v koš, preostalo pa je bilo bolj ali manj uporabno. Montirala sva skupaj z Majo Andlovic iz Videokeksa … Sam bi to počel verjetno še eno dodatno leto. Baje, da je bilo za čistega amaterja s slabo kamero kar dobro posneto. Izkušnje petih let dela na informativnem programu TV Slovenija so se izplačale. (smeh)

Je bila pobuda za sodoben, interaktivni format knjige tvoja?
S posnetki sem vsekakor želel nekaj narediti, a nisem vedel, kaj. Za dokumentarec se mi je zdelo malo premalo … Škoda bi bilo vse to pustiti, da na nekem disku utone v pozabo. Potem se mi je porodila ideja, da bi naredil te videoposnetke vsake države in kodo. Sploh, ker nisem snemal nobenih pogovorov in tako naprej, se mi je to zdelo smiselno še toliko bolj, saj bralec prebere poglavje in je slika le še dodatni medij, ki ga popelje v zgodbo. Morda gre za prvo "videoknjigo", ne vem. Drugje tega še nisem videl.

Glede na vse popito oz. zaužito na enoletnem potovanju, povej iskreno: Si si, ko si urejal knjigo, pri kakšnem zapisu ali delčku zapisa rekel: Ojoj, tega se pa sploh ne spomnim?
No, no, tako hudo pa res ni bilo. Dobro, popivali smo pa veliko, to priznam. (smeh) A očitno še v nekih obvladljivih mejah, kajti dejansko se vsega precej dobro spomnim. En kolega je vedno fasciniran, kako se spomnim imen nekih laoških ali nikaragovskih mestec in vasi.

Samo potovanje je potekalo v glavnem predvsem po Srednji in Južni Ameriki ter jugovzhodni Aziji. Del Azije in Afriko si, se zdi, kar malo na hitro "obdelal". Sam si priznal, da si bil na koncu že precej otopel, naveličan, utrujen, da si si želel samo domov. Ti je danes žal, da si nisi vzel še malo več časa za npr. afriške države?
Poleg tega da v Latinski Ameriki čas bolj počasi teče, sem se dalj časa tam zadržal, ker sem se hitro naučil jezika do te mere, da sem se lahko pogovarjal. In potem je potovanje popolnoma drugačno. V Vietnamu se ne pogovarjaš z domačini po vaseh, ker angleško ne znajo, vietnamščina pa ni ravno mačji kašelj. Tako si bolj opazovalec. Da, bi si želel biti v Afriki dalj časa, tudi v Aziji, ampak vse ne gre. Eno leto je veliko časa, ampak svet je precej večji.

V trenutnih razmerah se tvoje potovanje bere skoraj kot znanstvena fantastika. Zdi se, da si povsem po naključju ujel skoraj zadnji vlak (oz. letalo) za takšno izkušnjo, danes bi bila izvedba precej težja ...
To mi je enkrat tudi rekel prijatelj, da sem šel še pravi čas. Gotovo bi bila prečkanja meja veliko težja danes, kot so bila pred tremi oz. štirimi leti, ko sem bil na poti. Pa kakšne karantene. Ne bi bilo nemogoče, ampak bi pa vse skupaj terjalo več organizacije, planiranja. Jaz sem se pa povečini peš "narisal" na meji, pokazal potni list in šel naprej. Morda bo zato branje knjige še toliko zanimivejše.

Kako težek je bil sicer preskok, vrnitev v domače okolje, v "realnost"? Nisi skrival, da si brez denarja, a verjetno je bila misel na službo od sedmih do treh precej težka?
Dejansko sem pričakoval, da bo težje. Hitro sem se navadil. Oče je ravno nekaj gradil, pa sem mu pomagal, potem sem bil za nekaj mesecev honorarno na RTV Maribor ... in potem si nazaj. Na srečo je novinarsko delo na Nedeljskem dnevniku tako, da mi daje precej svobode, kakršne v večini drugih poklicev ni.

Tudi pred odhodom na enoletno avanturo nisi bil ravno brez izkušenj, ko gre za potovanja. Predvidevam, da kljub razmeram vseeno nisi zgolj tičal doma zadnja tri leta? Ali se motim?
Moram te razočarati, ampak da, bolj ali manj sem "ždel" v Sloveniji. No, bil sem vmes v Londonu, pa Berlinu, s dekletom sva šla z avtom odkrivat Albanijo. Dejansko je še kar nekaj bližnjih držav, ki jih nisem obiskal, recimo nisem še bil na Portugalskem, pa tudi v Romuniji, Bolgariji, pa tudi Makedoniji, denimo, ne. Ker bi naslednjih nekaj let rad posvetil ustvarjanju družine, bodo te države morale zadostovati za potešitev popotniškega duha. Potem pa bomo videli. Ogromno sveta še čaka.

"Nekaj je bilo takšnih ljudi, za katere imam občutek, da se bomo kdaj v prihodnosti spet srečali," si zapisal v – se mi zdi – predzadnjem poglavju. Kako kaže?
Dejansko me je francoski prijatelj hotel priti obiskat, s prijatelji so nameravali prikolesariti iz Pariza do Slovenije in potem naprej na jug. Ampak se je ravno zgodila korona in potem je vse padlo v vodo. Se pa po socialnih omrežjih še s kom slišim ali malo pogledam, kaj počnejo. Ampak še vedno verjamem, kar sem dejal. Mogoče se srečamo na naslednjem potovanju, potovanju štiridesetletnika. (smeh)