S pomočjo knjige Art nouveau Klaus-Jürgena Sembacha lahko dober kilometer dolg sprehod raztegnete na nekaj tisoč kilometrov.

Še preden zares začnemo prebirati zajeten pregled umetnostnega obdobja, ki je v svet vizualne umetnosti zanesel pravo revolucijo, nam podnaslov Utopia: Reconciling the Irreconcilable (Utopija: Združevanje nezdružljivega) že izda skrivnost umetnosti sloga art nouveau. Art nouveau je namreč zrasel iz stremljenja umetnikov in družbenih teoretikov po povezovanju umetnosti in novih tehnoloških odkritij, ki so zaznamovala obdobje hitrega industrijskega razvoja v drugi polovici 19. stoletja.

Še preden se boste začeli spraševati, kje tiči povezava med secesijsko Ljubljano in gibanjem art nouveau, vas moram podučiti, da so nov umetniški tok na prelomu iz 19. v 20. stoletje v različnih delih Evrope poimenovali različno. Izraz art nouveau se je pojavil v Franciji in Belgiji, v Nemčiji so isti slog poimenovali jugendstil, v Španiji modernisme in v avstro-ogrskem cesarstvu, katerega del so bile tedaj tudi slovenske dežele, secesija.

V uvodnem poglavju nas Sembach seznani z izvorom in osnovnimi značilnostmi sloga, ki je tako hitro, kot je po nastopu na veliki svetovni razstavi v Parizu leta 1889 navdušil Evropo, tudi zamrl. Minili nista niti dve desetletji in art nouveau je bil zgodovina. Čeprav je uspeval tako kratko obdobje, pa art nouveau predvsem zaradi mita, ki se je spletel okoli njega, še danes navdušuje množice. Art nouveau je bil namreč poosebljenje svojega časa. Umetniki so svojim delom skušali vdihniti gibanje, ki je z izumom avtomobila in filmske umetnosti postalo simbol sodobnega človeka s konca 19. stoletja. Gibanje in stremljenje po vedno novih odkritjih, ki bodo človeka nekoč popeljala v vesolje, se je odrazilo v dinamičnih, vijugastih vzorcih ter v stopnjevanem okrasju stavb; više po pročelju se ozremo, bogatejše okrasje zagledamo. Kdo pa je sploh opazil ornamente visoko pod ostrešjem? Človek, ki je, navdušen nad spoznavanjem novih hitrih prevoznih sredstev, že slutil pohod v nebo.

Industrijski napredek se ni izrazil le v dinamičnem značaju del umetnikov art nouveauja, izrazil se je tudi v tesnem sodelovanju oblikovanja in industrije. Meje so bile porušene. Slikarji so se usmerjali v arhitekturo, obenem pa so navdušeno spoznavali uporabnost novih materialov in industrijskih postopkov, ki so odpirali nove možnosti pri zidavi stavb. Te so tako postale zanimive zaradi dveh razlogov. Vstop slikarjev v arhitekturo je podobo stavb zaznamoval z bogatim naličjem, sodelovanje z industrijo pa je omogočilo ustvarjanje zanimivih konstrukcijskih rešitev in gradnjo stavb, ki so prekinile tradicijo osnovnega tlorisa v obliki kocke ali kvadra.

Da bi resničnost prebranega lahko preverili na lastne oči, nas Klaus-Jürgen Sembach popelje po vseh evropskih mestih, katerih podobo je obdobje art nouveauja temeljito zaznamovalo. Obiskali ne boste velikih prestolnic. Posebnost art nouveauja je bil namreč njegov razcvet na podeželju. Za to je obstajalo več razlogov. Art nouveau je bil revolucionaren slog, ki je močno izstopal iz tradicionalnega in v 19. stoletju močno s klasicistično arhitekturo zaznamovanega urbanega okolja. Države so pogosto zelo pazljivo sprejemale odločitve glede preoblikovanja podobe prestolnice, ki naj bi bila nekakšen estetski vrhunec med domačimi mesti, zato so oblikovni preboji v arhitekturi le počasi našli pot v središča politične oblasti.

Drugi razlog za "izgon" art nouveauja na podeželje – izjema je bil Dunaj, kjer pa se je z delom Otta Wagnerja in Josepha Hoffmanna uveljavila nekoliko bolj izčiščena, umirjena in prefinjena secesija – pa so bile težnje lokalnih voditeljev (katalonskih politikov v Barceloni, ki so si prizadevali za neodvisnost Katalonije, Fincev, ki so hrepeneli po osvoboditi izpod jarma ruskega imperija, hessenskega grofa Ernsta Ludwiga, ki je želel iz majhnega mesta Darmstadt ustvariti kulturno središče …) po ustvarjanju mednarodne prepoznavnosti njihovih krajev. Eno od sredstev je bilo torej tudi spodbujanje arhitekture, ki je vzbujala zanimanje po celem svetu.

Katera mesta morate torej obiskati? Začnimo v Bruslju, iz katerega so prihajali arhitekti, ki so s svojim delom kot prvi "formalno" potrdili nastanek novega sloga. Izstopala sta Victor Horta in Paul Hankar, prve uspehe pa je v Bruslju doživel tudi prihodnji "zvezdnik" art nouveauja Henry van de Velde, ki pa je najboljša dela ustvaril v Nemčiji, natančneje v nemški "kulturni prestolnici" Weimarju. Središči jugendstila sta bili poleg Weimarja še München in Darmstadt. Münchnu so pečat vtisnili predvsem Fran von Stuck, August Endell in Theodor Fischer, bolj kot z arhitekturo pa je München k razcvetu art nouveauja prispeval z razvojem umetnosti plakata. S svojimi ilustracijami v reviji Simplicissimus je slikar Bruno Paul – oblikoval je tudi pohištvo – koval pot nastanku sodobne karikature in oglasnega plakata. Na področju notranje opreme pa je nove smernice postavljal Richard Riemerschmid.

Povsem svojevrstno pa je bilo dogajanje v Barceloni. Silhueto prestolnice Katalonije je v nekaj letih predrugačil en sam človek. Stavbe Antonia Gaudija so bile kot z drugega sveta in prav nič niso podobne delu drugih umetnikov art nouveauja, a so jih umetnostni zgodovinarji zaradi časovne umestitve na prehod iz 19. v 20. stoletje ter zaradi prekinitve s tradicijo barcelonske arhitekture vrgli v isti koš. Tudi Dunaj, prek katerega je art nouveau zašel na Miklošičevo cesto, ni bil nikoli povsem "artnouveaujevski". Nekoliko bolj stroga in manj "kičasta" arhitektura Otta Wagnerja, Josepha Hoffmanna in Adolfa Loosa, nekoliko manj pa dela Josepha Marie Olbricha, ki je s stavbo Secession dunajski veji art nouveauja dal ime, je že napovedovala pohod k modernizmu.

Vsa ta dela – razen stavbe Secession – so nastajala tudi že po nastopu 20. stoletja, torej v času postopnega zatona umetnostne usmeritve, ki si je prizadevala "industrijo in tehniko narediti lepo". A vendar je tik pred zatonom art nouveauja zrasel najlepši primerek arhitekture nove umetnosti. Potovanje končajmo tam, kjer smo ga začeli; v Bruslju. Tam je dunajski arhitekt Joseph Hoffmann med letoma 1905 in 1911 ustvaril palačo Stoclet, s katero je na enem mestu – to mu je omogočil neizčrpen vir sredstev iz denarnice mogotca in mecena umetnikov Adolpha Stocleta – zgradil manifest art nouveauja, ki je umrl že pred dnevom, ko je bila palača dokončana.