Prizor, zaradi katerega je postalo sprejemljivo, da si že v času zajtrka nadeneš tiaro, zajtrk na ulici pa še nikoli ni bil tako bleščeč. Vloga Holly Golightly, ekscentrične "salonske levinje" iz filma Zajtrk pri Tiffanyju (1961), je iz Hepburnove naredila ikono in vzornico mladih žensk, ki so začele sanjariti o selitvi v New York in svobodnem, urbanem življenjskem slogu. Skoraj pet desetletij pozneje pa je prišla Carrie Bradshaw (Sarah Jessica Parker) in - hrepeneče zroč v par "manolk" in s koktajlom namesto peciva in kave - povzročila podobne množične migracije v Veliko jabolko.

Capote bi Marilyn namesto Audrey
Trumanu Capoteju pa se je zdela Hepburnova v vlogi Holly - grozna. (Milo rečeno) ekscentrični pisatelj si je namreč želel, da bi glavno vlogo v hollywoodski priredbi njegove novele iz leta 1958 odigrala Marilyn Monroe. Pritoževal se je, da elegantna Hepburnova ni prava za vlogo Holly, ubežnico iz Teksasa, ki ji je uspelo postati manhattansko "it" dekle.

Holly je bila namreč v Capotejevi glavi svetlolasa kot njegova prijateljica Monrojeva, sicer znana po težavnem otroštvu pod precej manj zvenečim imenom: Norma Jeane Baker.

Knjiga poklon neodvisnim ženskam, film "pocukran"
Iz filma so odstranili in z bleščavo prekrili globoko tragični podton Capotejeve zgodbe: brezciljno tavajoče samsko dekle, ki se preživlja s pomočjo "sponzorjev", s katerimi si tudi zdravi bolečine težavne preteklosti. Holly je sicer imela lepo stanovanje, trume oboževalcev in mačko, ki ji ni želela dati imena, a spopadala se je z "rdečo grozo" - tesnobo, ki jo je preganjala tako, da je poklicala taksi in se odpeljala do Tiffanyjeve prodajalne na Peti aveniji.

V Hollywoodu so dodali še srečen konec in romanco s piscem Paulom (George Peppard), vzdrževanim moškim, ki svojo "sponzorko" zapusti, ko se zaljubi v Holly. V knjižni različici pa je pri Paulu pravzaprav mogoče zaznati nekatere kazalce istospolne usmerjenosti, ugotavljajo literarni teoretiki.

Capotejev biograf Gerald Clarke pravi, da je knjiga vsekakor bolj avtentična, bila naj bi poklon svobodomiselnim ženskam, ne pa svarilo o ubogem malem dekletu, izgubljenem v velikem mestu. Film pa je "sladkorček, začinjen sladkorček", pravi Clarke.

Holly mešanica newyorških dam in - Capoteja
Clarke pravi, da je bila Holly Capotejeva najljubša stvaritev, nekakšna mešanica več različnih "glamuroznih" žensk v njegovem prijateljskem krogu: Gloria Vanderbilt, Carol Matthau, Oona Chaplin, Doris Lilly in njegova mati Nina, ki je zabrisala sledi za svojo južnjaško preteklostjo s tem, ko je opustila ime Lillie Mae. (Izmišljeno Hollyjino pravo ime je sicer Lulamae Barnes.)

A Holly ima tudi nekaj avtobiografskih potez avtorja romana Hladnokrvno, ki je poleg nespornega pisateljskega talenta slovel tudi po razgibanem družabnem življenju. Kot piše Clarke o Holly: "Bila je svoboden duh. Živela je svoje življenje tako, kot je sama želela, počela je točno tisto, kar je želela - in jo odnesla s tem. Truman je počel isto. Počel je točno tisto, kar je želel, in v večini primerov jo je odnesel s tem."

Neal Gabler, pisatelj in kulturni kritik, pa se sprašuje, ali bi si lahko brbotavo junakinjo zamislil kdo drug kot homoseksualni moški - kot je znano, je bil Capote istospolno usmerjen in tega sploh ni skrival. In to v času, ko družba takšnim zvezam nikakor ni bila naklonjena ... Gabler meni, da si heteroseksualec ne bi mogel zamisliti takšnega lika, ni prepričan niti, da bi si Holly takšno zamislile ženske.

"Tečaj izbranega oblačenja za vsako dekle"
Navzgor mobilna Holly je živela dobro življenje - zahvaljujoč bogatim moškim, s katerimi se je družila. Kljub skromni preteklosti je imela prefinjen smisel za modo. Črna, rožnata, kupi modnih dodatkov, kot so veliki klobuki in cigaretni ustniki - Hepburnova, odeta v kreacije hiše Givenchy, se je čudovito vklopila v sanjski Manhattan zgodnjih 60. let. Kot ugotavljajo modni strokovnjaki, iz tega filma lahko dobiš popolno zamisel, kako združiti blišč, ekscentričnost in slog. Kar dela lik Audrey Hepburn tako poseben, so prav nenavadni odtenki - na primer male tiare v laseh ... "Ta film bi moralo gledati vsako dekle", pravi Simon Doonan iz newyorške modne meke Barneys.

Filmska različica Zajtrka pri Tiffanyju je odlično tržila koktajl urbane sofisticiranosti in iluzije New Yorka kot igrišča za mlada samska dekleta, poleg Hepburnove so imeli v filmu glavne vloge še Tiffanyjev butik, Hollyjina glamurozna garderoba, džezovsko-nostalgična filmska glasba Henryja Mancinija - za pesem Moon River, ki jo je v filmu odpela Hepburnova, je dobil tudi oskarja - in samo mesto New York.

Igralke, kot je Hepburnova, umrla je leta 1993 za rakom, ne bo več. Že desetletja pa se različne junakinje na različne načine na televiziji in platnu trudijo ujeti duh očarljive upornice njenega ikoničnega lika: na primer v Seksu v mestu.

Lepše življenje (kot) v filmu za Holly in Carrie
Tudi Carrie Bradshaw - v tv-seriji tako kot filmska Holly veliko bolj "uporabniku prijazna" kot v pisani predlogi Candace Bushnell, ki je nadaljevanko (in pozneje tudi film) navdahnila - je s svojo pronicljivo osebnostjo, brezsramnim zapravljanjem in barvitimi romancami navdahnila nešteto mladih žensk, da so se preselile v New York, kjer upajo, da bodo tudi one pile cosmopolitane, nosile velikanske cvetove v laseh in spoznale svojega Živino. Da, Carrie je na koncu končala s (skoraj) sanjskim Živino, kar je razjezilo nekatere oboževalce, ki se jim je zdelo, da je konec v nasprotju z glavno temo serije: žensko neodvisnostjo.

V hollywoodski različici Zajtrka pri Tiffanyju je tudi Holly našla ljubezen - in dom - v objemu Georgea Pepparda. Capotejev konec je bil veliko bolj grenkosladek.

Alenka Klun (povzeto in prirejeno po Erin Carlson, Associated Press)