Olimpijske igre naj bi tudi pripomogle k izpolnitvi cilja, ki ga je zastavil kitajski predsednik Ši Džinping, in sicer pritegniti 300 milijonov Kitajcev k zimskim športom in pri tem zgraditi 140 milijard evrov vredno industrijo.

Na kocki je veliko, ne le za Kitajsko, saj si globalna industrija zimskih športov prizadeva zvišati prihodke v najbolj obljudeni državi na svetu v času, ko na tradicionalnih smučarskih trgih zanimanje za zimske športne stagnira.

Kitajska si želi zgraditi živahen zimsko športni ekosistem, od olimpijskih uspehov na progah (največ upov polagajo na smučanje prostega sloga in deskanje na snegu) do vrhunskih smučarskih letovišč in industrije športne opreme.

Država ima več kot 700 smučišč, a industrija je močno razdrobljena in večina od smučišč je majhnih. Le okoli 20 od njih bi se lahko smatralo za destinacijska letovišča, vključno s Thajvujem v Džangdžjakovju, nedaleč od vrste olimpijskih prizorišč, in bližnji Genting Resort Secret Garden, ki bo gostil tekme v smučanju prostega sloga in deskanju.

Težava infrastruktura in kultura

Težava skoraj povsod na Kitajskem je pomanjkanje snega, pri čemer Džangdžjakov ni nobena izjema, poseganje po umetnem snegu pa omejuje razvoj kakega večjega zimskega letovišča, piše Reuters.

Poznavalci industrije pravijo, da je izziv na dolgi rok zagotoviti, da je celotna izkušnja nadvse prijetna – od najema opreme do kakovostnih, izkušenih smučarskih vaditeljev in, ne nazadnje, après-skija. Le tako bi pritegnili več začetnikov, da bi si želeli potrošiti več časa in denarja ter postati redni odjemalci zimskih športov.

Justin Downes, predsednik podjetja Axis Leisure in svetovalec organizatorjem olimpijskih iger, pravi, da je kitajska smučarska industrija neprepoznavna od njegovega prihoda leta 2007.

A kljub temu da so potrebna leta, da zgradiš smučarsko kulturo in infrastrukturo, pri čemer mnoga kitajska smučišča ležijo na rudarskih in agrikulturnih območjih. “Če greste v smučarsko letovišče v Švici ali Kanadi, pridete v skupnost ljudi, ki tam živi in dela te diha z zimsko športno industrijo že več generacij,” je povedal Kanadčan.

Vrtoglava rast smučarjev

Kitajska industrija zimskih športov polaga upe na ljudi, kot so Ši Haoping (32), ki se poda na progo, da bi se tako razbremenil stresa svoje službe kot direktor podjetja za spletno izobraževanje. “To je tako fizična aktivnost, razbremeni me pritiskov," je povedal Ši, ki s soprogo, videoproducentko, običajno deska v Thajvu, tri ure vožnje od domačega Pekinga. “Najprej sva se naučila smučati. Potem sva se lani lotila še deskanja, ker je videti bolj trendi in 'kul'.”

Smučanje in olimpijske igre korenito spreminjajo podobo delov nekoč osiromašenega okrožja Čongli v Džangdžjakovju. Čongli je bil pred dvema letoma povezan s Pekingom s hitrim vlakom, s katerim ste v prestolnici v manj kot eni uri.

Preden je industrijo pretresla pandemija covida-19, se je število smučarjev na Kitajskem podvojilo z 10,3 milijona leta 2014 na 20,9 milijona leta 2019. Kitajska je zdaj že osma država na svetu po številu smučarskih obiskov. V prvi trojici so ZDA, Avstrija in Francija.

In apetiti Kitajske so veliki. Prejšnji mesec je vlada sporočila, da je "nujno" zvišati produkcijske standarde za opremo, kot so snežni topovi in snežni plugi, industrija, ki ji dominirajo evropski in ameriški izdelovalci. Kitajsko zasebno kapitalsko podjetje Hillhouse Capital, katerega ustanovitelj Džang Lei je navdušeni deskar, ima v lasti polovico kitajske naložbe v slovitem ameriškem podjetju Burton Snowboards, pionirju na področju deskanja.

Ko denar ni težava

V slogu kitajske afinitete do posnemanja zahodnjaške arhitekture je tudi Thajvu na las podoben alpskim smučarskim letoviščem, s pivnico in trgovinami uveljavljenih globalnih znamk, kot sta Bogner in Patagonia, pa tudi kitajskega izdelovalca desk Nobaday. Smučarji tu so oblečeni po zadnjih modnih smernicah.

Za razliko od ZDA in Evrope, kjer še vedno prevladujejo smučarji, se Kitajci bolj navdušujejo nad deskanjem.

"Zelo drago je," pravi Anthony Džang, 31-letni finančnik, ki je za svojo opremo, s katero se je prvič podal na bele strmine, odštel okoli 2000 evrov. “Tu ne gre zgolj za opremo – velik strošek je tudi najem vaditelja. Na tečaj deskanja hodim na pokrit simulator v Peking, ura pa stane več sto juanov (na desetine evrov)," je dejal. A ga to ne odvrača. “Imam denar," se zasmeji.