Številke prihodov, prenočitev in izvoza potovanj v zadnjih šestih letih naraščajo in Severna Makedonija letno s turizmom dosega 20-odstotno rast. Makedonska turistična hrbtenica je zgrajena na relaciji Skopje–narodni park Mavrovo–Ohridsko jezero–Bitola in Popova Šapka. Lani so našteli milijon petsto tisoč prenočitev, leto poprej pa za primerjavo samo sedemsto tisoč. Turizem je Severni Makedoniji v preteklem letu prinesel 400 milijonov dolarjev, kar je skoraj 3 odstotke bruto domačega produkta.

Glavni makedonski trgi so Turčija, Poljska, Srbija in Skandinavija – pri čemer se turistični delavci še vedno otepajo slovesa, da je država zgolj tranzit na poti proti Grčiji, Bolgariji, Romuniji in Srbiji. Na terenu se krepijo produkti aktivnega turizma in manjši ponudniki namestitev ter butične vinske kleti. Pri tem se Severna Makedonija zadnja leta tesno spogleduje s slovenskim modelom razvoja turizma. Sledijo nam tako pri organizaciji destinacijskega menedžmenta, razvoju nišnih produktov kot pri trajnostnem pristopu v turizmu, ki je v Makedoniji razumljen kot ustvarjanje vzdržnih razmer in ekonomskih priložnosti za lokalno skupnost.

Vi ste čez noč postali najbolj zelena država v EU-ju, mi pa stopicamo na mestu

“Trenutno smo v čudnem položaju,” mi sredi Skopja v hotelu Hilton na borzi tujih turističnih agencij za izvoz potovanj razlaga Katerina Vasilevska, turistična vodnica Ohridskega jezera. “Imamo naravno in kulturno dediščino, ki je svetovno fascinantna. Toda tega ne znamo dovolj izkoristiti. Trenutno kot država bolj poudarjamo množični turizem, kar ni v redu. Promoviramo se kot poceni destinacija, pa to sploh nismo. Ne znamo se postaviti ob bok razvitim destinacijam, čeprav imamo za to vse danosti. To, kar ste napravili v Sloveniji, je za nas odličen primer, da je v turizmu mogoče uspeti. Je pa malo žalostno, da smo bili 50 let v isti zgodbi. In potem ste vi čez noč postali prepoznavni kot najbolj zelena država v Evropski uniji – mi pa še vedno stopicamo na mestu.”

Slovenija je Makedoncem zanimiva zaradi organizacije vodilnih destinacij po regijah, vloge, ki jo imajo zavodi za turizem, in pa načina, kako razvijamo unikatne produkte. Sliši se morebiti čudno, toda v praksi mi je večina makedonskih turističnih delavcev povedala, da se pri Slovencih učijo, kako biti ponosen na svojo tradicijo, naravno in kulturno bogastvo.

“V turizmu se ne moremo zgledovati po Hrvaški, Španiji, Turčiji ali Nemčiji. Pogosto pošiljamo k vam delegacije, ker želimo, da vaš sistem prenesemo v Makedonijo. In nemalokrat smo priča, da pridejo delegacije nazaj in pravijo – to, kar so napravili Slovenci, je za nas nemogoče. Njim se čuti Avstro-Ogrska, nam pa teža turške zgodovine. Ja, manjka nam ta ponos. To, da ste vi v ustavo zapisali pravico do pitne vode – to je zame domoljubje.” mi v svoji strastni maniri razlaga Vlatko Šulev, predsednik Združenja incoming agencij Severne Makedonije. Temu pritrjuje tudi Ljubčo Janevski, direktor Agencije za promocijo in razvoj makedonskega turizma. “Slovenija nam je vzor, saj ste v turizmu dosegli izjemno veliko. Veste, kam greste in kaj hočete. Vaš model turizma je za nas zelo uporaben. Imate vodilne destinacije, Zavode za turizem, unikaten produkte in očitno znate upravljati destinacije. Nekaj od tega bi se obneslo tudi pri nas. Bi pa – glede na trende – želeli čim prej začeti razvoj trajnostnega turizma po vzoru dobrih praks iz Slovenije.”

Številni Makedonci svojo ekonomsko priložnost že črpajo iz slovenske turistične ponudbe. Tak primer je operni pevec Niko Gjorgievski, ki je svojo poslovno idejo dobil ob obisku Živih jaslic v Postojnski jami. Po našem vzoru tako organizira koncerte opernih arij v različnih makedonskih jamah, med drugim tudi v znamenitem kanjonu Matka.

Po ohridskem biseru še makedonski rubin

“Makedonci smo se vedno primerjali s Slovenijo in vašim razvojem. Vi ste za nas vrata Evrope proti Balkanu,” mi v svoji mikrodelavnici sredi Skopja razlaga Dejan Škartov - Deko, nekdanji rokerski bobnar, ki je igral pri bendih Badmingtons, Kleržo in Kocka led. Deko je danes glavni promotor makedonskega rubina, za katerega se je zagrel pred dobrimi 25 leti, ko je delal za zbiralca v Trstu, ki so ga navduševali minerali. Ko se je leta 2001 vrnil v Makedonijo, je s seboj prinesel veliko zbirko mineralov in poldragih kamnov. Danes se ukvarja z brušenjem edinega rubina, ki ga najdemo na evropskih tleh. Ta ni rdeč, pač pa ima rožnat pridih, barvo maline. Po trdoti pa se lahko kosa s safirjem in diamantom. “Ko brusim ta rubin, me zvok po malem spominja na rife rokenrola. Nekaj zelo zemeljskega je tem,” pripoveduje Deko, medtem ko obdeluje nežno rožnati kamen. Njegova želja je, da bi se zgodba malo znanega in domala neodkritega makedonskega rubina, skozi turizem bolj izpostavila kot posebnost “makedonskega ponosa”. "Tako kot imajo v Avstraliji opal in na Kitajskem žad, imamo Makedonci rubin in prizadevam si, da bi postal nacionalni kamen, znan po vsem svetu.”

Množično izseljevanje Makedoncev

Severna Makedonija subvencionira turistične agencije za prihode tujih turistov, kar na glavo gosta znese okoli 20 evrov. Država tako skuša z načrtnim vlaganjem v razvoj turizma ustaviti močan val migracij. Po podatkih Svetovne banke se je v samo zadnjih desetih letih iz države izselilo kar pol milijona Makedoncev. Pretežno mladih, ki svojo prihodnost bolj kot doma vidijo na Malti, v Ameriki in Avstraliji. Glavne težave so neučinkovit izobraževalni sistem, visoka brezposelnost in šibka demokracija. Za nekatere mlade pa je ravno turizem njihova ekonomska priložnost.

“Ostal sem, ker sem od zmeraj želel delati v turizmu in promovirati mojo deželo. Hkrati pa sem izkoristil to, da so vsi pobegnili iz države. Nekako se čutim moralno dolžan, da ostanem,” mi na vprašanje, zakaj je ostal v Makedoniji, odgovori Aleksandar Endrovski, turistični vodnik iz Skopja, sicer študent turizma.

Podobno razmišlja tudi Darko Sakaliev, enolog in vinski vodnik v Vinariji Stobi v Tikvešu, ki je novembra leta 2018 odkupila posestvo Château de Gourdon v južnem delu doline Rone v Franciji. “Nenavadno sem navezan na to deželo. Tu imam družino, prijatelje, sorodnike in službo, v kateri uživam - in to ima zame večjo ceno kot pa "šuški" evropske plače.” Darko še pove, da je splošna vinska kultura, v primerjavi s Slovenijo, dosti slabše razvita, manjka sofisticiranih vinskih tur, v praksi pa turistom tudi težko prodajo avtohtone sorte. Kot na primer stanušino, staro sorto, ki ne raste nikjer drugje na svetu kot samo v pokrajini Tikveš.

“Včasih smo imeli večje tržišče. Potem pa so ljudje ugotovili, da nismo edini, ki v Evropi pridelujemo vino. In če pogledate statistiko, vidite, da ima Evropa ogromne presežke vina, zato so se pri nas začele posledično razvijati male vinarije,” stanje makedonskega vinarstva opisuje Zvonimir Budimirović v muzeju sredi Demir Kapije, ki se s 360 eksponati oglašuje za edini vinski muzej na Balkanu.

Vinogradniško območje Tikveša ima izjemne razmere za pridelavo vrhunskih rdečih vin in se prek družine Puklavec povezuje tudi s Slovenijo. Ormoško-ljutomerska vinska klet je tako maja lani v Negotinu odprla butično vinsko klet, ki omogoča letno pridelavo 300.000 litrov vina. Obnova kleti je stala okoli 1,6 milijona evrov in lani je bila to ena večjih slovenskih naložb v tujini. Družina Puklavec je sicer po lastnih vinogradniških površinah največje slovensko vinarsko podjetje.

Skopje – po Ohridu nova turistična znamenitost

Število turistov se zadnja leta z Ohridskega jezera seli v Skopje – tudi po zaslugi vladnega projekta Skopje 2014, zaradi katerega mednarodni turistični vodniki Skopje imenujejo kar "prestolnica kiča oziroma Disneyland za turiste”.

“Na začetku nam je bil projekt predstavljen kot super stvar,” pripoveduje Aleksandar Endrovski med sprehodom po Skopju. “Rekli so, da bo Skopje videti kot nekoč. Toda, ko smo ugotovili, kaj v praksi pomeni, je bilo prepozno. Iskreno – domačini tega kiča ne maramo preveč. Je pa dejstvo, da nam nosi turiste.”

Po silovitem potresu leta 1963, ki je zrušil osemdeset odstotkov mesta, je okrog dvesto tisoč ljudi v Skopju ostalo brez strehe nad glavo. Eno od urbanističnih rešitev, ki je bila daleč pred časom, je podpisal znameniti japonski arhitekt Kenzo Tange. Mesto, zgrajeno na novo, je postalo šolski primer urbanističnega načrtovanja, mesto enostavnega betona, elegantne geometrije. Danes so zgradbe, ki predstavljajo moderno arhitekturo 20. stoletja, zanemarjene, propadajoče ali so njihove fasade prelepljene z neobaročnimi fasadami iz gipsa. Megalomansko spogledovanje s preteklostjo se kaže v pozlačenih mostovih, na katerih so nanizane postave, ki so krojile zgodovino tega mesta. Ob reki Vardar stojijo ladje spremenjene v bare, restavracije in hotele. Noro se zdi, da je v samo nekaj letih praktično iz nič zraslo ducat kipov, fontan, znameniti slavolok zmage in nove neoklasicistične palače, namenjene vladnim službam in muzejem, ki delujejo kot križanci med Belo hišo in grškimi templji.

Projekt Skopje 2014 naj bi krepil makedonsko identiteto, njihovo zgodovino pa postavila na piedestal. Nov obraz Skopja je stal 200 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. In to v državi, kjer je 20 odstotkov ljudi brezposelnih, povprečna plača pa znaša dobrih 350 evrov. Samo nekaj kilometrov ven iz središča glavnega mesta pa se fasada kiča kot gledališka zavesa umakne realnosti. Resničnost so propadajoče modernistične stavbe, kupčki smeti in umazanija.

“Verjetno ste opazili, da si moramo še ogromno prizadevati za ekologijo. Imamo dosti preveč plastike. Vi ste se začeli na tem področju že prej odpirati Zahodni Evropi. Mi pa moramo svoje ljudi z nacionalnimi čistilnimi akcijami še naučiti najbolj bazičnih navad – kot na primer to, da naj smeti mečejo v smetnjak, in ne na tla,” mi o privzgoji ekologije v tekoči slovenščini razlaga Goran Pinza, turistični vodnik iz Bitole, ki ima v Divači mamo in babico ter se zato redno vrača v Slovenijo.

Severna Makedonija velja po poslovnem poročilu Svetovne banke za tretjo najboljšo državo za zagon novega posla. Registracija novega podjetja je mogoča že v štirih urah. Pohvalijo se z najnižjimi davki v Evropi, elektronskim plačilom davčnih dajatev, stabilno obrestno mero in liberalnim režimom izdaje vizumov. Mednarodni sporazumi s Turčijo in Ukrajino omogočajo dostop do 650 milijonov strank. In turizem dobiva vedno večjo vrednost. Predvsem skozi razvoj podeželskega in ekološkega turizma, najmočneje pa skozi gastronomijo in vinski turizem.

Ja, Severna Makedonija je nova vzhajajoča destinacija na zemljevidu nekdanjega Balkana. Naj bo turizem prizanesljiv do njenih ljudi.