Za uvod v pogovor nam je pokazala vpisni list za čoln, na katerem je datum 14. april 1993: "V času, ko sem prejela to listino v roke, sem bila, skupaj z Rogerjem, najsrečnejši človek na svetu. Vedela sva, da lahko greva na pot. Barko sva imela, vendar za svoj katamaran nikjer nisva dobila plovnega dovoljenja, ker ni ustrezal nobenim normam. Dolg bi moral biti najmanj deset metrov, moral bi biti nepotopljiv, imeti odprtino na spodnji strani, skozi katero lahko zlezeš iz morja, če bi se katamaran slučajno obrnil. Pravila so sicer čudovita, ampak midva nisva imela nič od tega. Katamaran je bil dolg 26 čevljev, kar je nekje sedem metrov in 92 centimetrov, in tudi nepotopljiva nisva bila …"

Kakor koli, vpisni list za katamaran sta dobila v Piranu in s tem tudi zeleno luč za na pot. Okrog sveta. Na pot sta se odpravila v začetku maja 1993. Odplula sta iz Anglije, kjer sta katamaran po več kot enoletnem iskanju tudi kupila, pripoved nadaljuje Milanka:

"Roger je imel svojo zamisel o tem, kakšen katamaran hoče, ker je že prej veliko jadral, pa kapitan je bil. Hotel je točno to, kar si je zamislil. Jaz pa sem bolj zraven capljala, da sem povedala svoje mnenje, pa če mu je bilo to všeč ali ne. O jadrnicah nisem vedela ničesar."

Katamaran sta poimenovala Vakuta: "To je majhen koralni otok na drugi strani poloble, ki je v času raziskovanja morij pripadel Rogerjevi družini. Če bi midva, recimo, prišla na ta otok pred 200 leti, ko ga je v last dobila Rogerjeva družina, bi bil še vedno francoski, tako pa je to zdaj otok Papue Nove Gvineje. Ampak Roger je še vedno govoril, da ga bo skušal znova pridobiti za svojo družino. Zato me je vprašal, ali se strinjam, da katamaran dobi ime Vakuta. Nič nisem imela proti, pa še tako prijetno mi je zvenelo to ime … In tako je dobil ime Vakuta po tem otočku na drugem koncu sveta. Če bi prišla do tja, potem bi morala še en krog narediti, da bi prišla domov."

Na poti okrog sveta sta bila tri leta. Maja 1996 sta potovanje končala na Cipru: "Ki pa ni bil načrtovan, ampak sva želela priti do Pirana. Krog tudi sicer ne bi bil čisto zaključen, a prišla bi v domače pristanišče. Midva sva v Sredozemsko morje vstopila z drugega konca, skozi Gibraltar pa do Kanarskih otokov, tako da bi nama v vsakem primeru nekaj sto milj manjkalo. Zdaj pa, ko sva prišla iz Sueškega kanala, sva se usmerila proti Kreti in naprej, a nama ta morska sredozemska banja ni dovolila, da bi prišla do Krete. Po petdnevnem bojevanju z nasprotnim valovanjem in vetrom sva se odločila, da greva nazaj in sva pristala na Cipru."

Čez nekaj dni sta pot nameravala nadaljevati, vendar jima je vreme spet prekrižalo načrte. Zaradi močnega vetra in valovanja se je zlomila gred med krmiloma. Vakuta je tako ostala na kopnem, sama pa sta se junija 1996 z letalom vrnila domov. Po treh letih je bila Milanka neprimerljivo bolj izkušena morjeplovka kot na začetku: "Na morje sem stopila kot dojenček, ko prvič stopi na zelen travnik. Zame je bilo vse novo. Nikoli še nisem stala na jadrnici in morja v smislu plovbe nisem poznala. Tudi Rogerja sem sem slabo poznala, ker nisva nikoli živela skupaj, ampak sva se zgolj srečevala … pa sva bila kakšen teden na pohodu kje, ampak to je bilo vse."

Prvič je spoznala, da na morju ne more imeti vsega, kar bi želela. Najprej se je morala odpovedati večjemu delu prtljage in daril, ki jih je nameravala vzeti s seboj. Zaradi varnejše plovbe katamarana nista smela preobremeniti, ji je pojasnil Roger in dodal: "Kje pa misliš, da boš vse to nosila? Videli te bodo samo galebi, ribe in jaz." Od vseh knjig, ki jih je hotela vzeti s seboj, so ji ostale le “Žabja molitev” Anthonyja de Mella in mala biblija, ki jo je Milanki ob odhodu podaril njen bivši mož, s katerim sta se ločila, še preden je spoznala Rogerja.

Na Vakuti sta živela skromno, brez vsakršnega razkošja. Ampak to sploh ni bila najtežja stvar na poti, poudarja naša sogovornica: "Če povem iskreno, se je bilo zame najteže navaditi na Rogerja in njegovo “komando”, ker mi nihče v življenju, do mojih skoraj 50 let ni komandiral. Roger pa mi je razložil, da je on kapitan, in če nekaj reče, moram to v hipu narediti. Ko sem nekajkrat tako tudi naredila, sem ugotovila, da moram ukaz res takoj izpolniti in morda šele čez nekaj dni vprašati, zakaj je to bilo treba narediti. Roger je bil v bistvu grob in nepedagoški. Rekel je, glej, kaj delam, in to ponavljaj. Pika. To je pa zelo težko … in pomeni dolgo dobo učenja."

V treh letih sta prejadrala vsa svetovna morja: od Atlantika do Tihega oceana, Indijskega ocena in Sredozemskega morja. Nič čudnega ni, da ju občuduje tudi Jože Mušič, prvi Slovenec, ki je sam objadral svet. "Vaju občudujem samo zato, ker sta vse te milje prekrmarila in ker sta bila vedno zunaj," pripoveduje Milanka. Avtopilota sta sicer kupila, a ker ni deloval, je končal v smeteh: "Pri nama je bila izmenjava na tri ure. Vsak je bil tri ure za krmilom in sva krmarila. V glavnem sva jadrala, ker nisva imela ‘inboard’ motorja, ampak sva morala z jadri pluti. Tudi kadar sva, recimo temu, stala, ko je bilo brezvetrje, denimo, je moral biti nekdo zunaj. Tudi ponoči. Roger je pojasnil, da se lahko komu kaj zgodi na morju, pa ga ne bova videla. In tako sva bila vedno tri ure pa tri ure pa tri ure … to je bilo v bistvu najtežje, navaditi se na ta čuden ritem nespanja …"

Katamaran Vakuta je bil njun dom kar 12 let. Milanka je postala izkušena morjeplovka in tudi na življenje je začela gledati drugače, z morske strani. "Sama nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ampak ko spustite otroka na nov travnik, je grozno radoveden. Odkriva vse okrog sebe in odkriva samega sebe. In v sobivanju s človekom, ki ga ne poznaš, živela sva dejansko na 4 do 6 kvadratnih metrih, se moraš znati prilagajati drug drugemu. Tako da je bila to zame tudi trda šola. In zagotovo sem nazaj prišla spremenjena, a še vedno ne dovolj. Potrebna je bila še ena pot."

Vakuto, ki je čakala na Cipru, sta spet usposobila in se leta 1997 znova odpravila na pot. S Cipra sta zaplula v Rdeče morje in naprej proti Indijskemu oceanu, pripoveduje Milanka. Ob tem pa se spomni, kako je še na prvem potovanju, ko sta prečkala severni Atlantik, doživela svoj prvi težki vihar. Roger je krmaril podnevi, tako da je gledal za barko in prilagajal vodenje prelivajočim se valom, z nočjo pa je Milanki predal krmilo s temi napotki: "Približno to smer drži, pa zmoli očenaš, da bova prišla skoz’."

"Vedno mi je dajal napotke tako, da mi je še malo več straha vlil. V bistvu pa me ni bilo strah." Za krmilom si je ob močnem butanju valov, ki niso pojenjali, v nekem trenutku rekla: "Daj, sprosti, se. Dihaj. Vse bo v redu. Vse je v redu. Potem, vam povem, da človek lahko posluša ne le z ušesi, ampak tudi z lasmi, s kožo, s celim bitjem. In ko začenjaš slišati morje, ko začenjaš slišati valove, ko ujameš njihov ritem, veš, kam se moraš postaviti. Tako sem samo poslušala in se obračala. Nato sem že vedela, da je vsak tretji val malo močnejši od drugih. Takrat sem malo bolj prijela za krmilo, da sem ostala v njegovem toku. Včasih je val butnil, včasih se je slišalo brbotanje morske vode pod katamaranom, ki nas je močno potisnila naprej … Pri krmilu sem ostala do jutra. Ko se je začelo daniti, je krmilo spet prevzel Roger."

Od morskih dogodivščin se je leta 2005 težko poslovila, nam je še povedala. Ko sta katamaran prodala, je še več kot leto dni žalovala za svojim morskim domom in življenjem z vetrom, valovi in vedno novimi zgodbami ljudi, ki sta jih srečevala na obalah morij. Doživetja je sicer prelila v tri knjige. Povezuje jih naslov Morje in ljubezen. Trenutno živi med Slovenijo, kjer živita njena sinova, in Francijo, kjer se je ustalil Roger. Kot pravi, je zanjo pomemben zgolj trenutek, ki ga vedno polno živi v sedanjosti.