Najprej razjasnimo zadevo z imenom. Za vseslovensko slavo Katarine nad Ljubljano se imajo domačini zahvaliti vremenarjem, ki v radijskih poročilih vsako uro poročajo, kakšno je tam vreme. A v bistvu vremenarji uporabljajo staro ime kraja nad Hrastenicami ob cesti za Polhov Gradec.

Namreč ... leta 1955 je takratna oblast Katarino, kot še mnoge kraje, ki so se imenovali po svetnikih tamkajšnjih cerkva, preimenovala v Topol nad Medvodami. In to ime velja še danes. Je pa res, da vas bo večina čudno gledala, če boste rekli, a gremo s kolesi na Topol, Katarino pa pozna najbrž vsak kolesar.

Na Katarino se kolesarji največkrat vozijo po treh poteh. Po tisti s Toškega čela ali iz doline, iz Hrastenic ali Sore. Najbolj priljubljena je tista, ki pripelje s Toškega čela po gozdni, delno makadamski delno asfaltirani cesti. Najbrž najmanj obljudena od naštetih je tista, po kateri pridemo na Katarino iz Medvod in preko Sore.

Vzpon ni zahteven, večino časa se blago vzpenja ob potoku Ločnica, šele dober kilometer pred koncem se cesta postavi, takrat konkretno, pokonci. Najzahtevnejši, a verjetno tudi najlepši od naštetih pa je vzpon iz Hrastenic.

Kratek, a pošten klanec
Za slabe štiri kilometre je klanca na Katarino iz Hrastenic, do katerih pridete, če se iz Ljubljane zapeljete do Dobrove in naprej proti Polhovemu Gradcu. Po štirih kilometrih nenaporne vožnje se pripeljete do odcepa za Katarino. Z glavne ceste zavijete desno. Table vas usmerijo proti Topolu oziroma Osredku.

Za začetek vas čaka pol kilometra ravnine. Ko pa se zapeljete mimo znaka, ki kaže na 10-odstotno strmino (povprečje, ki drži cel vzpon), se vzpon vse do vrha ne poravna več. Najprej se vzpenjate skozi gozd, asfalt je na nekaterih delih precej slab, nato pa vas cesta, še vedno strma, pripelje na travnata pobočja pod vasjo Osredek, kjer ste nagrajeni z odličnim razgledom.

V Osredku, kjer strmina za trenutek popusti, zavijte desno. Ko se zapeljete mimo zadnje hiše v vasi, globoko na desni pod seboj zagledate cesto, po kateri ste se peljali pred nekaj minutami, vaša cesta pa se vije med travniki nad vasjo, nato pa zavije v gozd, kjer strmina spet precej naraste.

Zadnji kilometer, kjer je celo asfalt narebren, je najtežji. Naklon za kratek čas doseže tudi 15 odstotkov, tisti s samo dvema zobnikoma spredaj boste morali močno stopiti na pedala. Ko pred sabo zagledate avtomobile, ki so jih ob cesti pustili pohodniki, ki gredo s Katarine na Grmado, je vzpona konec. Na desni vas pred gostilno, ki je prva hiša s te strani, pozdravi krajevna tabla Topol, na levi pa turistična z Dobrodošli na Katarini.

Naj Katarina ne bo končni cilj
Vzpon iz Hrastenic, ki zna biti poleti precej vroč, bo dobro pripravljenim kolesarjem vzel manj kot 20 minut, zato ga je za samostojno turo najbrž premalo. Včasih lahko srečate tudi takšne, ki ga za trening prevozijo nekajkrat zaporedoma, ampak najbolje ga je nadaljevati proti Medvodam, kjer boste uživali v blagem, a hitrem spustu vse do Sore.

Krožna tura iz Ljubljane, preko Dobrove čez Katarino in nato preko Sore in Mednega ob Celovški cesti nazaj v center Ljubljane bo dolga dobrih 40 kilometrov.

Tisti, ki se boste na Katarino pripeljali s kolesom, opremljenim tudi za makadamske ceste, pa nadaljujte v nasprotni smeri kot večina in se zapeljite proti Toškemu čelu, čeprav tudi makadamska pot proti Svetemu Jakobu ni slaba gorskokolesarska alternativa.