Tako vpliv najbolj gledanega evropskega glasbenega dogodka na mesto gostitelja opisuje Slovenka Saša Zwart-Hreščak, ki prihaja iz okolice Postojne, a na Nizozemskem živi že nekaj let. S partnerjem in sinom so si dom našli v Rotterdamu, njihovo stanovanje pa je le dober kilometer oddaljeno od velike dvorane Ahoy, ki bo 12., 14. in 16. maja (če ne bo novi koronavirus zahteval kakšnih sprememb) gostila 65. izbor za Pesem Evrovizije.

S Sašo smo se pogovarjali o življenju v tem drugem največjem mestu na Nizozemskem, ki slovi po največjem pristanišču v Evropi, množici študentov in odprtosti. Rotterdam ima okoli 650.000 prebivalcev, skupaj s širšim urbanim območjem in mestom Haag pa kar 2,7 milijona. Saša je dala tudi nekaj namigov vsem, ki boste morda kdaj obiskali to mesto, in povedala, zakaj Rotterdamu daje prednost pred še slovitejšim Amsterdamom.

Novi koronavirus bi lahko vplival tudi na izvedbo tekmovanja za Pesem Evrovizije. Govori se, da bi lahko festival potekal brez gledalcev, da bi ga preložili na poznejši datum, celo tudi, da bi izvedli t. i. spletno tekmovanje, pri katerem bi predstavniki držav nastopili kar v studiih svojih držav. Kaj se govori v Rotterdamu?
O koronavirusu se pri nas govori, a ne v povezavi z Evrovizijo. Mediji in ljudje govorijo večinoma o tem, kdo bo letošnji nizozemski evrovizijski predstavnik, nisem pa zasledila, da bi bilo kaj govora tudi o odpovedi prireditve. Nasploh se o koronavirusu seveda govori, a ni kakšnega navala na trgovine ali razširjanja panike. Večina meni, da gre za malo drugačno obliko gripe. Ljudje so vseeno previdnejši, na primer manj je tipičnega nizozemskega pozdrava med znanci, treh poljubčkov na lica. Slišala sem, da otroci v šolah ne dajejo več roke učitelju v pozdrav, pogosteje si umivamo roke.

Živim precej blizu dvorane Ahoy, ki bo gostila Evrovizijo, in videti je, da priprave na prireditev potekajo. Že nekaj časa nameščajo panele in ograde okoli nje.

Ali Rotterdam živi s festivalom, se ga ljudje veselijo in pogovarjajo o tem dogodku?Zagotovo se ga veselijo. Že takoj, ko je lani Duncan Laurence zmagal, se je začelo šušljati, da bi Evrovizija lahko potekala v Rotterdamu, saj se mesto zadnje čase turistično precej odpira. Postaja celo bolj priljubljeno kot Amsterdam. Večinoma ljudje zelo pozitivno gledajo na festival.

Pa je že kaj opaziti, da bo čez dva meseca ta "cirkus" pri vas? Videla sem, da so cene prenočitev v mestu za prvo polovico maja poletele v nebo – za enotedensko bivanje v hotelu z dvema zvezdicama je treba na primer odšteti 2.000 evrov. So se cene na splošno zvišale?
Da, stvari so šle precej daleč, ne toliko glede cen hrane in pijače, ampak prenočitev. Nekateri domačini bodo v času Evrovizije oddajali svoje hiše ali stanovanja več ljudem in se za ta čas odselili nazaj k staršem. Slišala sem, da bodo zaslužili celo tisoč evrov na noč. Neki znanec mi je dejal, da bo tudi sam to naredil in da je njegovo hišo že nekdo rezerviral. Povpraševanja je očitno dovolj, naval je velik, seveda so tudi hoteli zvišali cene. Gledala sem nizozemsko različico portala Bolha, ponudbe za najem stanovanj za tistih nekaj dni so nenormalno visoke.

Evrovizijo je na Nizozemsko pripeljal Duncan Laurence, ki je zmagal z balado Arcade. Kaj se je v tem letu dogajalo z njim, kako priljubljen je v domovini?
Da, zelo je priljubljen, po pesmi Arcade je imel še nekaj uspešnic. Njegove pesmi so vse uspešnice, ki se kar naprej vrtijo po radiih. Ostal pa je pri svojem prepoznavnem slogu.

V nekem intervjuju sem prebrala trditev, da če se hoče človek na Nizozemskem zabavati, mora v Amsterdam ali Rotterdam. Kaj je glavni čar mesta, kakšen je utrip?
Meni je Rotterdam zelo všeč, mnogo bolj kot Amsterdam. Za vsakega se kaj najde – za otroke, odrasle, žurerje, umetnike, turiste, ljubitelje glasbe ... Priporočam ulico Witte de With straat, na kateri so kavarne, bari, hostli, festivali. Odvisno od tega, kakšna osebnost je kdo, ali mu bolj ustrezajo klub s housom, ulice s pubi, v katere gre na pivo s svojo družbo ... Veliko je zanimivih lokacij, v primerjavi z Amsterdamom pa se lahko vse glavne znamenitosti prehodi, saj ležijo precej skupaj, tako da se ni treba obremenjevati s tem, kje bomo parkirali avtomobil. Če pa se že pusti avtomobil v samem središču mesta, cena za parkirišče zagotovo ne bo sedem evrov na uro kot v Amsterdamu. Mesto ima poleg tega odlično mrežo podzmenih vlakov in tramvajev, pa tudi za nasvet lahko vprašamo kogar koli.

Če bo kdo prišel iz Slovenije, mora iti obvezno na vodni avtobus Splash Tour, ki je videti kot avtobus, a vozi tako po cesti kot po vodi. Z njim se lahko zapelje na turistični ogled mesta, na katerem vidi tudi znamenito pristanišče. Za umetnike je zagotovo tu ulica Witte de With, na kateri je tudi razgibano nočno življenje. Na njej je tudi lokal De Witte Aap, ki je bil včasih svetovno znan. Izjemno pestra je ponudba hrane, prisotne so tako rekoč vse kuhinje sveta. Ne glede na to, kako izbirčen si, tukaj lačen ne boš. Po vsem mestu je veliko grafitov, v Chinatownu je odlična hrana, seveda pa je veliko tudi McDonald'sov in foodhallov (food trucks festivali). Nihče ne sme zamuditi ogromne pokrite tržnice v središču mesta – Markthal. V bližini so tudi hiške kubus, ki spominjajo na kocke, in stara marina Oudehaven, v kateri je kup restavracij ob vodi. Poskrbljeno je tudi za ljubitelje narave, saj je veliko parkov, in otroke, saj so v parkih tudi male kmetije, igrala so na vsakem koraku. Ne smem pozabiti niti na znameniti most Erasmusbrug. Zanimiva je tudi glavna železniška postaja, s katere te vlak v 25 minutah pripelje na glavno letališče v državi, Schiphol, v 35 minutah pa v Amsterdam. Če si kdo želi iz Rotterdama v enem dnevu ogledati Amsterdam, nedvomno priporočam vlak, saj je najhitrejši in tudi povezav je ogromno – tako podnevi kot ponoči.

Sorodna novica Na Evroviziji v Rotterdamu bo Slovenijo zastopala Ana Soklič

Rotterdam je največje pristanišče v Evropi, kar polovica prebivalcev v mestu je tujcev. Prišlek torej v mestu le stežka izstopa ...
Pred kratkim smo se z družbo pogovarjali o tem, koliko mislimo, da je v mestu različnih narodnosti. Sama sem na pamet rekla številko 15, a nato smo prišli do številke 185! Če grem v mesto, na vsakih nekaj korakov slišim kakšnega Srba ali Hrvata, to zagotovo. Veliko je Italijanov, Poljakov, Litovcev, Latvijcev, ki tukaj delajo, sosedov Belgijcev, poleg tega je v mestu ogromno tujih študentov, veliko je videti tudi Azijcev in temnopoltih. Pogosto je slišati tudi dialekt ljudi iz nekdanjih nizozemskih kolonij, kot so Curacao, Bonaire, St Maarten in Surinam. Ti ljudje so bili tukaj rojeni, so domačini.

Človek ob vsem tem sploh potrebuje znanje nekaj nizozemskih besed ali se povsod prav dobro znajde samo z angleščino?
Nizozemščina nikakor ni potrebna. Veliko sem potovala po svetu in mislim, da se samo na Nizozemskem lahko zgodi, da bo še kaka starka pri 92 letih odgovorila v angleščini. Morda včasih naletimo na koga, ki govori malo slabše in ga je zaradi tega sram govoriti v angleščini, sicer pa ni s tem nobene težave. Verjetno je to tudi zato, ker je v mestu ogromno mladine, študentov Erasmusa. V središču mesta je res slišati vse mogoče jezike – no, na slovenščino naletim res redko (smeh).

Obstaja kaj rivalstva z Amsterdamom kot večjim, bolj znanim, bolj obleganim mestom, se kdaj prebivalci enega in drugega mesta gledate malo postrani? V Amsterdamu se sicer že pritožujejo, da je turistov preveč in da jih želijo omejiti ...
Seveda, najbolj to rivalstvo pride do izraza v nogometu, ko igrata Feyenoord in Ajax. Sicer se čez Amsterdam ne govori veliko. Sama menim, da se teh dveh mest sploh ne da primerjati. Amsterdam je resnično postal tako turističen, da ne predstavlja več tipične Nizozemske, Rotterdam pa ima še vedno tiste prave čare Nizozemske. Veliko tujcev ob besedah, da si iz Amsterdama, se najprej odzove z vprašanjem: Ali kadiš travo? Mesto je postalo sinonim za coffee shope, čeprav so ti tudi v Rotterdamu, tudi tukaj na ulici zavohaš travo.

V Amsterdamu so cene stanovanj nenormalno visoke. Pred dnevi sem slišala, da je treba samo za parkirišče, ki pripada stanovanju, plačati 200.000 evrov! Pa to ni bilo zasebno parkirišče, ampak vrstno na ulici. Zaradi teh cen se je veliko ljudi iz Amsterdama začelo seliti na obrobje Rotterdama, saj po avtocesti prispejo v 20 minutah. Pa ne gre le za nenormalno visoke cene, Amsterdamčani vse bolj iščejo mir, saj je mesto preprosto postalo preveč turistično.

S partnerjem ste nekaj časa v Rotterdamu imeli lokal z zdravo prehrano. Ga imate še?
Ne, morala sva ga oddati. Lokal je bil premajhen, da bi lahko še koga zaposlila. Dela je bilo za štiri ljudi, denarja pa za dva. Poleg tega sva med seboj težko usklajevala varstvo za sina, saj je bilo v lokalu največ dela prav zvečer.

Na Nizozemskem so ljudje menda popolnoma nori na juhe in da dajo veliko poudarka na večerjo. Zajtrk sicer jedo, za kosilo si privoščijo sendvič, večerja pa je kuhana.
Da, to navado mi je bilo kar težko sprejeti, saj smo v Sloveniji seveda navajeni, da za kosilo pojemo nekaj toplega in da je to naš glavni obrok dneva. Tukaj so vsi za kosilo navajeni jesti kruh, sendvič. Sčasoma sem ugotovila, da je to za službo precej praktično. Večerjo včasih kuhamo, včasih gremo jest ven. Tukaj je navada, da se ob pijači vedno naroči tudi hrana, vsaj kakšen sendvič, sladica, juha, lahko tudi večji obrok. To je drugače kot v Sloveniji. Tukaj vsak bar ponuja tudi hrano. Moj partner, ki je kuhar, se vedno čudi, kako slovenski "kafiči" preživijo samo s strežbo kave in drugih pijač ...

So cene hrane in pijače primerljive s Slovenijo?
V supermarketih – tudi tukaj sta Lidl in Aldi, ki ima isti logotip kot Hofer – so cene približno enake. V restavracijah in kavarnah je dražje. Bela kava na primer stane 3,5 evra, a Rotterdam je vseeno veliko mesto in so cene višje kot na podeželju, podobno kot so v Ljubljani višje kot v drugih slovenskih krajih. V Amsterdamu je seveda še veliko dražje. Pred enim letom "me je sezulo", ko sem za sveži metin čaj plačala 4,5 evra. Nam se zdi to seveda drago, kakšnemu turistu od drugod pa verjetno ne. Ne pozabimo tudi, da mora tisti, ki ima kavarno v Amsterdamu, za najemnino zagotovo plačati ogromno denarja, tako da mora to pokriti s cenami ...

Verjetno najbolj tipična nizozemska navada pa je, da drug drugemu ne plačujejo pijače, da vedno vsak plača le zase. To še drži?
Da, drži. Ne gre za to, da so skopi, gre za navado. Če gre družba na pijačo, ne pogledajo na račun za vsakega posebej, kaj je kdo pil in koliko je stalo, ampak se znesek razdeli na na primer enake petine. Če se gre ven z družinskimi člani ali res dobrimi prijatelji, pa se tudi zgodi, da da vsak enkrat za rundo. Tako da ta navada ni tako striktna. Dokaz, da niso skopušni, so tudi napitnine, ki veljajo za nenapisano pravilo, razen če je postrežba res katastrofalna. V moji družbi je običaj, da se pusti okoli deset odstotkov vrednosti računa.