Prekmurska ravnica je kot nalašč za tiste popotnike, ki svet radi raziskujejo na kolesu. In Odranci ležijo sredi te ravnice. Z beltinske strani popotnika že od daleč pozdravlja cerkev sv. Trojice s tragično zgodovino. Potem ko so vaščani nanjo čakali kar dvajset let, se je med gradnjo zgodila huda nesreča. "To je bilo 14. marca 1966, ko se je porušila na pol zgrajena kupola in je umrlo osem domačinov, ki so cerkev gradili," je pojasnil župnik Lojze Kozar.

Dogodek je Odrance in Odrančane zaznamoval za vedno. Danes nanj simbolično spominjajo imena preminulih na osmih podpornih stebrih cerkve, ki je končno podobo po zamislih arhitekta Janeza Valentinčiča dobila celih štirideset let pozneje. "V notranjosti jo je potem obogatil slikar Stane Kregar, zunanjost pa je dobila tisto prvotno podobo po njegovih načrtih leta 2004, ko so bili zgrajeni trije zvoniki," je povedal župnik.

Danes so s svojo veličastno podobo nekakšni čuvaji strnjenega naselja z le 1670 prebivalci. Majhen kraj, ki je po površini tudi najmanjša občina v Sloveniji in ki ga lahko s kolesom prevoziš v pičli minuti.

V Odrancih pa lahko poleg cerkve vidimo še marsikaj. Vaščani radi pogledajo tudi v zgodovino, saj zelo spoštujejo delo in življenje prednikov. V spomin na stare čase so tako pred leti na potoku Črnec postavili mlin, ki ga, ko je v potoku dovolj vode, tudi zaženejo. Ob njem sta še kovačija in za vas značilna žganjarna. "Žganjekuha je bila tista, ki je nekako največ služila ljudem, saj so ljudje pobirali sadje in potem žgali," je povedal župan Ivan Markoja.

Bolj kot po žganjekuhi pa so Odrančani širnemu svetu poznani po kaši. "Praktično pri vsaki hiši je bil stroj za izdelavo kaše, in to so potem ljudje vozili okrog vse do Varaždina, Čakovca, Ptuja, Ormoža," je še povedal župan.

Kaša je nekoč dajala kruh številnim Odrančanom, ki so jo prodajali povsod po svetu, menda celo na luni.

A na luni menda ni tako lepo kot ob vaškem potoku ali bližnjih grabah, na poljih, ki vas obdajajo. Tako kot tudi v Ameriki, Kanadi, Nemčiji, kamor so se Odrančani množično odpravljali po prvi in drugi vojni predvsem za kruhom, ne. "In ravno zaradi tega, da se ne bi zgodil še kakšen tretji val, ki bi odnesel še večino moških iz naših krajev, smo si zamislili industrijsko cono in danes so vsi naši občani zaposleni," je povedal župan.

Ponosni so, da imajo tudi marsikaj, česar celo v večjih občinah ne premorejo. A te reči bi vam radi predstavili sami!