Bitke naj bi predstavljale boj med živaljo in človekom, vendar ni tako. Biku odvzamejo njegovo moč tako, da ga omamijo in v njegove oči vtrejo mazilo, ki mu zmanjšuje vidljivost. Bik je obsojen na smrt že pred začetkom spopada, saj človek poskrbi, da bitka ni pravična.

Podivjanega in razjarjenega bika ob prihodu v areno pričakajo matadorji, ki ga izzivajo z rdečim blagom v rokah in se mu spretno izmikajo. Zmotno je prepričanje, da bika razjari rdeča barva, saj je ta barvno slep in se odziva na gibanje. Na konjih in opremljeni z dolgimi sulicami v areno prijahajo pikadorji. Bik skuša podreti konja, ki je zaščiten pred njegovi rogovi z debelim oklepom. Spopad konja in bika izkoristi pikador, ki zbada z dolgo sulico bika v hrbet.

Po odhodu pikadorjev se v areno ponovno vrnejo matadorji in biku v hrbet zabadajo harpune, ki se zarijejo globoko v hrbet. Bik se poskuša harpun neuspešno otresti, saj se te z vsakim njegovim gibom zarinejo še globlje v njegovo krvaveči hrbet.

Občinstvo bučno pozdravlja matadorja, ki ponosno prikoraka v areno, opremljen z dolgim mečem in blagom. Krvavečega in vidno utrujenega bika izziva s premikanjem blaga, v katerega se bika jezno zaganja. Množica vidno uživa v spopadu in veselo vzklika: »Ole ole.« Matador se tačas poigrava z bikom. V zadnjem dejanju spopada matador zapiči meč v bikov hrbet in v njegovo srce. Množica osupne, nekateri jočejo, drugi so zaprepadeni, tretjih pa smrt bika sploh ne gane. Pokončano žival odvlečejo iz arene in kmalu v areno pridivja nov bik in spopad se ponovi.

Španci trdijo, da so bikoborbe del njihove tradicije, medtem ko preostala Evropa pravi, da gre za mučenje živali. Mučenje in ubijanje živali pred krvi željno množico bi moralo biti del španske zgodovine, in ne del njihove sedanjosti.

Blaž Gvajc