vernoameriški deželi postavlja na preizkušnjo najboljše.
Slavnostni start je bil, kot vsako leto, na začetku meseca v Anchorageu, daleč največjem kraju v tej prostrani zvezni državi, letos pa se ga je udeležilo 69 "voznikov" pasjih vpreg.
Tu dobijo oboževalci priložnost za srečanje s svojimi favoriti (tekmovalci Iditaroda imajo na Aljaski zvezdniški status), fotografi pa za nekaj slikovitih posnetkov haskijev in malamutov ter njihovih priganjalcev (mushers, op. a.). Vsaka ekipa šteje 16 psov.

Bolj uraden ponovni start je nato zgodaj zjutraj, še v temi, na zaledenelem jezeru v Willowu, majcenem kraju, oddaljenem približno 70 kilometrov od Anchoragea.

Do odročnega Nomeja
Trasa Iditaroda nato teče proti odročnemu Nomeju na zahodni obali Aljaske, kraju, ki je tudi dandanes, 115 let po tamkajšnji zlati mrzlici, še vedno relativno nedostopen. Nome, z atmosfero Divjega zahoda in ameriške "zadnje meje" (ang. last frontier), kot jo je popisal že Jack London, nima cestnih povezav z drugimi aljaškimi mesti, do njega pa lahko pridete zgolj po zraku ali po vodi. Ali pa s pasjimi vpregami.
Iditarod poteka v spomin na reševalno akcijo iz leta 1925, ko je štafeta pasjih vpreg v Nome v petih dneh in sedmih urah iz 1.100 kilometrov oddaljenega Nenanaha dostavila serum proti davici.

Prek tundre, rek in prelazov
Gre za vzdržljivostno tekmo, med katero tekmovalci hrabro kljubujejo temi, napornim vzponom, snežnim zametom, temperaturam pod ničlo in ostremu vetru, ki daje občutek približno 70 stopinj pod ničlo. Utrujajoča pot vodi čez tundro, iglaste gozdove, indijanska ozemlja, reke in gorske prelaze.

"Za nas je to življenjski slog. Iditarod je zadnji preizkus, ki potrdi naše celoletno delo," je povedal lanski zmagovalec Mitch Seavey, ki je bil s 53 leti tudi najstarejši zmagovalec Iditaroda sploh. Najmlajši je bil, zanimivo, leto prej njegov sin, takrat 25-letni Dallas Seavey, ki je zmagal tudi letos ter za nagrado prejel 50.400 dolarjev in nov poltovornjak.

Rekorderji
Po Willowu je naslednja postaja 67 kilometrov oddaljen zaselek Yentna Station, med posameznimi postajami - skupno jih je enaindvajset - pa merijo razdalje od 29 do 136 kilometrov. Vozniki pasjih vpreg prihajajo z vsega sveta, večinoma pa, seveda, z Aljaske. Letos so se med tekmovalci znašli Norvežani, Švedi, Novozelandci, Avstralci, Kanadčani in celo Jamajčani.

Iditarod navadno poteka malenkost dlje od devetih dni, Dallas Seavey pa je letos postavil rekord z osmimi dnevi, 13 urami, štirimi minutami in 19 sekundami. Prvi zmagovalec, Dick Wilmarth, je za dirko leta 1973 potreboval 20 dni.
Prva ženska, ki je zmagala na dirki, je bila Libby Riddles leta 1985, kar štirikrat je zmagala zdaj že pokojna Susan Butcher, v 80. letih pa se je tekmovanje tudi razširilo s tremi novimi tekmovalnimi kategorijami - pasjim vpregam so dodali še dirko na smučeh (Iditaski), na kolesih (Iditabike) in tek (Iditashoe).

In prav v teh razširjenih kategorijah so že večkrat sodelovali tudi Slovenci. Prvič leta 2002, ko je Rajko Podgornik (mož pokojne ultramaratonke Ruth Podgornik Reš) startal na smučeh, Rok Kovač pa na kolesu.