Vsak, ki je že doživel konec neke ljubezenske pravljice, bo razumel občutek in čustva, ki jim je posvečen ta muzej. Ob ogledovanju določenih razstavljenih predmetov obiskovalca prevzamejo mešani občutki krivde, nostalgije, jeze in naklonjenosti.

Nekateri so sarkastično maščevalni. Napis na modrem letečem krožniku se bere: "Dragi, če te kdaj prešine trapasta ideja, da prvič v svojem življenju vstopiš v kulturno ustanovo, kot denimo v muzej, se me boš spomnil." Eden ali dva te res (pri)zadeneta: majhna, elektronska pasja ovratnica, ki jo je neka ženska podarila moškemu, ki ga je ljubila, on pa jo je zapustil. Kmalu zatem se je ubila.
Da ne bi šlo v pozabo ...
Muzej je delo oblikovalca in umetnika Dražena Grubišića in filmske producentke Olinke Vistice. Eden od prvih eksponatov je majhen bel zajček na baterije - spomin na razmerje Grubišića in Vistice, ki je razpadlo pred šestimi leti.
Zamisel za muzej se jima je porodila iz njunih razprav o delitvi skupnega imetja. "Lahko se je odločiti glede glasbenih stolpov in televizorjev," je za Guardian povedal Grubišić. "A kaj pa ti darovi naklonjenosti?" "In spomini, ki jih predstavljajo," dodaja Vistica, "kako jih zavaruješ pred pozabo?"
To vprašanje je porodilo instalacijo na zagrebškem bienalu leta 2006, nato v potujočo razstavo, ki je obšla številne države, pri čemer se je zbirka povečala tako s predmeti kot z zgodbami - tudi iz Slovenije. Muzej je lani oktobra dobil stalni dom v zagrebškem Gornjem Gradu, kjer leži večina znamenitosti hrvaške prestolnice.
Kraj je obenem prikladen in primeren: čeprav je od tu le kratek sprehod do tržnice Dolac in do kavarniške četrti na Tkalčičevi ulice, ima ta del Zagreba ob tem letnem času žalosten, malce obupan pridih. Z granitnimi kockami tlakovane ulice med lepimi stavbami samevajo v zimski megli, trg okoli cerkve sv. Marka iz 14. stoletja je malodane opustošen.
Radirka slabih spominov
V muzejski trgovini s spominki so na prodaj majice mladih hrvaških oblikovalcev, na katerih prevladuje motiv solze. Najbolj prodajan artikel je radirka, na kateri piše "radirka slabih spominov". Tu je tudi knjiga z velikimi praznimi stranmi, v katero lahko obiskovalci dodajajo svoje lastne spomine. To je morda prav tako mikavno kot razstava sama - skupek razočaranih in obupanih zapisov, od kateri so nekateri lirični, drugi pomilovanja vredni ("Mislim, da te še vedno sovražim, Darren.").
Muzeju pa kljub vsemu uspe pustiti občutek, da ne gre ne za peskovnik samopomilovanja, ne za posredniški center pozitivne moralne spodbude. Sodeč po skromnem manifestu na steni, predstavlja bolj "priložnost, da skozi ustvarjanje prebolite čustveni kolaps, tako da prispevate k muzejski zbirki".
Sekira in uničen vrtni palček - znak strastnega besa
Gre za vajo v uživanju iz nesreče sočloveka in solidarnosti. Vedno gre nekomu še slabše, kot denimo ženski, ki je dobila v dar sladke tangice ("Po štirih letih se je izkazal za prav tako skopuškega in bednega kot njegova darila").
In potem so tu tisti, ki sta jih jeza in ljubosumje na neki točki tako prevzela, da so si nabavili sekiro, s katero so razsekali pohištvo, z avta odlomili stransko ogledalo in poškodovali vrtnega palčka, potem ko so ga zalučali v vetrobransko steklo (to bi bila neka Ljubljančanka). Nato pa vse te predmete podarili muzeju.
Ustanovitelja muzeja načrtujeta razširitev z umetniškimi in kulturnimii nastopi, da bi tako oživila ta del Zagreba, saj dobro vesta, da noben drug subjekt ni navdihnil več literature, glasbe in umetnosti.
Grubišić in Vistica sta uradno nehala s solicitiranjem donacij, a jih vseeno redno dobivata: najbolj nedavna okrepitev zbirke je prišla v obliki zbirke pol stoletja starih razglednic od neke starke iz Erevana iz Armenije. "Starejši ljudje navadno to jemljejo resneje," razlaga Grubišićeva. "Pogosto jih zares gane. Otroci nimajo te izkušnje. Smešno je, ko pridejo v muzej pari. Nekateri se smejijo, ampak drugi ... drugi začnejo zares premišljevati."