sandalih Teva.

Ob bangkoški prometni žili spet tretji z dredi v laseh in ohlapnimi hlačami s sloni - priljubljen tajski spominek - igra na kitaro s škatlico za prostovoljne prispevke pred seboj. Le streljaj stran se na ulici Nana Tai v Sukhumvitu komaj polnoletne Tajke ponujajo ostarelim Zahodnjakom, da bi v državi, kjer je povprečna plača okoli 250 evrov, preživele družino na podeželju.

Dobrodošli v jugovzhodni Aziji, "backpackerskem raju", kot pravijo temu delu sveta, ki ga že kar nekaj let (v primeru Tajske desetletij) množično preplavljajo turisti, željni poceni alkohola (ki to ni več, roko na srce), lepih plaž (ki so večinoma natrpane), azijskih rezancev s krepkim odmerkom ojačevalca okusov na pouličnih stojnicah in relativno varne eksotike.

Večinoma potujejo po več mesecev ("Pustil sem službo, da sem lahko šel na pot!" ti navdušeno povedo, kot da so darovali ledvico), se selijo iz hostla v hostel, preživljajo pa se - tako se zdi, z blogi in videoblogi, ki jih vsakodnevno osvežujejo iz jedilnic hostlov in lokalov z brezžičnim internetom ter v katerih nadobudnim popotnikom razkrivajo skrivnosti "poceni potovanja po Aziji".

Dežele srečnih in prijaznih ljudi
Po "deželi srečnih ljudi", kot pravijo Mjanmaru. Pa "deželi veselih ljudi", kot pravijo Kambodži. "Deželi prijaznih ljudi" (Vietnam). In, seveda, "deželi nasmeha", Tajski. Redkokdo zapiše, da so morda z izjemo nazadnje odprtega Mjanmara prebivalci teh krajev že davno sprejeli in povsem usvojili kapitalistični sistem ter postavili enačaj med Zahodnjakom in denarjem. Zlasti Vietnamci slovijo kot posebne vrste profesionalci na tem področju.

In Tajska že davno ni več poceni destinacija. Zlasti turistični kraji ne. Za (podpovprečno) pivo boste v Bangkoku odšteli med 3 pa vse do 17 evrov, za "hangovertini", kot se imenuje koktajl, navdahnjen po filmu Prekrokana noč 2 (Hangover 2), ki so ga snemali v Bangkoku, pa več kot 20 evrov.

Postelja v osemposteljni sobi hostla na Khao San Roadu, osrednji bangkoški izpostavi backpackerjev, kjer lahko okusite skoncentrirano jugovzhodno Azijo (Masaže! Ocvrti škorpijoni! Menjava deviz! Marihuana!), vas bo stala okoli 10-12 evrov, kar se zdi malo, a ko pod vami neki britanski popotnik že četrt ure bruha, klima pa ne deluje, je precej.

"Brezsramni vzpon prosjaških nahrbtnikarjev"
In zahodni turisti, ki v te kraje često prihajajo po odmerek nekega v meglice zavitega duhovnega preporoda, se nemalokrat nekje na sredi svoje odisejade znajdejo brez denarja za financiranje svoje azijske ture. In ko eden od vodilnih britanskih časnikov objavi novico o "brezsramnem vzponu prosjaških nahrbtnikarjev", "osupljivem fenomenu zahodnih nahrbtnikarjev, ki prosjačijo za denar, da bi financirali svoja potovanja po najrevnejših deželah sveta", je znak, da je stanje že precej pereče.

Daily Mail je tako objavil niz fotografij mladih premožnih belih turistov, ki po ulicah azijskih mest ob boku tamkajšnjih revežev prosjačijo mimoidoče za sponzoriranje svojih potovanj. To povzroča kar nekaj ogorčenja med domačini, ki pravijo, da turisti za svoj način življenja odžirajo denar tistim, ki so ga res potrebni.

Popotniki se za nameček tudi gladko požvižgajo na ponekod zelo stroge zakone glede prosjačenja in zbiranja denarja na ulici. Tako so lahko denimo v Singapurju poulični pevci samo tujci z delovnim vizumom. Domačine tudi jezi, da oblasti nimajo enakih meril za domače prebivalstvo in turiste.

Zbiranje sredstev za sanjsko potovanje
Louisa iz Malezije, ki je študirala politično ekonomijo, je za France 24 povedala, da se turistom pogosto zdi, da se lahko v "eksotičnih" krajih obnašajo, kot jih je volja. "Te turiste bi rada vprašala: zakaj se vam zdi, da je tovrstno vedenje v Aziji normalno? Zakaj ne počneš istega doma?"

Trend zbiranja denarja za plačilo potovanj pa ni omejen samo na ulice, ampak se je še bolj razmahnil na spletu, kjer nadobudni popotniki izkoriščajo strani za množično financiranje ali celo dobrodelne spletne strani za zbiranje donacij. Obstaja celo posebej za to postavljena spletna stran, fundmytravel, ki omogoča ljudem, da prosijo za prostovoljne prispevke, s katerimi bi si lahko plačali "poglobljene popotniške izkušnje".

In če imajo mnogi projekti res vsaj na papirju človekoljubne vzgibe, kot je prostovoljno delo v revnih deželah, pa spet drugi niti ne skrivajo, zakaj bi res radi denar. "David in Bash, ekstremna nahrbtnikarja, osvajata JV Azijo!" se bere ena od pobud, s katero David in njegov partner Sebastian zbirata 2.850 dolarjev, da bi lahko uživala v "nezaslišanih pustolovščinah, jedla žužke, se potapljala in pohajkovala po džungli".

Vloganje kot način življenja
In če David in Sebastian za zdaj še nista blizu svojega cilja, pa obstaja kopica mladih popotniških blogerjev in vlogerjev, ki so veščino, kako s svojimi sanjskimi potovanji še zaslužiti, že dodobra osvojili. Pa čeprav se velik del njih v dveh mesecih ni kaj dosti oddaljila od trase obala-Bangkok-Chiang Mai, najbolj "skrit" del prestolnice, ki jo je popisala v svojih vlogih, pa je lokal nasproti njihovega hostla.

Eden takih je Christian Le Blanc (Lost Le Blanc), 24-letni svetovni popotnik iz Kanade, ki ima na svojem Facebooku 264.000 všečkov, na Instagramu 125.000 sledilcev, na Youtubu pa 280.000 naročnikov.

Le Blanc, očitno dobro situirani mladenič, ki se pohvali, da je "včasih živel na Tajskem" (nekaj mesecev v otroških letih, op. a.), redno objavlja posnetke rajskih plaž, skritih tolmunov, panoram z razgledi na velemesta in svojega dekleta v kopalkah, v videih pa razlaga, kako boljše hrane, kot sta piščanec in riž v bangkoški veleblagovnici, v življenju še ni jedel. Le Blanc si potovanja in nočitve v luksuznih hiškah na drevesih in podobno delno plačuje s prodajo svojih dronskih posnetkov najrazličnejšim agencijam v Aziji, pri tem pa se ne obremenjuje kaj dosti, če občasno katero od teh par tisoč dolarjev vredno igračko razbije.

Le Blanc trenutno za 200 dolarjev trži videovodiče po Tajski, ima odprt račun, na katerega mu njegovi sledilci v zameno za razkrivanje čarov Azije lahko nakazujejo prostovoljne prispevke, njegovo dekle Laura pa na svojem Youtubu daje napotke, kako na potovanjih pozirati pred kamero, da bo pas videti ožji, zadnjica pa bolj čvrsta.
Kaja Sajovic