Ko govorimo o Španiji, o njeni kulturi in tradiciji, ne moremo mimo flamenka, glasbe in plesa, ki združujeta čustveni naboj veselja in ljubezni, žalosti in trpljenja. Tako kot so neločljiv del španske kulture bikoborbe, je tudi flamenko in njegov ritem Špancem položen v zibko ob rojstvu in jih spremlja vse življenje.

Flamenko je zvrst španske ljudske glasbe in plesa, ki izvira iz južne province Andaluzije. Razvil se je predvsem okoli mest Sevilla, Cadiz, Malaga in Granada, njegov izvor pa je neločljivo povezan s cigani in njihovo kulturo. Vendar pa cigani niso edini, ki so flamenku vtisnili svoj pečat, saj je poleg ciganskih vplivov mogoče čutiti tudi vplive indijske, judovske in muslimanske kulture, ki so Andaluzijo zaznamovale pred špansko inkvizicijo. Čeprav flamenko izvira iz Andaluzije, pa so močen pečat razvoju različnih vrst flamenka pustili tudi v drugih španskih pokrajinah, predvsem v Extremaduri in Murcii.

V flamenku strast, upanje in ponos
Za flamenko so značilne tri oblike: pesem (Cante), ples (Baile) in glasba (Guitarra), skozi zgodovino pa je doživel že več padcev in vzponov - od velike priljubljenosti do tega, da je skoraj utonil v pozabo. V začetku se je razvil med nižjimi razredi andaluzijske družbe, za višje razrede pa ni bil dovolj prestižen, zato je v besedilih in glasbi še vedno mogoče zaznati občutek obupa, bede, boja, upanja in ponosa ljudi, ki so v flamenku našli smisel svojega življenja. Med špansko inkvizicijo v 15. stoletju je bil flamenko namreč sovražna zvrst tistih, ki sta jih Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska skušala pregnati s Pirenejskega polotoka.

S cafe cantantes flamenko prišel med množice
Svojo pravo veljavo je začel flamenko dobivati v 19. stoletju, ko so melodijo in ples Andaluzije v svet ponesla prva velika imena te glasbene zvrsti, El Loco Mateo, Silverio, El Nitri, Enrique el Mellizo, Paquirri El Guante, Chacon in drugi. Zlata leta flamenka med letoma 1869 in 1910, kar je največje in najpomembnejše obdobje flamenka, so glasbo in ples preselila v tako imenovane cafes cantantes, ki so predhodnice današnjih tablaos flamencos, kjer so umetniki nastopali pred množicami in kjer so v flamenku začeli uživati tudi tisti, ki prej niso imeli te možnosti.

Tablaos flamencos predvsem za turiste
Tudi danes lahko tisti, ki obiščejo Španijo, v flamenku uživajo povsod in ne le v Andaluziji. Tako imenovani tablaos flamencos, lokali, kjer vsak večer ponujajo predstave flamenka, flamenko približujejo širšim množicam. Postali so zelo priljubljeni, obiskovalci pa so predvsem tujci, saj so Španci prepričani, da množična produkcija uničuje resnični čar flamenka.

Flamenko se deli v več različnih zvrsti, med njimi so najbolj znane alegrias, guajiras, soleares, bulerias, sevillanas in še bi jih lahko našteli, vsaka zvrst pa je doma v drugem predelu Španije. Glasba flamenka, ki je bila včasih strogo povezana s petjem in plesom, pa je postala tudi zelo cenjena samostojna oblika umetnosti, k temu pa je ogromno pripomogel najbolj poznan in najbolj cenjen kitarist Paco de Lucia. Vse več je tudi festivalov in predstav flamenka, narejenih za večje, gledališke odre.

Množični mediji so flamenko popeljali v svet in na svetovne odre, a bo ta v svoji čisti obliki še vedno ostal intimna glasba, ki jo v najbolj čisti obliki doživimo v vroči poletni noči pod zvezdnim nebom nekje na jugu Španije, kjer ne obstaja nič drugega kot glas, kitara in ples.

Brina Tomovič