Tam pa se vam odpre pogled na vzpetino, ki se dviga iznad ravninskega sveta, pozidano z obzidji, cerkvenimi objekti in starodavnimi hišami. Uzrli ste Mont Saint-Michel.
Od daleč se Mont Saint-Michel naslika res kot pravljični privid. Otok, ki je že od druge polovice 19. stoletja z nasipom povezan s celino, je na območju, kjer razlika med oseko in plimo znaša tudi do 15 metrov, dandanes popolnoma obdan z vodo le ob spomladanskem in jesenskem enakonočju. Skozi vse leto pa se nanj zgrinjajo trume turistov, kar Mont od blizu naenkrat napravi malo manj privlačnega.

Trume turistov, peščica domačinov
Vseeno pa je obisk naselbine, kjer še vedno živi okoli 40 prebivalcev in je skupaj s pripadajočim zalivom del Unescove svetovne dediščine, kamor se uvršča zaradi kulturne, zgodovinske, arhitekturne in pokrajinske pomembnosti, doživetje samo po sebi. Kasneje človek sicer ugotovi, da bi bilo bolje, če bi avto pustil v kake dva kilometra oddaljenem najbližjem kraju in pot nadaljeval peš, kot pa parkiral na parkirišču pred otokom za ceno štirih evrov in nato čakal dolge ure v zamašku, ki nastane ob odhodu množice vozil s prizorišča.

Samostan na vrhu vzpetine je bil zgrajen že v 8. stoletju. Legenda pravi, da se je škofu Aubertu v sanjah prikazal nadangel Mihael in mu naročil, naj na otočku zgradi cerkev. Samostan (in z njim otok) je pridobil na pomembnosti, ko je v 11. stoletju podprl vojvodo Normandije Williama I. kot pretendenta za angleški prestol. S pomočjo vojvodskih sredstev se je pozneje financirala spektakularna normanska arhitektura samostana in gradnja vojaške utrdbe, ki je bila na razpolago kralju.

Med stoletno vojno med Anglijo in Francijo je bil Mont Saint-Michel s strani Angležev oblegan trikrat, vendar je ostal edini kraj v zahodni in severni Franciji, ki ni padel v angleške roke. Po francoski revoluciji je postal zapor, predvsem za cerkvene nasprotnike republikanskega režima, v drugi polovici 19. stoletja pa je bil razglašen za zgodovinski spomenik.
Novico je napisal uporabnik Sancho