Koroška ima dolgoletno rudarsko zgodbo. Rudnik svinca in cinka v Mežici sodi namreč med najstarejše rudnike v tem delu Evrope, saj se je v njem kopala ruda že pred tristopetdesetimi leti. Ko so leta 1988 začeli zapirati rudnik, so rudarji in kulturni zanesenjaki dobili idejo, da bi ohranili kulturno, naravno in tehnično dediščino. Rudnik so zapirali tako, da so iz njega postopoma delali muzej. Ohranili so vse rove, stroje, podzemno železnico, prezračevalne naprave in infrastrukturo.

Običajen rudarski dan se je začel zgodaj zjutraj. Prah, zrak, pomešan z vlago, in dvigovanje težkih predmetov so rudarjem povzročali številne zdravstvene težave. Sprva je bilo delo povsem ročno, z dletom in kladivom. Z odkritjem črnega smodnika in pozneje dinamita pa se to spremeni, vse skupaj pa pozneje olajša breztirna mehanizacija.

Po svetu je kar nekaj rudnikov, iz katerih so nastali muzeji. Rudnik v Mežici pa je nekaj posebnega. Ostal je tak, kot je bil, ko so ga delavci zapustili, in iz njega niso naredili Disneylanda. Danes je podzemlje Pece namenjeno turizmu - predvsem športnemu, zadnje čase pa se vse bolj odpira tudi pedagoško-raziskovalni dejavnosti, ki zadeva zgodbe o čezmejnem Geoparku Karavanke. Zadnji je kot prvi v Sloveniji vpisan v evropsko in svetovno mrežo geoparkov pod okriljem Unesca.
Letošnja novost mežiškega rudnika je tematski park z labirintom in vsebinami o kralju Matjažu. Pred vhodom v rudnik pa so odprli nov Info center, namenjen dogodkom in podajanju informacij o celotnem območju Geoparka Karavanke.
Iz Mežice na kavo k Cankarju
Najbolj znana slovenska skodelica kave je doma na Vrhniki. "Mama, kave bi," je že njega dni modroval Cankar in zakaj ne bi v prihodnje kulturni turizem našega literata spremenil v turistično zgodbo. Tako se nam že maja prihodnje leto na Vrhniki obeta Festival kave. Izvedba je še v povojih, ima pa realno zasnovo. Na policah vrhniškega TIC-a že nekaj časa ponujajo unikatne skodelice z različnimi podobami Cankarja, prav tako je v določenih vrhniških gostilnah mogoče spiti znamenito Cankarjevo kavo.

Njeni sledovi vodijo do družinske pražarnice kave Escobar, ki ima sedež prav na Vrhniki in se zadnje čase uspešno vklaplja v vrhniško kavno zgodbo. Glede na produkt pa tudi v butični pivovarni Humanfish, po zgledu ajdovskega Pelicona, razmišljajo o nekakšni variaciji piva na temo kave. Kdo ve, mogoče pa je Cankar namesto kave za svoj literarni navdih pil pivo?

Zgodba o kavi pa se nadaljuje v Trstu, kjer smo obiskali eno izmed slovenskih družin, ki se že generacije dolgo preživljajo s kavo. Sprva s trgovanjem zelene kave, nato pa z njenim praženjem. Eden takšnih je Fabrizio Polojazj, ki ima v svoji pražarni vodene turistične obiske. Na njih obiskovalce pouči o različnih vrstah kav z vsega sveta, njenem praženju, načinu pitja, serviranja in nasploh o njenem uživanju. Naprej pa sledovi kave vodijo v Trst, ki brez kave sploh nima pravega okusa. Tržaško pristanišče je že v času Marije Terezije s kavo oskrbovalo polovico evropskih držav.

Danes se lahko mesto pohvali, da zadosti več kot enemu odstotku svetovne porabe. Kava tako ostaja pomemben vir dohodkov tržaškega gospodarstva. Letna izmenjava se približuje 500 milijonom evrov, v kavnem sektorju pa je zaposlenih okrog 800 ljudi. V Trstu stoji tudi ena izmed treh tovarn, ki v Italiji dekofeinizirajo kavo, v mestu pa je kar 12 aktivnih pražarn, med njimi tudi slavna imena, kot so Illy, Hausbrandt, Cremcaffè pa slovenske pražarne.

Tržaški župan Roberto Cosolini v prihodnje razmišlja tudi o nastanku evropskega združenja mest s historičnimi kavarnami. S tem bi želeli ovrednotiti njihov pomen in poskrbeti za promocijske dejavnosti. Tako bi se na račun kave Trst povezoval z Ljubljano, Dunajem, Prago, Budimpešto in Gradcem.

Tržaške kavarne namreč pričajo o večstoletni tradiciji pitja kave. Tu je kava neposredno povezana s kulturo in umetnostjo. V življenje mest je vedno vnašala življenje in igrala pomembno vlogo v družbenem življenju, pa tudi v zgodovinskem dogajanju. Kje drugje so se snovale svetovne revolucije, če ne v kavarnah?

So pa Tržačani znani kot največji porabniki kave v Italiji. Povprečje letne porabe kave v državi je 4,5 kilograma na osebo, v Trstu pa kar 10 kilogramov na osebo. Povprečen Tržačan na leto popije 11 litrov kave. Za primerjavo: italijansko povprečje se giblje okrog petih litrov, slovensko pa okrog treh litrov. Sicer pa kava v Trstu v povprečju stane približno evro, v kavnih butikih pa so kavoljubci za skodelico pripravljeni odšteti tudi po 30 evrov.