Netekmovalni brevet organizirajo vsake štiri leta, a vseeno velja, da si udeleženci prizadevajo 1200-kilometrsko razdaljo od Pariza do Bresta in nazaj prekolesariti v manj kot 90 urah. Začetek zadnje prireditve Pariz–Brest–Pariz (PBP) od 19. do 22. avgusta so zaznamovali močni strižni vetrovi, kar je pomenilo, da so se morali najhitrejši kolesarji organizirati v skupine ešelonov, o kakšni dolgotrajni vožnji v zavetrju, vsaj prvi dan, ni bilo govora.

Med 17 Slovenci je PBP prevozil tudi Klemen Čepirlo. Kdor je kdaj obiskal kolesarski butik Pici Bici v Ljubljani ali zasledil gravel prireditev Dust Lust, ga zagotovo pozna. Klemen je kolesarski navdušenec, ki je v Pici Biciju sestavljal kolesa po okusu strank. Pici Bicija, žal, že dve leti ni več, "custom" scena se v Sloveniji še ni zares prijela. Do pred kratkim je sodeloval pri razvoju električnega kolesa Noordung One in še vedno vztraja v kolesarski industriji.

V čem je sploh smisel? Zakaj se rad voziš s kolesom?
Od malih nog je tako. Šel sem čez vse velikosti koles, začel pa sem s triciklom. Seveda sem se vozil tudi z BMX-om. Pri petnajstih letih sem prvič sestavil kolo po kosih. Rekel sem si, da konfekcijska kolesa niso več zame, in od takrat me drži. S kolesarjenjem nimam posebnih načrtov. Grem, ko imam čas in mi ustreza. Ne obremenjujem se, koliko prevozim. Velikokrat grem sam, ker si v naravi zbistrim misli. Nikdar se nisem našel v dvoranskih športih ali pa na zamejenih igriščih.

S kolesom odkrivam svet. Izberem si traso, jo označim/dodam na kolesarski števec in grem. Velikokrat si izberem točke, kjer še nisem bil, in odkrivam njihovo okolico. Lahko so samo deset kilometrov stran od doma, ni pomembno. Zakaj kolesarim? Ker se rekreiram, odkrivam poti, srečujem nove ljudi. Kolo je odlično socialno orodje!

Kaj ti pri odkrivanju novih krajev pomeni avtonomija? Pri tebi sem prvič videl, da je nekdo na vsakodnevnem kolesu v prednje kolo vpletel osni dinamo. Užival sem ob branju Pici Bicijevih reportaž, reportažah z Dust Lusta in drugih videoposnetkih brezskrbnega kolesarjenja. Med skupinskimi vožnjami ste se ustavili in si v džezvi skuhali turško kavo. Je avtonomija tudi posebna dimenzija svobode?
Mogoče. Ni se ti treba premikati od hotela do apartmaja in prenočišč. Če se že odpravim na potovanje, se vrnem k osnovam. Kolesariš, in ko ne moreš več, se razgledaš in razgrneš šotor. Ali pa na spletu najdeš prenočišče. Če si ves dan na kolesu, je pač dobro imeti osni dinamo.

Je Slovenija premajhna država za sestavljavce koles po meri? Da lahko kot stranka temeljito premisliš komponente in previdno okoli pravilno izbranega okvirja sestaviš ustrezno kolo ob pomoči strokovnjaka.
Predvsem v Evropi še ni toliko razširjen ta duh, kultura. V evropskih državah je tako, da prideš v trgovino in si izbereš kolo. Prej pogledaš, kakšno raven si lahko privoščiš, in sežeš eno višje, da ne boš česa zamudil, ali pa te skrbi, kaj bodo rekli sosedje ... Kolo je danes statusni simbol in moraš imeti višji obročnik kot kolega.

Tudi če si visok, tehtaš sto kilogramov in prej uničiš karbonske obročnike. Po meri sestavljena kolesa so precej bolj priljubljena v Združenih državah Amerike. Velik trg na tem področju je tudi v vzhodni Aziji. Z generacijo mladih kolesark in kolesarjev in mladimi kolesarskimi znamkami si tak način kupovanja koles počasi utira pot tudi v Evropi.

Sam veš, da je večina evropskih znamk ponujala specialko s tremi, štirimi ravnmi opreme. Ameriške znamke so od nekdaj poleg že zloženih kompletov ponujale samo okvir. Včasih je bilo vse tako ali tako po meri oziroma si moral vse naročiti. S pojavom množične proizvodnje sta se znižali tako cena kot izbira.

Ves čas poslušam, kako je Slovenija majhna, in se sprašujem, ali je prav, da se že vnaprej odločimo, da preprosto nismo pravi. Razumeš?

Spomnim se, kako ste se takrat ukvarjali v Pici Biciju s strankami.
Mišljeno je bilo, da prideš k nam, poveš želje. Mi te izmerimo in se pogovorimo. Glede na ugotovitve pripravimo nekaj predlogov in vse, kar vemo, uporabimo za to, da ti sestavimo, sami smo rekli zgradimo, najustreznejše kolo. Torej za tisto, za kar ga boš uporabljal.

Ste bili prezgodnji? Trend »makadamkanja« oziroma grevla ste zajahali že leta 2013, ko večina sploh še ni slišala za gravel.
Mogoče, kaj pa vem. Zagotovo smo bili prehitri s fixiji oziroma muslaufi. Igrali smo polo na kolesih. Družili smo se s kolesarji iz tujine, prirejali smo kriterije in celo hodili na dirke Red Hook v druge države. Hitro smo pripeljali neke trende, zbrali privržence, vendar morda mladini ni zaupalo dovolj ljudi?

Res so vas nekateri označili za hipstersko mladino. Občutek imam, da ni šlo za 'pozo', temveč za življenjski slog.
Zagotovo. Vsaj sam in večina drugih smo in še živimo za kolo. To ni bil hobi, to je bilo življenje! Vse je bilo povezano s tem. Dopusti so bili kolesarski, načrtovali smo, da se bomo preživljali s kolesarstvom.

Presenečen sem, koliko poznavalcev ob prihodu gravelske revolucije svetuje nižje ravni opreme za kolesa, ki jih nameravamo uporabljati na različnih terenih in več let. Izdelovalci okvirjev in sestavljavci koles, denimo, velikokrat zagovarjajo devet- in osemredne verižnike. Slovenski mojster varjenja okvirjev David Krevs mi je dejal, da je povsem zadovoljen s skupino opreme Shimano Sora. Kakšna filozofija je to?
Zanimivo je, da ljubiteljski kolesarji težijo k nakupu vrhunske tekmovalne opreme. Malo je tistih, ki bi hoteli sami doma popraviti čim več stvari. Razumem, da veliko ljudi tehnika ne zanima in bi radi samo kolesarili. Vem pa, da pri nas dobro poznajo ravni opreme in kakšne so razlike med njimi. Glede na to se, kot sva rekla prej, odločijo za največ, kar si lahko privoščijo.
S tem je tako, da višje ko se vzpenjaš, komponente postajajo lažje. Ker so lažje, so posledično manj vzdržljive. Na dnu, v vstopnem razredu, sta slabša kakovost in velika teža. Proti sredini se teža precej zniža in kakovost se strmo poveča. Na določenih višjih ravneh se kakovost ne povečuje več skokovito.

V najboljših skupinah opreme so najboljši materiali, a vse skupaj je precej na meji. Velika zmogljivost in nizka teža ne gresta skupaj, kar pomeni omejen rok trajanja. V teh višavah je prioriteta nizka teža, ne pa vzdržljivost.

Ali zadevo res redno vrhunsko servisiraš ali pa jo pogosto menjaš. Marketing v množični kolesarski industriji je prozoren: najboljši zadnji menjalnik, peste in gonilke so manj pomembne, prednji menjalnik iz dveh ravni nižje skupine in osnovne prestavne ročice. Glej, "slabši" zadnji menjalnik bo vedno dobro deloval z dobrimi prestavnimi ročicami, obratno pa ne.

Ko si ravno omenil devetredno Soro … Več prestav na enajst- ali dvanajstrednih skupinah opreme pomeni, da je materiala manj. Prostor za dodatne prestave se je v resnici povečal minimalno. Manj materiala, ožji zobniki in verige … vse je manjše, ožje in posledično bolj občutljivo ter dovzetno za hitrejšo obrabo. Zato potovalni kolesarji uporabljajo devetredne menjalnike ali osem prestav, ker so bolj vzdržljivi in ker je prostora med zobniki več in jih tako lažje nastaviš.

Vseeno mislim, da nič ne more prekositi občutka na vrhunskem cestnem ali gorskem kolesu. Razlika je očitna in občutna. Ali zavračaš vrhunsko tehnologijo?
Nikakor. Izjemno rad pogledam in preizkusim vse novosti. Celo do te mere sem "padel not", da vem za vse poskuse, ki niso bili uspešni, in potem z razvojem materialov in tehnologij čez nekaj let končno ugledajo proizvodnjo. Takrat sem res navdušen. Primer so, denimo, brezžične prestave. Super je, ko pridejo nove stvari. Z veseljem bi imel brezžične elektronske prestave, drugo vprašanje pa je, ali jih res potrebujem za svoje kolesarske podvige?

Če te ne boli glava, ko padeš in razbiješ zadnji menjalnik za petsto evrov, potem to sploh ni stvar debate. Za marsikoga je to preveliko tveganje in stvari se zgodijo, saj veš. Moram pa priznati, da najraje delam na kolesih z najdražjimi komponentami. To je tako, kot bi sestavljal dragoceno švicarsko uro. Prižene te do skrajnih zmogljivosti. Marsikaj moraš prebrati in povprašati okoli, da narediš, kot je treba. Veliko se tudi naučim. Pride kdo in reče, da bi kolo po meri za toliko in toliko. Ni problema. Pride pa kdaj tudi kdo, ki reče, naj ne varčujem. Nekdo si je zaželel, denimo, zavore, ki jih izdelajo po naročilu s CNC-strojem. Zakaj pa ne? Oboje je enak izziv: točno določen proračun ali projekt tako rekoč brez omejitev.

Te stvari sem te spraševal, ker si avgusta 2019 odpeljal znameniti brevet Pariz–Brest–Pariz. Pri kolesarjenju brez podpore filozofija avtonomije in vzdržljivih komponent najbrž pride še kako prav …
Že res, ampak v Franciji najdeš na vsakem koraku servise in mehanične delavnice. Tam je s kolesarstvom tako kot s sirom. Povsod je.

Ampak načeloma na PBP-ju nočeš imeti opravka s popravili?
Da, seveda. Veliko sem slišal o tem, kakšna kolesa so na tem brevetu, in vse je res. Na startu vidiš specialke letnika 2020 z dirkalno nastavitvijo, visokimi obročniki in tubularji. Vidiš tudi tolsta kolesa, za katera ti ni jasno, kako bodo na njih prišli do cilja. Sam sem opazil vsaj tri. Vmes srečaš specialke stare šole iz sedemdesetih in osemdesetih let, po meri narejena kolesa, ki stanejo deset ali petnajst tisoč evrov, zanemarjena kolesa … ves spekter koles in kolesarjev. Ni pravila.

Kako se odločiš in greš odpeljat 1200-kilometrski brevet v enem zamahu?
Od vedno so me privlačile dolge ture. Najprej na gorskem kolesu, ob selitvi v Ljubljano sem začel voziti fiksija in se posledično spoznal tudi s cesto. Oče je cestni kolesar, a sem se odločil za gozd, teren in pozneje tudi gravitacijske discipline. Gorski kros je sčasoma postal nezanimiv. Odraščal sem v Pivki in nisem mogel spregledati Dirke okoli Slovenije. Takšne razdalje so me navduševale in želel sem se preizkusiti. Čez nekaj let sem se, verjetno zaradi družabnih omrežij, čedalje bolj zadrževal na spletnih straneh ultra kolesarskih prireditev. Z Juretom in Markom Šajnom smo se poleti 2015 odpravili na bikepacking prireditev Tuscany Trail.
Pred odhodom v Toskano nismo prav dobro vedeli, kako in kaj. Prijavili smo se in vozili s šotori ter kuhalnikom. Že takrat jih je veliko startalo na polno.

Sami smo se zadeve lotili bolj umirjeno. Kakšnih sto kilometrov z gorskimi kolesi in zvečer postavljanje tabora. Mesec pozneje sem šel kar sam na Veneto Trail in kolesaril bolj zares. Šeststo kilometrov in 10.000 višinskih metrov sem opravil v dveh dneh in trinajstih urah. Vsi ti "bikepacking" dogodki so in niso dirke. Odvisno, kako se odločiš pri sebi.

PBP je sveti gral in odločil sem se, da ga bom odkljukal. Ni pa tako, da kar greš. Znotraj organizacije Audax Club Parisien moraš v letu, ko je razpisan PBP, odpeljati vsaj po en 200-, 300-, 400- in 600-kilometrski brevet. Leto pred tem pa vsaj en brevet. Do tristo sploh ni problem, 600-kilometrskega pa sem prvič vozil v dežju in po dvesto kilometrih odstopil. Ampak nisem obupal in sem šel odpeljat drugega. Končati mi ga je uspelo na Hrvaškem. Pri vsem mi je z nasveti zelo pomagal kolesarski trener Aleksej Dolinšek, ki je PBP prevozil že trikrat.

Na katerem kilometru se zlomi daljši brevet in postane neznosno?
Hm, v letu 2019 sem imel dovolj že pri 130 kilometrih. Prvič sem v resno krizo padel pri 300 kilometrih, na PBP-ju pa sem že vedel, da bo minila. Najbrž je to predvsem v glavi. Nekaj se ti obrne in postaneš slabe volje, a po nekaj kilometrih mine. Na PBP-ju pa je tako ... če nisi Marko Baloh, ki je navajen vsega tega, boš trpel. Tako pač je. Vedno je nekaj. Najprej te boli eno, potem drugo koleno. Nato te boli v rokah, takoj za tem še v vratu. Greš skozi ves cikel različnih bolečin.

Na PBP-ju sem se pogovarjal z nekom, ki je bil vrhunsko pripravljen, a ga je zdelala bolečina v vratu. Ni šlo za nekoga, ki ne bi vedel, kako sedeti na kolesu in kaj ga čaka. Na takšnih razdaljah te bolijo predeli telesa, ki ti še nikoli niso povzročali težav. Ultrarazdalje so nepredvidljive. Lahko te zdela tudi želodec ali pa se telo odziva na nepredvidene načine. Nisem hotel prepeljati PBP-ja, da bi okoli govoril, kako sem super. Iskreno me je zanimalo, zase, koliko lahko prevozim.

Poleg tega moraš potovati na start v Francijo. Potovanja vzdramijo cirkadialni ciklus, presnovo, spanje in utečen bioritem. Si imel kaj težav zaradi tega?
Potovanje me ne spravi iz tira. Prispel sem dan prej in spal povsem normalno. Na PBP pride veliko kolesarjev iz Azije, ki dobesedno priletijo na start. Po službi sedejo na letalo, da porabijo čim manj dopusta, in pridejo v Evropo, kjer je poleg enajst ali dvanajst ur časovne razlike tudi druga hrana. Tudi Indijcev je bilo ogromno, približno tristo. Za Azijce je nezadostno privajanje gotovo dodatna obremenitev.

Si prej vsakič sedel na kolo z mislijo, da greš na PBP in da je bolje, če kolesariš še kakšno uro več? Kako sploh treniraš za tako reč?
Niti ne. Načeloma bi moral trenirati tako, da si čim več na kolesu in izboljšuješ osebne rekorde, tudi delaš intervale. Veliko ljudi misli, da moraš delati dolge razdalje. To ni res. Moraš kolesariti in pri takih razdaljah se moraš predvsem mentalno pripraviti, da boš toliko časa na kolesu in te bo vse bolelo. Sedeminosemdeset ur na kolesu ni malo. Strategija "dolgo in počasi" se ne obnese.

Bolje je, da si nekoliko hitrejši in si privoščiš več spanja. Nisem se hotel dolgo vleči in spati ob cesti. Z Aleksejem Dolinškom in Tomažem Voduškom smo se odločili za hitrejši tempo in več kakovostnejšega spanja. To se je izkazalo za dobro taktiko. Na samem PBP-ju je veliko ljudi z vsega sveta in vedno najdeš koga za pogovor ali druženje. Mi trije smo vozili skupaj, si pomagali in se spodbujali.

Kako ste se organizirali v logističnem smislu? Še bolj kot trase je morda koga strah, kje bo dobil hrano in pijačo?
Naš start je bil v nedeljo ob devetih zvečer in vozili smo vso noč in ves dan. Načrtovali smo ,da bomo po 430 kilometrih prespali pri Aleksejevem znancu, ki se je udeležil dirke okoli Slovenije. Kolesa smo pustili na kontrolni točki in si privoščili krepčilen spanec. Seveda smo se tudi najedli.

Smisel nepodprte dirke je v tem, da pač nimaš podpore. PBP ni tako strog glede tega. Nekatere udeležence spremljajo z avtodomi ali kombiji in spijo kar v njih. Sicer lahko spiš na kontrolnih točkah, ali pa tako, kot smo si uredili mi. Spali smo štiri ure, nekaj pojedli in šli naprej. Smo si pa ob poti privoščili tudi kosilo. Ko smo na kontrolnih točkah žigosali kartonček, na katere organizatorji zapišejo tudi uro, smo si lahko kupili tudi nekaj za pod zob. Na nekaterih točkah kuhajo in je še kar okusna hrana. Spanje in hrana tako nista problem. Plačaš tri evre in greš na skupna ležišča v kakšno občinsko dvorano ali telovadnico. Priročno je, da lahko naročiš, kdaj naj te pridejo zbudit.

Iz Rambouilleta, torej izpred dvorca kralja Ludvika XVI. na obrobju Pariza, smo kolesarili do Bresta in tam nismo spali, temveč odrinili nazaj. Zaradi konfiguracije trase nas je čakalo manj kilometrov kot prej, a smo vozili od jutra do treh ponoči in šli spet spat. V skoraj 90 urah smo spali deset ur. Zadnjo noč bi sicer lahko vozili do konca, a smo se odločili za uro spanja. Zadnji dan nas je tako čakalo samo 130 kilometrov.

Kako si jih doživel?
Zjutraj me je grabilo v mišici v nogi. Zagrabilo me je že prejšnji dan. Delal se je dan, spal sem samo uro in na kolesu sem bil že več kot 80 ur. Kolesarili smo po zdelanem asfaltu in bilo je kar težko, moram reči. V glavi sem vedel, da bomo imeli po kontrolni točki samo še 50 kilometrov. Takrat bo že dopoldne in svetlo, vse bo lažje, sem si govoril. Z vsakim kilometrom je bilo lažje. Seveda se mi ni dalo več toliko kot prej, ampak na kontrolni točki sem dojel, da moram priti do konca.

V glavi ves čas poteka dialog med bolečinami v telesu in zastavljenim ciljem. Nenehno te nekaj boli in ves čas te nekaj moti. Potem ugotoviš, da se to dogaja, ker bi ti telo rado sporočilo, da je preveč utrujeno in mu ni prav, kar počneš z njim. Telo noče več, a glava kar ne popusti.
Drugače je, če imaš podporo na ultrarazdalji, ker te nenehno nekdo spremlja, oskrbuje in spodbuja. Tukaj se moraš zanesti nase ali na prijatelje.

Kje napolniš bidone?
Vodo dobiš na vsaki kontrolni točki, je pa še nekaj drugega v primeru PBP-ja. Ljudje s to prireditvijo zares dihajo in živijo! Ne govorim tega kar tako. To je Francija in kolesarstvo je samoumevno. Ob cesti vseh 1200 kilometrov srečuješ ljudi z mizami. Ponujajo vodo, čaj, piškote, sadje in drugo. Podnevi jih je res veliko. Pripelješ v vas in tam je zaradi PBP-ja pravi praznik. Sredi vasi stoji šotor s točilnim pultom in vsemi mogočimi dobrotami. Res so te veseli. Ponoči pustijo mize z vodo in hrano, to mi je bilo res všeč. Morda je to tudi zaradi tega, ker je brevet na štiri leta.

Poleg tega je veliko tabel z napisanimi kilometri do konca in spodbudnimi napisi, kot sta "Bon courage!" ali "Bon route!", torej veliko sreče ali dobro popotovanje. Ponekod je ob cesti veliko ljudi tudi ponoči, celo otrok in starejših ... Na kontrolnih točkah delajo predvsem prostovoljci in upokojenci, a vseeno težko razumeš, zakaj nekateri ponoči pozdravljajo ljudi, ki so se odločili prekolesariti 1200 kilometrov. To je bila zame dodana vrednost.

Cesta na PBP-ju je odprta in bili smo povsem običajni udeleženci v prometu, a prometa, ne vem, zakaj, ni bilo veliko. Videti je bilo, kot da ljudje že vedo, kje bo potekala prireditev in se načrtno izogibajo trase. Nekateri odseki so tako ali tako potekali po stranskih cestah. Kjer je bilo več prometa, nismo imeli niti ene slabe izkušnje, razen s tovornjaki. Ti so razred zase kjer koli na svetu.

V nočnem programu 1. programa Radia Slovenija si leta 2016 dejal, da so pustolovščine najboljše, če vsebujejo pravo mešanico adrenalina in serotonina. PBP je tudi priložnost za posebno serotoninsko doživetje Francije. Udeleženci kolesarijo skozi 124 mest, organizatorji se pohvalijo, da skozi točno toliko razglednic. Si vzel PBP tudi kot priložnost za ogled kulturne in naravne krajine?
Ves čas opazuješ, tudi ko si utrujen. Takrat zaradi tega vse skupaj mine še hitreje. Seveda to ni neki počasen izlet, na katerem si ogledaš nekaj zanimivosti. Hočeš čim več kolesariti in se čim manj ustavljati. Ko »padem not«, hočem biti na kolesu. Ko stopiš s kolesa, te takoj začne boleti zadnjica. Če ostaneš na njem, se bolečina umiri. Je pa francoska dežela zanimiva in vidiš ogromno pokrajine in lepih prizorov.

Je trasa dobro označena? Si lahko pomagaš z navigacijo GPS? Najbrž pride osni dinamo v tem primeru precej prav?
Vozil sem z navigacijo, a sem si naložil odseke med posameznimi kontrolnimi točkami, da sem imel informacijo, koliko kilometrov me čaka do kontrolne točke. Ko vidiš, da je samo še deset kilometrov do počitka, je veliko lažje. Sicer je trasa vrhunsko označena. Na vsakem križišču so puščice. Dokler se voziš proti Brestu, so pač table Brest. Ko obrneš, na njih piše Pariz. Organizatorji poudarjajo, da se bodo potrudili čim bolje označiti traso, nihče pa ne more zagotoviti, da se ne boš izgubil. Redko se zgodi, da se voziš sam in pomaga že, da vidiš, kam gredo drugi. Puščice so tudi odsevne in jih dobro vidiš tudi ponoči.

PBP sem odpeljal s kolesom po meri, ki mi ga je zvaril David Krevs. Moj karusell nima osnega dinama, tako da sem števec GPS in telefon polnil z energijsko banko. Kolo je v osnovi gravel-makadamkar. Izdelano je tako, da mi ustreza za dolge razdalje, geometrija je ravno na sredini med vzdržljivostnim in dirkalnim cestnim kolesom. Kako sem vedel, kaj hočem? Vzel sem nastavitev Boruta Fonde z mojega prejšnjega gravel kolesa in Krevsu povedal, česa si želim. Skupaj sva na računalniku v autocadu poiskala ustrezno geometrijo in moram reči, da je povsem zadel! Kolo je zame vrhunsko.

Kakšno opremo imaš na njem? Si uporabil kakšen legendaren sedež?
Kolo je jekleno, mešanica cevi Dedacciai in Columbus. Zadnji trikotnik se na obeh straneh lepo zvije okoli kolesa, kar je meni zelo estetsko in je značilnost gravel Karusellov. Odločil sem se za karbonske vilice Dedaccai, opremo Ritchey, krmilo je aluminijasto EvoMax. Osebno mi krmila, ki spodaj preveč zavijejo navzven, ne odgovarjajo. Zato je klasično, lahko bi rekel sprintersko krmilo. Spodaj mi bolj ustreza, da so cevi vzporedne.

Oprema je Sram. Všeč mi je bolj čvrst občutek v ročkah. Prestavno-zavorne ročice so Force, zadnji menjalnik je Rival, gonilka je Force, obročniki so aluminijasti DT Swiss, plašči Challenge Strada Bianca širine 30 milimetrov, da je bilo bolj udobno. Napolnil sem jih na pet barov in pol spredaj in 5,8 bara zadaj. Spredaj imam en verižnik in zadaj enajstredno kaseto. Za PBP sem namestil spredaj 40 zob in zadaj kaseto 11–40, tako da sem imel tudi razmerje ena proti ena. Za vsak primer, če bi bil utrujen, a ga preveč nisem potreboval. Končna hitrost ni bila pomemben dejavnik, saj nisem šel dirkat, ampak vozit. Za hitrosti do 42, 44 kilometrov na uro je to povsem ustrezen komplet. Sedel sem na Berkovem sedežu z Ritcheyjevo karbonsko oporo, ki se zvija.

Zakaj si se odločil za Berkov sedež? Pričakoval bi, da boš namestil sedež, ki si ga vozil vrsto let in je "prilagojen" na tvojo zadnjico.
V bistvu je bilo tako, da sem stopil v stik z njim zaradi projekta Noordung. Veliko sem bil pri njem in si ogledoval karbonske sedeže. Nekoč sem mu rekel, da bi ga rad preizkusil, in sem ga dobil. Bil je v redu, seveda pa ni primeren za 1200 kilometrov. Jure Berk se je zgrozil, ali sem nor, da bi ta sedež vozil več kot tri ure. Ni bilo idealno, ampak je nekako šlo.

Na družabnih omrežjih sem videl, da je izkušen udeleženec PBP-ja s seboj vzel samo kos zračnice, lističe za krpanje in imbusni ključ. Kaj si vzel ti?
Več stvari! Dodatne hlače, majico, nogavice, vetrovko, rokavice, kapo, nogavičke in rokavčke sem pospravil v podsedežno torbo. Čez noč se namreč v tem času shladi tudi do dveh stopinj Celzija nad ničlo. Tudi sicer sploh ni bilo toplo. Tretji dan sem šele čutil sonce, kako žge, drugače pa je bilo čez dan 20 stopinj. Pozna se vpliv Atlantskega oceana in v Brestu je kar hladno. Dan pred startom je tudi deževalo. V majhni torbici za krmilo sem vozil energijsko banko, kable za polnjenje, rezervne luči, prvo pomoč in orodje.

Si imel kakšne težave?
Med vožnjo na skupinsko fotografiranje s slovenskimi udeleženci sem predrl zračnico. Vstavil sem novo, predrto zakrpal in jo vzel na pot. Zaupam krpam na specialkah, če so dobro nameščene. Zaupam vulkanizaciji. Če je dobra za avtomobile, mora biti tudi za kolesa. Potem ni bilo nobenih težav več.

Razmišljam, da se čudimo razdalji PBP-ja in za velike dirke govorimo, kako težke so, a hkrati so bile prve etape Gira in Toura dolge tudi krepko čez 400 kilometrov. Še več, z enoprestavniki so dirkali po makadamu čez epske prelaze. Kako po sezoni brevetov gledaš na kolesarje pred sto leti, ki so se res mučili?
Vozili so tudi PBP. Leta 1891 je bila to v resnici ena prvih pravih kolesarskih dirk, govori se, da je celo najstarejša. In to v obdobju, ko se ljudje niso vozili s kolesom za rekreacijo. Zame so ti kolesarji kot nekakšni vojaki, gladiatorji. Ko je javnost ugotovila, česa so sposobni, so postali narodni junaki. Danes gledamo nazaj in se sprašujemo, kako so lahko tako trpeli z eno ali dvema prestavama, če so lahko obrnili zadnji obročnik. Kako so lahko vozili tako hitro po makadamskih cestah brez vzmetenja, karbonskih opor, ki se zvijajo, in podobnih izboljšav? Takrat niso poznali boljše opreme. Imeli so najboljše, kar je bilo mogoče dobiti, in najbrž niso vedeli, kaj vse bo še razvito. Tako je pač bilo! Stvari gredo naprej in bodo šle še dlje. Tudi danes.

Predstavljaj si bližnjo prihodnost. Kolo z nekakšno centralno enoto: ta bo spremljala merilec moči v pedalih, podatke o srčnem utripu kolesarja in še kakšen drug biometrični senzor. Imela bo giroskop in zaznavala naklon, kolo pa bo brezžične elektronske prestave menjalo samodejno – najučinkovitejše za trenutnega kolesarja. Ta bo moral samo vrteti pedale, pa še pri tem mu bo optimalno količino moči svetovala centralna enota na zaslonu na krmilu. Je takšna prihodnost mogoča?
Seveda. Morda to že obstaja. Vse gre naprej in tržna ekonomija pač deluje tako, da se prodajajo novosti. Za staro tehnologijo moraš prikazati, da zaostaja za novostmi. Nova stvar ti bo spremenila in izboljšala življenje! Četudi morda to sploh ne drži. Na koncu se mora vsak odločiti sam. Je to res pomembno zame? Ali bistveno izboljša kakovost mojega življenja? Je morda bolje, da prestavim sam, ko to začutim? Na koncu je vse stvar izbire.

Boš ostal na Karusellovem kolesu po meri?
Da, najbrž, ampak nisem proti prej omenjenim inovacijam. Po mestu bi prišla taka tehnologija povsem prav. Po drugi strani je čedalje več ljudi navdušenih nad kolesarstvom in marsikdo ima resne težave s prestavljanjem. Za veliko večino navadnih ljudi sta en verižnik spredaj in enajstredna kaseta zadaj povsem dovolj. Prideš do konca prestav in ne moreš več naprej. Lahko greš samo dol. Tega se ni težko naučiti. Ta križkraž s sprednjima verižnikoma se mi zdi … ja, zapleten za začetnika. Sam si želim, da bi na mestnih kolesih videl več planetarnih prestav. Prideš na križišče in takoj prestaviš v prvo prestavo. Več bo tega, ceneje bo.

To bomo najbrž najprej videli na električnih kolesih?
Sam sebi se smejim, kako sem bil kritičen do prvih električnih koles. To sploh niso več prava kolesa, sem govoril. Potem sem stopil korak nazaj in premislil.
E-kolesa pomenijo, da bo več ljudi na prostem kot pa pred televizijo. Hkrati ima, denimo, kdo težave s srcem in se ne sme izpostavljati velikim obremenitvam, z e-kolesom pa lahko kolesari. Moraš se postaviti tudi v kožo drugih.

Kaj ti je dal PBP?
Ob prihodu na start mi je dal vpogled v to, kako velik in pester je kolesarski svet! Koliko različnih koles in ljudi sem imel priložnost videti! Dojel sem tudi, da si lahko že zelo star, pa to še ne pomeni, da ne moreš premagati 1200 kilometrov. Najstarejši udeleženec je bil star 81 let. Približno na osemstotem kilometru sem se pogovarjal s 75-letnim kolesarjem. Tako da … to!

Meni osebno je pomembno, da vem, da zmorem prekolesariti takšno razdaljo. Hkrati sem izkusil, kaj pri tem doživiš in pretrpiš, kakšne cikle trpljenja in užitkov izkusiš. Dobil sem nov zagon, da bi se udeležil še kakšne podobne prireditve. Predvsem moram paziti, da ostanem "normalen". Ultrascena te lahko popolnoma posrka. Sploh ni pomembno, ali je to tek ali kolo. Opažam, da sta dve skupini udeležencev. Prva popolnoma odpelje in hoče samo še dlje, druga je taka, da to pač zmorejo in na leto prevozijo nekaj ultradolgih prireditev in jim je to dovolj. Sam sem v drugi skupini.