Cene so tam občutno nižje kot pri nas, iz Ljubljane do slovaške meje pa je komaj kaj več kot štiri ure lagodne vožnje po avtocestah. Seveda je za to priročen kakšen praznični »most«, kot smo ga imeli letos za 1. maj.

A preden se odpravite v slovaške gore, je treba vedeti, da so skoraj vse v narodnih parkih, kar pomeni, da velja v njih nekaj pravil, ki jih pri nas ne poznamo. Najpomembnejše je, da je po njih dovoljeno hoditi izključno po označenih poteh. Če želite skreniti z njih, morate najeti domačega registriranega vodnika ali imeti ustrezno dovoljenje. A celo označene poti so na večjih višinah in na meji s Poljsko med 1. novembrom in 15. junijem zaprte. Vendar to pomeni le, da so za »navadne« smrtnike takrat nedostopni vrhovi v Visokih in Zahodnih Tatrah, lepe pa so tudi nižje gore. Jaz priporočam obisk Male Fatre.

Za začetek blaga Malá Fatra
Malá Fatra je gorska skupina na severozahodu Osrednje Slovaške. Najbližje večje mesto je Žilina. Skupina obsega Krivánsko in Lúčansko Malo Fatro, med katerima teče najdaljša slovaška reka Váh. Najvišji vrh skupine je Veľký Kriváň (1709 m), najbolj slikovita pa sta skalnata vrhova Veľký (1610 m) in Malý Rozsutec (1344 m). 226 km² Krivanske Male Fatre je od l. 1988 zaščitenih kot narodni park. Njegov osrednji del je Vrátna dolina z rečico Varínko, ki ju obdajajo do 1700 m visoke gore, večinoma prekrite z bukovimi, jelovimi in smrekovimi gozdovi. Iz njih ponekod kot stražarji štrlijo skalnati vrhovi nenavadnih oblik. To je tudi območje, ki zanima nas. Na izbiro imamo vrsto različno dolgih pohodov. Predvsem zaradi imenitnih razgledov predlagam prečenje jugozahodnega venca gora nad dolino.

Pravi vhod v dolino je vas Terchová. Nedaleč od glavne cerkve sv. Cirila in Metoda v njenem središču zavijemo po asfaltni cesti proti jugu. Po poldrugem kilometru že vstopimo v dolino skozi Tiesňavy, ožino med dvema razbitima skalnima gmotama. Malo za njo se dolina razcepi v dva kraka: levi, imenovan Nová dolina, se kmalu konča v vasici Štefanová, mi pa se peljemo do konca desnega, imenovanega Stará dolina. Ker je Malá Fatra pozimi priljubljeno smučarsko središče, je tam več kot dovolj prostora za parkiranje.

Z žičnico ali peš?
Malo nad parkirišči je lična gorska koča Vrátna. V njej bi lahko prenočili, saj ponuja 39 ležišč, lačnim in žejnim pa je v restavracijskem delu na voljo 60 sedežev. Takoj za kočo je spodnja postaja (736 m) skoraj nove kabinske žičnice Vrátna-Chleb. Konec tedna načeloma obratuje vse leto od 9. do 16. ure. Z njo smo v šestih minutah na zgornji postaji (1490 m), a »pravi« planinci bodo vzpon seveda opravili peš. Gorske poti so na Slovaškem dobro opremljene tako s kažipoti kot z markacijami v podobi črt različnih barv med dvema belima vzporednicama. Pri pripravah na pohod si lahko zadovoljivo pomagamo z angleškim vodnikom Sandre Bardwell "Landscapes of the Tatra Mountains of Poland and Slovakia" (Pokrajine poljskih in slovaških Tater), ki ga prodajajo tudi pri nas, pošteno ogledati ali celo natisniti pa si velja še ustrezno sliko z interaktivnega spletnega zemljevida mapy.hiking.sk. Če se na pot odpravljamo v začetku maja, je obvezno v nahrbtnik vtakniti gamaše, saj je na osojnih pobočjih še precej snega. Prav tako se moramo zavedati, da bomo vso pot odvisni zgolj od hrane in pijače iz svojega nahbrtnika.

Naša pot, označena z zelenimi markacijami, se začne pri spodnji postaji omenjene žičnice. Sprva je to širok kolovoz v serpentinah, po katerem se najbrž pozimi smučarji spuščajo v dolino. Ko se prvič odpre pogled na spodnjo postajo, krenemo s kolovoza desno navzgor na stezo. Gozda je hitro konec in vzpenjamo se po razmeroma strmem širokem travniku. Po njem je uhojenih več stezic, a vse nezgrešljivo vodijo k zgornji postaji žičnice. Do nje potrebujemo dobro uro in pol zmerne hoje. Samo pet minut nad njo pridemo po kamniti tlakovani poti na lahko zelo vetrovno Snilovské sedlo (1524 m).

Že kar prvi je najvišji
Sedlo je križišče poti z vseh štirih strani neba. Za nas je prava proti zahodu, se pravi desna, označena z rdečimi markacijami. Sploh pa z njega vidimo že precej blizu najvišji fatranski vrh - Veľký Kriváň. Do razcepa z napisom Hrana Veľkeho Kriváňa (1650 m) se vzpenjamo blago, tam pa se v levo odcepi za spoznanje strmejša gruščnata pot po grebenu. Dobre pol ure za tem, ko smo zapustili sedlo, stojimo na širokem vrhu. Ta zaradi svoje prostranosti ne naredi posebnega vtisa, razgledi pa so odlični. Če je nebo jasno, vidimo vse glavne točke narodnega parka in daleč proti vzhodu celo Visoke Tatre. Seveda lahko pregledamo tudi vso pot, ki je še pred nami, in proti zahodu vidimo drugi najvišji fatranski vrh - Malý Kriváň (1671 m).

Ko se nagledamo okoliških lepot, se vrnemo na razcep in nadaljujemo levo navzdol. Spuščamo se mimo gruče od lišajev pozelenelih skal, steza se sčasoma zasukne navzgor in se zoži, tako kot greben, po katerem vijugamo sem ter tja. V 20 minutah prispemo na vrh Pekelníka (1609 m). Na njem zavije pot desno navzdol proti sedlu Bublen (1510 m). Med sestopom lahko ves čas občudujemo na desni Vrátno dolino in Tiesňavy, na levi pa Malý Kriváň.

Bublen je neizrazito sedlo, a pomembno križišče. Na njem namreč rdeče markirana pot zavije na zahod proti Malemu Kriváňu in Strečnu, mi pa nadaljujemo desno po rumeno markirani stezi v smeri severa. A tudi pri rumenih markacijah ne vztrajamo prav dolgo. Od njih se poslovimo že na naslednjem križišču Chrapáky (1417 m), kjer se stakneta rumena in modra pot (slednja je različica poti s Snilovskéga sedla). Kažipot v levo opozarja, da se v bližini lahko oskrbimo s pitno vodo. Spuščamo se vedno bolj strmo, zdaj sledeč modrim markacijam. Pristanemo na prikupnem Sedlu za Kraviarským (1230 m). S Pekelníka smo se spustili kar za 380 višinskih metrov in za to porabili 40 minut. S sedla zares imenitno vidimo oba Razsutca. Če nam je hoje dovolj, lahko tu sestopimo po zeleno markirani poti desno navzdol h koči Vrátna. A v tem primeru bomo zamudili morda najbolj zanimivi del pohoda.

Podaljšanje poti
Če se še naprej držimo modrih markacij in nadaljujemo po grebenu, se v 20 minutah znajdemo na vrhu Kraviarskega (1360 m). Tudi z njega se odpirajo slikoviti pogledi proti vzhodu. Za njim se greben močno zoži, strmina se poveča, pot postane skalnata. Zanimivo: v začetku maja se šele tu pojavi prvo cvetje – nizki mali zvončki. Rož je potem vedno več, posebej veliko je vijoličastih žlezastih konopnic (Dentaria glandulosa), ki na Slovaškem veljajo za enega prvih znanilcev pomladi, pri nas pa jih sploh ne poznamo. Pot se konča na neoznačenem Veľkém sedlu.

S sedla se začnemo ponovno vzpenjati po pobočju, tokrat poraslem s skrivenčenimi nizkimi bukvami. 40 minut za Kraviarskim se znajdemo že na četrtem vrhu in edinem poraščenem ta dan – Žitném (1264 m). Spomladansko rjav pogled nanj upravičuje njegovo ime, ki v slovenščini pomeni rženi.

A na njegovem vrhu vzpenjanja in spuščanja še ni konec. Sledi namreč spust na Malé sedlo, ki prav tako ni označeno. Z njega splezamo do vznožja manjše skale, jo obidemo po levi s pomočjo držal in lesene brvi ter nadaljujemo plezanje do vrha kamnite konice, imenovane Baraniarky (1270 m). To je tehnično najzahtevnejši del poti, ki nas pripelje na še eno odlično razgledišče.

Po petem vzponu sestop
Zgornji del spusta v dolino je lahko prav zoprn. Majska mešanica strmega terena, mokrega snega in spolzkega blata zahteva obilo previdnosti, zato počasi. A tudi če si vzamemo čas, smo najpozneje v 45 minutah na sedlu Príslop (916 m), kjer je vseh težav konec. Sledi namreč lagoden četrturni sprehod v dolino. Vanjo sestopimo pri kraju Starý Dvor, kjer se po kakih sedmih urah kolovratenja po hribih (če si ga nismo za poldrugo uro skrajšali z žičnico) spet znajdemo na trdem asfaltu. Oznak za naprej ni. Pravilno je desno na asfalt in v 20 minutah do glavne ceste skozi Staro dolino. Spet zavijemo desno, do parkirišča imamo še slaba 2 km asfalta.

Pred vrnitvijo se lahko v Starem Dvoru ustavimo na primer v gostišču Starý Majer, saj smo si odmor in pošten obrok zaslužili, mar ne? Tam lahko med drugim preverimo, ali nam je všeč slovaška narodna jed – bryndzové halušky. To so cmočki iz krompirjevega testa, preliti z mešanico ovčje skute in smetane ter zabeljeni z ocvirki. Zraven seveda obvezno spada steklenica slovaškega piva. Verjetno najbolj priljubljen je svetli ležak plzenskega tipa Zlatý bažant 12 %. Brez skrbi, 12 % (tako svoja piva označujejo Čehi in Slovaki) ni stopnja alkohola, ampak ekstrakta, kar pomeni, da je približno tako močan, kot so naša piva. Pa na zdravje!

Jani Luštrek
Nadaljevanje čez 7 dni