V petek je 40. obletnico mature praznovala Mojca. Tako sem dobil za "domačo nalogo", da sam poiščem primeren cilj za sobotno hribolazenje. Vremenoslovci so končno napovedali sončno dopoldne, za popoldne pa še vedno nevarnost ploh in neviht. Torej sem iskal nekaj kratkega in takega, kjer stoji ob poti kakršno koli zavetišče. Ura se je bližala polnoči, jaz pa sem še vedno precej prazne glave prelistaval vodnike in zemljevide. Potem sta me tako rekoč odrešili prej omenjeni oznaki.

Zjutraj je bila Mojca presenečena: "Hruški vrh? Kje pa je to?" To je vendar vsakomur jasno: nad Hrušico. Menda mu domačini pravijo tudi Veliki vrh, sosedje z one strani Karavank pa Rosenkogel. Vsekakor je to tisti vrh, pod katerim sta skopana oba naša (no, delimo si ju z Avstrijci) najdaljša predora: železniški in cestni. Prvi je dolg 7.976 m in so ga zgradili že l. 1905, drugi pa 7.864 m in se skozenj vozimo zadnjih 22 let.

Čudno: ne pri Klinarju ne pri Janši nisem našel opisa edine markirane poti nanj. Izhodišče zanjo je gorska vasica Planina pod Golico. Najprej sem pomislil na morebitno gnečo na tamkajšnjih poteh, saj se v času cvetenja narcis na tisti konec Gorenjske zgrnejo množice obiskovalcev. Ampak "mesec narcis" je maj in sredi junija sem pričakoval, da so te rožice že izgubile svoje ljubke glavice. Zato sva razmeroma lahkega srca parkirala pred danes žalostno propadajočim Boštjanovim hotelom.

Planina pod Golico je bolj povezana z najino domačo Komendo, kot bi si kdo mislil. Boštjan Belcijan (1898–1970), čistokrvni Komendčan, je bil nadvse podjeten in uspešen zidarski mojster, ki je gradil od Kamnika do Jesenic. Med njegovimi velikopoteznimi načrti je bilo tudi nekaj turističnih projektov. Medtem ko je o letnem kopališču ob komendski Tunjščici samo sanjal, si je pri Sv. Križu nad Jesenicami, kot se je takrat še imenovala Planina, zares zgradil hotel, namenjen iskalcem zdravega gorskega zraka. Na parkirišču je že bilo nekaj planincev, med njimi skupinica Štajercev, ki se je zapela v tople vetrovke in se najprej lotila malice. Meni je postalo vroče že ob pogledu nanje.

Vrnila sva se po cesti nekaj deset metrov in zavila navzdol proti cerkvi (Povišanja) sv. Križa. Kot je navada pri nas, je bila ta trdno zaklenjena, zato se nisva menila zanjo. Spustila sva se do potoka Jesenica, ga prečkala in se pri zadnjih hišah v vasi, bolj natančno Pr' Kajžnek, povzpela levo na blaten kolovoz. Ob njem so naju pričakali prvi knafelčki, ki so naju nato varno vodili vse do sedla Rožca.

Markirana pot se kar precej časa drži omenjenega kolovoza, speljanega skozi gozd slokih smrek. Če bi bilo malo več šuma vetra v njihovih vrhovih, bi se počutil kot na Pohorju. Vsake toliko so se razmaknile, da se je na desni v vsem svojem miku pokazala Golica. Deset minut za tem, ko sva prečkala gozdno cesto, se je na majhni, vlažni uravnavi kolovoz končal. Čeprav je letošnji konec pomladi nemogoče moker, jasica ni bila pretirano blatna. A da je to res vlažen svet, so dokazovali veliki šopi gozdnih spominčic (Myosotis sylvatica). Mojca je takoj pripomnila, da jih je kot otrok poznala samo pod imenom potočnice. Rahlo desno se z uravnave vzpne strmejša stezica, ki naju je hitro pripeljala do lese. Onstran nje je treba biti pozoren, kajti po samo nekaj korakih ob ograji pot nepričakovano zavije levo navzdol. Po zložnem spustu sva prekoračila dva potočka, takoj enega za drugim, in spet stopila na gozdno cesto, ki pripelje iz Plavškega Rovta.

Ob cesti so stali štirje avtomobili. Oprema enega je izdajala zagretega hokejskega navijača. Aha, domačini. Kmalu sva jih spoznala. Zavila sva namreč desno na cesto, ki se pol ure više izteče na Jeseniško planino (1380 m). Na srečo ni treba ves čas po cesti, saj nam oznake dvakrat pokažejo bližnjico. Na planini stoji kar velika pastirska koča, na kateri piše Koča na Petelinu. Ker je ob napisu pritrjen še ličen lesen petelin z dobrodošlico v 16 jezikih, sem najprej pomislil, da ji je tako ime nadel kak hudomušnež. Nisem se namreč takoj zavedel, da stojiva že na pobočju Kleka, ki mu domačini z naše strani meje pravijo tudi Petelin ali Petelinjek, z avstrijske pa Hahnkogel.

Za kočo je brnela motorna žaga. Zavila sva tja in zagledala tri prave gorenjske dedce, ki so pripravljali kole za novo pašniško ograjo. Ko so tudi oni opazili naju, so za nekaj minut odložili orodje. Najprej sva morala narediti požirek domačega "šnopca". Ko so ugotovili, da sva mestna škrica, sva bila deležna še nekaj nedolžnih zbadljivk. Ker sva pot nadaljevala na Rožco, sva na koncu dobila še vsak svoj kol v roke, da ga odneseva gor na sedlo. No, rade volje sva pomagala.

Čez planino ni videti ne poti ne markacij. Prava smer je naravnost navzgor po levem robu pašnika. A ko sva se še ozirala, kam nama je kreniti, sva više gori na travnikih opazila celo vrsto belih zaplat. Ne, ni bil zapoznel sneg. Bile so zapoznele narcise, ki letos očitno cveto še globoko v junij.

Gorske narcise (Narcissus poeticus radiiflorus) pri nas divje rastejo na Krasu, v Prekmurju in še kje, a njihovo daleč najbolj znano rastišče je širše območje Golice. Iz čebulice vzklijejo ozki suličasti listi, med katerimi se običajno konec aprila ali v začetku maja na ogled postavi zvezdast bel cvet z rumenim privenčkom v sredini. Gorsko prepoznamo po tem, da ima privenček obrobljen škrlatno rdeče. Milko Matičetov je za narciso širom Slovenije nabral kar 120 domačih imen. Rovtarji izpod Golice ji rečejo ključavnica. Legenda pravi, da je nekoč bog čebelam naročil, naj ob nedeljah nikar ne nabirajo nektarja. Ker ga niso ubogale, je narcisam naredil vozliček, ki je čebelam preprečil (zaklenil) dostop do sladkega soka. Stanko Klinar pa že leta dokazuje, da ime ključavnica prvotno izhaja iz besede kljuka v pomenu nekaj krivega, kot je ukrivljeno steblo narcise pri pestiču. Kakor koli, vsaj toliko kot rovtarska ključavnica tem samovšečnim gizdalinkam pritiče znanstveno ime narcisa. Znanstveno dejstvo je tudi, da so narcise vetrocvetke, ki za opraševanje ne potrebujejo nobene žuželke. Še več, neprijazne so tudi do živine, ki se pase po tamkajšnjih travnikih. Dokler so njihovi listi še zeleni, namreč vsebujejo alkaloid, ki živalim povzroča hudo vnetje prebavil in ohromelost.

Nekdaj so bila pobočja okrog Golice maja menda dobesedno pobeljena. Zaradi zaraščanja travnikov in intenzivnega kmetovanja s sodobno mehanizacijo pa se narcisna rastišča počasi, a zanesljivo krčijo in jim grozi izginotje. Midva sva šla narcise na Golico prvič občudovat maja pred enajstimi leti. In moram priznati, da sva bila kar malo razočarana. Videla sva le tu in tam kakšno lepotičko. Zato sva bila tokrat prav osupla. Med Jeseniško planino in Rožco sva se namreč sprehajala po celih preprogah narcis, čeprav že malce skuštranih, in zlasti Mojca je bila s fotoaparatom več na kolenih kot na nogah. Zdaj ko sva vedela, kako in kaj, sva po vrnitvi k avtu ugotavljala, da so narcisna polja vidna celo že iz vasi.

Na vrhu Jeseniške planine se nama je z desne pridružila Slovenska planinska pot, ki pod vrhom Kleka povezuje Golico z Dovško Babo. Po njej sva proti slednji zavila tudi midva. Čez z narcisami pobeljene travnike in skozi kratek pas gozda sva tri četrt ure nad Jeseniško planino prisopihala do lesene Mokotove bajte tik pod širokim sedlom Rožca (1.587 m). Bajta je bila zaklenjena. Odložila sva kola in si prav na kratko oddahnila. V skrinjici z vpisno knjižico sva namreč našla tudi najnovejši model "tošibine tablice" (Glej fotografiji!), ki naju je po svoje opozorila, da se nad Triglavom pripravlja grozeč zbor temnih oblakov.

Vendar je bil Hruški vrh videti tako blizu, da si oblakom navkljub nisva pomišljala znova zapoditi se v breg. Najbolj zanesljivo se človek nanj povzpne s sedla po nekdanji graničarski stezi, ki seveda teče po meji. A naju je kažipot zvabil bolj v levo in na lepem sva se znašla v klobčiču kravjih stezic brez markacij, če seveda mednje ne štejem številnih kravjakov. Če so zmogle krave, bova pa še midva. In res sva brez težav kar na pogled v nadaljnje pol ure dosegla vrh. Tega krasi ograjena pločevinasta kapelica sv. Izidorja med mejnima kamnoma št. XXVII/104 in XXVII/105. Sv. Izidor se zdi kar prava izbira za ta kraj, saj je med drugim zavetnik pastirjev in kmetov, katerim je pripadal tudi sam. Otroška gorenjska narodna pesmica poje: "Izidor ovčice pasel, / lepo žvižgal, lepo pel ..." No, na Hruškem vrhu in pod njim pase v glavnem krave, a to so že zanemarljive podrobnosti. Nekaj deset metrov stran stoji klopca z mizo in na njej skrinjica z vpisno knjižico.

Pogledujoč proti oblačnim Julijcem, sem Mojco vprašal: "Si upava privoščiti malico?" Namesto nje mi je odgovorilo nebo. Iz črnega oblaka, ki se je pripodil z druge strani, je padlo nekaj debelih kapelj. Na hitro sva navlekla nase vetrovki in "oblekla" nahrbtnika, potem pa se je usulo. Pravzaprav nama ni bilo hudega: po nama je padala sodra, tako da sva ostala bolj ali manj suha, bolelo pa tudi ni prehudo. Kolikor so naju noge nesle oziroma kolikor sva si upala, sva jo ucvrla po grebenu navzdol na sedlo in pod napušč Mokotove bajte. V novih vremenskih razmerah sva za pot potrebovala komaj kaj več kot četrt ure.

Zdaj je bila koča odprta. V in ob njej so že vedrili štirje pohodniki in dva domača pastirja. Dež in sodra sta nas združila za skoraj celo uro. V tem času se je v travi okoli koče nabralo kar nekaj povsem drugačne beline od narcis – za grahovo zrno debelih ledenih kroglic. Je pa bil to tudi čas za prijeten klepet.

Eden od pastirjev je živopisno pripovedoval o letih po vojni, ko so bili socialistični vojaki na meji še posebej strogi. Menda so ponoči čez sedlo napeljali vrvi z obešenimi pločevinkami in če je zaropotalo, so začeli streljati vse vprek brez opozorila. Kako hitro se je takrat sprožila puška, naj bi dokazovala tudi spominska tabla nedaleč od koče. Na njej piše: "Pri služenju domovini in Titu je na tem mestu dne 24. 10. 1950 daroval svoje mlado življenje Ludjuk Dimitrije iz Tuzle". Ob tem sem se spomnil na pokojno smučarsko legendo z Jesenic Cirila Pračka, kako je pred dvajsetimi leti v Planinskem vestniku obujal spomine na pionirske čase jugoslovanske smučarije. Med obema vojnama so na terene okrog Rožce vse do junija prihajali trenirat najboljši starojugoslovanski (Beri slovenski!) smučarji. Najbolj so cenili strmino na drugo, avstrijsko stran, tako zelo, da so ji rekli kar St. Moritz. Kako na avstrijsko stran? »Prehod čez mejo ni bil problem, zadostovala je planinska izkaznica in povsod si lahko šel čez Karavanke, vse do Beljaka ali do Celovca. Seveda so bili graničarji strogi, ker pa so v glavnem že kar osebno poznali vse tedanje smučarje, ni bilo težav na meji,« je zadevo pojasnil Praček. L. 1948 je še drugič zastopal Jugoslavijo na zimskih olimpijskih igrah, in to prav v St. Moritzu, ter v smuku zasedel samo 72. mesto.

Kljub zanimivemu pomenkovanju sva komaj čakala, da bo nevihta mimo. Dež in veter sta namreč ozračje temeljito ohladila, tako da naju je v kratkih rokavih pod vetrovkama že pošteno mrazilo. Pod napuščem pa je bilo suhega prostora, da bi se pošteno oblekla, premalo. Prva sta se čakanja naveličala pastirja in še v dežju odšla. Pridobljeni prostor sva nemudoma izkoristila, da sva iz nahrbtnikov izkopala dodatna oblačila in celo izbrskala fotoaparat za ovekovečenje poslednjih ostankov sodre okrog bajte.

V dolino sva se nato vrnila po poti vzpona. Zaradi moče sem se nekoliko bal travnate poti, a se je izkazalo, da brez potrebe. Ko sva po sedmih urah užitkov in "užitkov" spet stala pred svojim avtom, je bilo sonce že lep čas preklopljeno na najvišjo temperaturo. Mojco je razganjalo od navdušenja, ni mi pa uspelo z gotovostjo ugotoviti, zakaj: ali zaradi belega presenečenja na travnikih ali zaradi rahlo adrenalinskega uspešnega bega pred točo. Ampak saj to ni pomembno.