Slemenova špica je 1909 ali morda 1911 m visok vrh, ki na južnem koncu sklene gorski greben med dolinama Planica in Mala Pišnica. Celo med neplaninci slovi kot "balkon" z enim najlepših razgledov ne le v Julijskih, ampak v Alpah na splošno. Največ točk mu v tem oziru seveda prinese dovršeni "kristal" Jalovca. Večina slovenskih ljubiteljev gora namreč meni, da je Jalovec (Triglav je zunaj konkurence) naša najlepša gora. Nazadnje je to zelo prepričljivo potrdilo glasovanje, ki ga je l. 2004 izpeljal Planinski vestnik. Z Jalovčevo podobo v grbu se ponaša tudi naša planinska organizacija.

Slemenova špica je izjemno priljubljena tudi zato, ker je zelo lahko dostopna. Z avtom se je treba le zapeljati na Vršič, potem pa se na njen vrh v uri in pol tako rekoč sprehajalnega koraka vzpeti po udobni markirani stezi.

Seveda je lahko stvar tudi občutno težja. Če se nanjo podamo s planiške strani, lahko izbiramo med dvema potema: mimo slapu Črna voda ali čez preval Grlo. Pravi namen teh dveh poti je, da povežeta Tamar in Vršič. Obe veljata za zahtevni, zato sta primerni le za bolj izurjene hodce in stabilno suho vreme. Pokojni Tine Mihelič priporoča: "Predvsem lep, čist dan kadarkoli v letu! Ne čisto dobesedno: zima je tu gori dolga in ostra, vsevprek grozijo plazovi." Midva sva se odločila za krožno pot: čez Grlo gor in mimo Črne vode nazaj.

Ob rahlem mraku sva se odpeljala v meglo proti Gorenjski. Šele nekje pri Žirovnici se je nebo odprlo in napovedalo lep dan. V Ratečah sva zavila levo v Planico. Cesta v njen zaključek, imenovan Tamar, je že pet let zaprta za motorni promet, vendar le s prometnim znakom, ne z zapornico. Parkirala sva prva tik ob znaku, ki je s svojim podrobnim pojasnilom, kdo vendarle sme odropotati v krnico, spravil v smeh planinko, izstopajočo iz sosednjega avta. "Poglej, poglej! Še oskrbnik koče ne sme peljati tja, le njegov voznik. Kaj ima oskrbnik svojega voznika?" je hudomušno pokomentirala.

Kakor koli že, peš sva se odpravila po cesti proti Tamarju. Kaj cesti, pravi makadamski "avtocesti", ki kazi podobo ene naših najlepših alpskih dolin. Na levi sva se vso pot čudila mogočnim meliščem in hudourniškim vršajem, ki z gruščem globoko v dno doline zasipavajo redki bukov gozd. Do Doma v Tamarju je približno tri četrt ure hoda. A naju je smerna tablica že 300 m pred njim zvabila v levo proti eni izmed tamkajšnjih značilnih zagruščenih grap. Vmes so se spet spustile meglice. "Še dobro," sva si mislila pozneje, ko sva med vračanjem osupla opazovala grapo v vsej njeni strašljivi strmini. Celo v alpinizmu prekaljeni Mihelič jo je označil za "komaj priporočljivo". Bi si premislila, če bi jo tako jasno videla že zjutraj?

V meglicah pa sva samo z nekaj negotovosti zagrizla v strmino. V tistih kupih kamenja je stezi težko slediti, zato je šlo bolj počasi. Pot je hitro zavila rahlo levo med ruševje, postajala vse strmejša in zaradi majavih skal težko prehodna. Markacije vodijo v glavnem po levi strani grape, le v zgornjem delu preidejo na desno. Človek se jih težko drži, saj neukročena narava grapo nenehno spreminja, zato je treba vedno znova iskati najlažje prehode. Nekje na polovici grape sem se ozrl in kar vzkliknil od presenečenja. Meglica se je razkadila in skoraj pred nosom so se mi dvigovale prepadne stene Ponc. Na levi se je izrisovala skladna postava Jalovca. Do vrha grape sva potrebovala uro in četrt, kar je menda za četrtino preveč. A kaj ko so bile okoliške lepote preveč mamljive, za iskanje varnega koraka pa sva si tudi vzela čas.

Grapa se izteče na preval Grlo (1457 m). Tam se je najini poti priključila nemarkirana stezica iz Male Pišnice. Vendar tabla opozarja, da je steza "na nekaterih mestih močno poškodovana, smrtno nevarna in zato zaprta". Na prevalu sva zavila desno in prišla skozi kratek pas gozda na melišče. Z njega sva levo navzdol videla Malo Pišnico v vsej njeni dolžini, na desni pa prvič zagledala svoj cilj. Onstran melišča naju je za novo grapo pričakalo še zadnje zahtevnejše mesto na poti do vrha. To je nekaj deset metrov dolga stena, ki pa sva jo s pomočjo klinov in jeklenice po poličkah premagala brez težav. Nad steno zavije pot desno. Malo pod njo je izvir studenčka s pitno vodo, na kar opozarja napis na skali. Tu nekje se je pojavil prvi snežni poprh.

Polagoma sva se vzpenjala po vzhodnem pobočju Slemenove špice. Kakšno uro nad Grlom se je pri mogočnem viharniškem macesnu najina pot združila s tisto z Vršiča. Tam sva tudi zagledala prvi dve živi duši to dopoldne. Starejši par je že hitel nazaj k avtu. Na razpotju je treba desno. Pot se vedno bolj približuje mogočni severni steni Male Mojstrovke. Pod njo se tako rekoč zravna in tam sva desno zgoraj opazila markacijo. Pravilno sva domnevala, da je to smer za Slemenovo špico. Naprej markacij ni več, steza je komaj vidna, vendar resnejših težav z orientacijo nisva imela.

Samo 10 minut pozneje sva že stala na uravnavi, imenovani Sleme. Večina pohodnikov vzpon tu kar konča. To je namreč prijetna travnata planota, posejana z redkimi macesni in nekaj mlakami, ki jih obiskovalci radi razglašajo za "jezerca". Tu nastajajo tiste slavne fotografije Jalovca s prikupnim jezercem v ospredju. Zdaj so se vsa skrivala pod tanko snežno odejo. Fotogenični travnik je l. 1951 režiser Jože Gale izbral za eno izmed prizorišč legendarnega prvega Kekca. Na macesnu je pritrjena skrinjica z žigom, vpisne knjižice pa v njej ni bilo.

Še več veličastnih razgledov se odpre z nekaj korakov oddaljene Špice. Kamor pogledaš, spoštovanja vredni vršaci. V najinih očeh so bili posebnega občudovanja deležni prepadna stena Male Mojstrovke ter Škrlatica in Špik, ki sta si v prej omenjeni anketi razdelila 2. in 3. mesto. Med nekaj daljšo malico na še vedno toplem sončku se je na vrhu nabralo kakih 15 pohodnikov. Ko sem jih spraševal, ali kdo ve, kakšna je pot mimo Črne vode, sva bila deležna nekaj začudenih pogledov. Seveda, čisto vsi so prišli z Vršiča.

Ko sva imela "martinčkanja" dovolj, sva se vrnila na potko pod travnikom. Zdaj sva zavila desno proti še debeli dve uri oddaljeni Črni vodi. Kratek čas pot teče vzporedno z Mojstrovkino steno. Prav z melišča pod njo se nama je na prevalu Slatnica (1815 m) pridružila neoznačena steza z Vršiča. Ob prevalu sta na skalo pritrjeni plošči v spomin planincem, ki so tu izgubili življenje. Posebej pretresljiva je tista, ki naju je spomnila na Miheličeva svarila pred tukajšnjo zimo. Marca 1968 sta se dve skupini turnih smučarjev, po osem smučarjev v vsaki, spuščali z Vršiča proti Tamarju. Druga skupina je pod Mojstrovko prerezala plaz in gmota kložastega snega je zajela šest smučarjev. Dva so rešili tovariši, štirje pa so ostali pod plazom. Najstarejši je imel 30, najmlajši komaj 15 let.

S prevala sva se spustila proti jugozahodu v travnato kotanjico in iz nje v široko korito, spet polno grušča in balvanov. Balvani seveda niso tolikšni kot v Kamniški Bistrici. Sestop po razmeroma položnem koritu poteka po desnem robu, blizu dna v redkem gozdu pot korito preči in zavije levo pod črne in vlažne stene Travnika. Kmalu sva zaslišala šum voda in čez čas pod seboj zagledala razbito grapo z živahnim potočkom. Očitno se je bilo treba spustiti k njemu, a ne poti ne markacij ni bilo prav jasno videti. So jih odnesli zemeljski podori? Drobir se nama je izmikal izpod nog, ko sva se tipaje prebijala navzdol. To je vsekakor najbolj zoprni del sestopa. Zanj sva si vzela čas in se srečno spustila v dolino do potočka.

Ko sva se ozrla desno proti osvojenemu vrhu, sva v steni pod njim zagledala slap. Pod Slemenovo špico izvira še en potok, ki v več "skokih" pada v Tamar. Največji in najlepši je spodnji slap, približno 70 m visoka Črna voda. Takoj pod slapom voda ponikne.

Ostala nama je le še pot skorajda po ravnem do Tamarja in avta. Tamar se imenuje čudovita jasa na zgornjem koncu planiške doline, v kateri so kmetje iz Rateč izkrčili gozd. Na jasi so nekdaj pasli drobnico in jo ponoči zapirali v leseno ogrado (tamar). L. 1936 so pastirsko kočo odkupili planinci. Z vrsto razširitev so jo predelali v današnji Dom v Tamarju (1108 m), za katerega PD Medvode skrbi, da je odprt vse leto. Za kočo je nenavaden pomnik nesreči ameriškega bombnika na Kotovem sedlu l. 1944. Streljaj od doma so na pobudo rateškega župnika Jožefa Lavtižarja zgradili romarsko kapelo Marije Pomagaj.

Midva sva se na to čudovito soboto po hribih potepala ves dan, od mraka do mraka. Čiste hoje je bilo seveda bistveno manj: od avta do vrha Slemenove špice tri ure in nazaj pol ure manj.

Na koncu naj samo še tiste, ki jih bo spet vznemiril naslov članka, spomnim, da je pesnik v eni največjih mojstrovin slovenske besede med drugim vzneseno napovedal: "Vremena bodo Kranjcem se zjasnile." Kdo je "šprical" pouk, takrat ko smo se drugi učili Prešernov Sonetni venec? Vsaj v tistih časih, ko je bila v šolah še predmet tudi t. i. srbohrvaščina, je bilo tako.