Absolutna ženska rekorderka slovenske planinske poti si je tega, kot pravi sama, želela že dolgo in se je podviga pred leti tudi lotila, a se ji ni izšlo in je pot končala na Triglavu. Tokrat se je poti lotila pametneje, več pozornosti je namenila predvsem hrani, želja pa je bila tako velika, da se je že pred začetkom poti zavedala, da 80 slovenskih vrhov lahko osvoji v rekordnem času.
Anja Klančnik je s časom 11 dni, 23 ur in 49 minut izboljšala rekord Ruth Podgornik Reš, ki je leta 2010 pot zmogla v 13 dneh in pol. Moški rekorder še vedno ostaja Marjan Zupančič, ki je leta 2015 za celotno pot potreboval samo sedem dni, osem ur in deset minut.
Slovenska planinska pot se sicer začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp in predalpskega hribovja. Nato se spusti na Kras in se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju.
Tekači oziroma pohodniki morajo zbrati 80 žigov z vrhov in planinskih koč, večina planincev pa za ta podvig potrebuje več let.
Celoten pogovor z ultratekačico, ki si je za naslednji cilj med drugim izbrala znameniti tek okrog Mont Blanca v sklopu Ultra Trail de Mont Blanc, si lahko preberete spodaj.
Zakaj ste se odločili, da si za največji tekaški izziv te sezone izberete ravno slovensko planinsko pot?
Slovenska planinska pot me spremlja že dolgo oziroma že nekaj let, letos pa v bistvu zato, ker sem imela dobro sezono, ker sem bila v bistvu fizično najbolje pripravljena doslej. Poleg tega se mi je vse zelo dobro uskladilo – spremljevalci, mož me tako in tako podpira, brez njega tudi ne bi šlo. Zato je bil to že na začetku leta glavni cilj, čeprav sem šla vmes na več tekem. Glavni cilj pa je bila nekako ves čas ravno transverzala.
Te poti ste se enkrat že lotili. Kaj je šlo narobe pred leti, da se je vaša pot končala na Triglavu?
Ko gledam nazaj, sem imela takrat zelo malo izkušenj, najbolj pa je bilo narobe to, da nisem dovolj jedla. Potem so bile mišice že tretji dan nekako prazne in že takrat sem čutila bolečine. Vse skupaj se je nabiralo in ni šlo več naprej. Poleg tega pa nisem uporabljala pohodniških palic, kar je pri toliko vzpona in spusta bistveno, da so ti palice lahko v olajšanje. Drugače se mi je sicer zdelo, da mi je šlo v redu, največji minus je bil resnično to, da nisem jedla.
Malo pred vami je rekord SPP dosegla Anja Klančnik. Ste si zaradi njenega rezultata želeli biti še hitrejši ali ste imeli kakšne druge občutke?
V bistvu ne. Slovenska planinska pot je prvotno hoja po hribih in je treba razmišljati predvsem o varnosti, da se kaj hudega ne zgodi. Za rekord sem imela željo, ker sem vedela, da je to mogoče, saj prej je bil rekord 13 dni in pol in sem vedela, da bom to zmožna prehoditi oziroma preteči veliko prej. Ni bilo v smislu, da bi se grebla za rekord, bila sem preprosto prepričana, da mi bo pot uspelo premagati v manj kot desetih dneh, če bo seveda vse v redu. Stresno mi je bilo v smislu, ker sem jaz vseeno to vnaprej napovedala, vsi so vedeli, da grem, ona pa se je tega vseeno lotila bolj po tihem, v smislu, če bo šlo, bo, če ne, pa pač ne. Sama sem malenkost stresa čutila že zaradi tega, ker sem enkrat pot že začela in jo prekinila. Zato me je bilo strah, da bi se spet kaj zgodilo, da bi šlo kaj narobe in bi morala odstopiti v smislu nekega mojega lastnega izziva, ne pa, da bi se jaz s komer koli primerjala.
Kako ste se pripravljali na ta podvig? Verjetno gre bolj za psihično kot za fizično pripravo?
Večinoma gre za psihično pripravo oziroma za motivacijo. Mislim, da če nimaš dovolj motivacije in lastne želje, da nekaj dosežeš, je težko. Seveda pa sem se pripravljala tudi fizično – predvsem z daljšimi teki, ki sem se jih udeležila – od lanske jeseni sem bila na štirih tekmah, daljših od 100 kilometrov. Sami treningi pa so bili zelo kratki, saj imam vseeno majhnega otroka in ni bilo časa za neke dolge treninge ter hojo po hribih. Predvsem pa se mi zdi res pomembno, da imaš motivacijo in željo ter seveda psiha.
Kakšna pa je bila, denimo, tekaška kilometrina v času najintenzivnejših priprav?
Največ kilometrov sem pretekla v januarju, in sicer 450, s tem da je bilo vmes, dvakrat tedensko, tudi že nekaj intervalnih treningov. Drugače sem pa komaj dosegla 350 kilometrov mesečno, kar je v bistvu veliko premalo. Želim si, da bi lahko v prihodnosti tekla več.
Kateri so bili največji strahovi, s katerimi ste se spopadali pred začetkom poti? So se kateri izmed njih na koncu izkazali za resnične?
Strahov v bistvu nisem imela, morda to, da bo šlo kar koli narobe v fizičnem smislu, torej da bi prišlo do kakšne poškodbe, kakšnih takih težav z mišicami, da bi čutila bolečine in ne bi mogla naprej. Strah me je bilo tudi tega, kako bom toliko časa brez hčerke in kako bo ona brez mene, ker je vseeno še tako majhna. Ko sem se pa enkrat podala na pot v Mariboru, je kar samo steklo in nisem razmišljala niti za dan vnaprej ali o cilju. Bila sem v tistem trenutku, z določenimi ljudmi in šla iz etape v etapo.
Ste celotno pot navigirali sami ali ste imeli kakšno pomoč? Je bilo pri tem kaj težav?
Vse čas sem imela nekoga ob sebi, razen vzpon na Razor sem opravila sama, tako da sem res imela ljudi in imeli smo track poti. Planinska pot je sicer označena, ampak na veliko delih pomanjkljivo, sploh če si hitrejši oziroma če tečeš, saj si še manj pozoren na markacije. Kakšni deli so bili malenkost problematični, s tem da sem prvo polovico poti praktično že poznala. Pa tudi v zadnjem delu sem že šla z Marjanom (Zupančičem – moški rekorder slovenske planinske poti, op. n.), ko se je on leta 2015 lotil poti, tako da sem jo nekako poznala, čeprav ne ravno v celoti. Na raznih etapah pa sem imela tudi pomoč domačinov. Problematičen je bil, recimo, del iz bolnice Franja do Idrije in tam je bila z menoj Mihaela Tušar, ker smo šli tam ponoči, bilo pa je tudi zelo megleno. Tam bi bila res težka orientacija, ampak je bila z nami ona in je šlo potem gladko.
V zapisu na blogu ste omenjali težave z žulji in kako so potem praktično izginile, ko ste se udarili v koleno. Kako to vpliva na psiho, predvsem na koncu, ko je že resnično težko?
Žulji so bili že od drugega dne, ampak v bistvu niso tak problem, ker smo jih sproti sanirali. Pomembno je, da jih res takoj razkužiš, da ne pride do vnetja in v bistvu ni bil tako velik problem, razen zadnja dva dni, ko pa je bilo zaradi dežja ves čas mokro in je prišlo do vnetja, ki ga nismo mogli več sanirati. Padec pa tudi … Zdi se mi, da se na tako dolgi poti mora nekaj zgoditi, da gre nekaj narobe. Prvih šest dni je šlo v bistvu vse tako gladko, razen neke splošne utrujenosti na koncu etap, pred spanjem, ko pač komaj čakaš, da greš spat. Razen tega je šlo vse tako lepo brez težav, potem pa pač nisem bila tako osredotočena na pot, nekaj sem se zamislila in sem padla. Pa še palice sem imela pripete na roke, ki jih sicer za spust ne bi smela imeti in se nisem mogla ujeti na roke in sem res z zunanjim delom kolena treščila. Potem je bilo res težje, ker je ves čas prisotna neka bolečina, navzdol ne moreš več tako hitro teči, ampak bolj hodiš. Ni dobro. Ampak nikoli pa nisem pomislila na to, da ne bo šlo, nekako sem sproti težave reševala z različnimi kremami in obkladki. Na koncu je pa seveda vedno težko.
Koliko je za vas skrbela spremljevalna ekipa?
Zelo. Z mano sta bila Tadeja in Ivo, prijatelja iz Zagreba in oba zelo izkušena tekača. Oba sta že veliko pretekla po Hrvaški, Tadeja ima tudi izkušnje iz Tort de Geants, pa tudi iz UTMB-ja (Ultra Marathon de Mont Blanc, op. n.). Tako da sta znala oskrbovati žulje, masirati, potem sta kuhala, v bistvu sta skrbela za vse. Tudi kakšna oblačila sta oprala, fantastična sta bila. Mož pa tudi seveda, bil je še preveč skrben. Pozna me zelo dobro in je bil na poti s kombijem, tri dni je bil vmes sicer doma s hčerko in je stvari urejal od doma po telefonu. Oni so se v bistvu vse med seboj pogovarjali in organizirali, tako da meni ni bilo treba ravno veliko razmišljati.
Kaj je bilo drugače na tistih delih, kjer vas je spremljal mož Toni v primerjavi s tistimi, kjer so vas spremljali drugi?
Toni je šel z menoj čez Kamniško-Savinjske Alpe in je imel precej težek nahrbtnik. Sicer je fizično seveda veliko močnejši od mene in mu ni bil problem, ampak če se je pa kaj zadržal ali imel vmes kakšen telefonski klic, je pa vseeno zaostal za menoj in me s težavo ujel nazaj. Morda sem ob njem lahko večkrat "ven padla" in bolj pokazala svoja čustva kot ob drugih. Enkrat sva se nekje malenkost izgubila in takrat sem bila mogoče malenkost sitna. Utrujen si, potem moraš pa iskati še pot, ne najdeš markacij. Ampak super je bilo, zelo lepo je skrbel zame. Je bil pa tudi zanj to napor, ker je šel z menoj čez celotne Kamniške, potem pa še čez Storžič, zato je bil tudi on kar utrujen.
Kako težko je bilo to, da ste bili toliko časa ločeni od hčerke? Vas je misel na to pogosto spremljala?
Seveda, to je bilo ves čas v mojih mislih. Bolj kot je šlo proti koncu, bolj kot sem razmišljala o njej, težje je bilo. Velikokrat sem tudi padla v jok, ampak vsi, ki so bili z menoj, so me potolažili in bila je v dobrih rokah, zato nisem imela v bistvu kaj skrbeti. Bil je tudi namen, da vmes pride, da bo z nami v avtodomu, ampak sem potem ugotovila, da bo zame in zanjo lažje, če je doma, v svojem okolju in me ne vidi. Ker če bi me videla, bi bilo verjetno tudi njej težje. Tako da sem samo čakala, da pridem do cilja, ker sem videla, da mi gre dobro in da izziv lahko izpeljem; če ga ne bi, bi me prihodnje leto spet gnala želja po tem in bi spet šla (smeh). Bila sem tam in sem pač bila motivirana, da to končam.
Kakšen vpliv je imelo slabo vreme, ki vas je spremljalo zadnje dni? Se vam zdi, da bi bili brez tega zapleta hitrejši?
Zdi se mi, da bi šlo veliko lažje. Ker sem imela v Podkraju kar devet ur premora, preden smo šli na Nanos, kar je veliko, jaz ne bi potrebovala toliko, ampak dejansko je zunaj pihala taka burja, da bi nam skoraj avtodom prevrnilo, noro je deževalo, bilo je mrzlo. Preprosto nisem našla nekega poguma in želje, da grem v takšne vremenske razmere, ker je bilo res noro. Pa tudi padec je malo vplival na to, da sem upočasnila, pol dneva bi verjetno prišla prej. Nekaj dodatnih ur glede na moški rekord je prav tako prinesla knjižica z 80 žigi, po kateri sva šli le midve z Anjo. Ruth, Marjan Zupančič in Klemen Triler so šli po knjižici z 69 žigi.
Vam je tudi s hrano in pijačo močno pomagala spremljevalna ekipa?
Imela sem svojo hrano in napitke Winforce, ki mi ustrezajo, tako da so oni v bistvu nosili moje stvari, nisem se zanašala na hrano drugih, ampak sem imela vse naštudirano. Potem je en član moje ekipe, ali je bila to Tadeja ali Toni, dal tiste moje stvari tistemu, ki me je spremljal. Včasih je seveda kdo prinesel kakšne čokoladice ali banane ali mandlje, ki jih jaz nisem imela, pa sem si jih morda zaželela. Drugače pa sem imela vse svoje.
Kaj ste največkrat jedli v sklopu večjih obrokov?
Joj, vse. Recimo rižoto, ker imam zelo rada riž, pa krompir, testenine. Niso mi teknili kakšni sendviči, prva dva dni še, potem pa ne več. Tudi palačinke, Ivo dela božanske palačinke, tako da sem tudi to imela potem zavito v folijo in sem nosila s seboj. Jedla sem tudi mlečni riž, kakšne kompote, sadje. V glavnem sem poskušala zaužiti čim več kalorij.
Koliko časa po rekordu ste preživeli čisto brez teka?
Mislim, da dva tedna nisem čisto nič tekla, potem pa sem začela recimo 6 kilometrov kombinacije hoje in teka, ampak res čisto počasi.
Regeneracija bo verjetno trajala še kar nekaj časa.
Zdaj je od tega minil en mesec in že malo tečem, ampak še vedno ne več kot osem kilometrov in še vedno ne čutim tiste prave moči, da bi se lotila kakšnih intervalov. Počasi in po občutku, čeprav sem se prijavila na Dalmacija Ultra Trail, na 50 kilometrov, ampak bom videla, kako bo šlo. Ne bom merila na stopničke, ampak samo na to, da pridem do cilja (smeh).
Kaj si sicer štejete kot največji uspeh v tekaški karieri? Je to ravno slovenska planinska pot ali morda kaj drugega?
Vsekakor je to slovenska planinska pot, ker je ta želja z mano živela nekaj let in rada hodim po teh poteh. Letos mi je šla zelo dobro tudi tekma v hrvaški Istri, 100 milj, vsekakor pa sem najbolj vesela ravno za slovensko planinsko pot.
Kater del poti vam bo ostal v najlepšem in kateri v najslabšem spominu?
Najlepših trenutkov je bilo zelo veliko, čez Pohorje nas je bilo kar nekaj in smo šli bolj tekaško, tudi čez Kamniško-Savinjske Alpe sva s Tonijem zelo uživala – po dolgem času sva bila tako dolgo sama (smeh). Potem tudi čez Julijske Alpe, smo šli sicer ponoči in je bilo tudi krasno. Tudi čez Triglavska jezera, veliko je bilo lepih trenutkov. Od slabih se pa spominjam spusta z Javornika, ker sem bila utrujena kot še v življenju ne, zadnji dve uri je začelo še deževati, kot bi se utrgal oblak. Pa tudi zadnja dva dneva sta bila nasploh težka, drugače pa imam vse v lepem spominu.
Bi rekli, da ste imeli zadnja dva dni tako veliko krizo tudi zaradi vremena?
Najbrž je na moje počutje precej vplivalo tudi vreme. Če bi bilo lepo vreme, bi nekako tudi tisto bolečino malo lažje kompenzirala, tako pa nimaš tiste čisto prave motivacije, če res noro dežuje. Nisem pa nikoli izgubila motivacije, samo ni enak občutek, če dežuje ali pa če je lepo vreme.
Kakšni so načrti za naprej, poleg Dalmacija Ultra Traila?
Že nekaj let si želim teči 100 milj na Ultra Trail de Mont Blanc, šla sem sicer že na krajšo razdaljo CCC (101 km, op. n.), potem pa sem vmes tudi zanosila in se mi z daljšo razdaljo nekako ni izšlo, če bom prihodnje leto izžrebana, bom šla. Ena želja je tudi Tort de Geants, kjer sem lani spremljala moža, ampak verjetno še ne za drugo leto, drugače pa se bom odločala sproti. Verjetno bom šla tudi znova na tekmo v Istro, ker je blizu in bilo je res super. Drugače pa niti ne razmišljam še toliko o prihodnji sezoni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje