Že njen glas je zelo energičen in daje slutiti, da ga ni izziva, ki se ga ne bi lotila. Če bi ji v najstniških letih dejali, da bo nekoč brez težav žagala manjše veje in risala markacije, bi verjetno zmajala z glavo. Ni namreč ena tistih, ki so v hribe hodili že od rosnih let. "V bistvu se je ta ljubezen začela naključno. Bila sem stara nekaj več kot 20 let, ko sem se, upoštevaje tisti rek "dokler ne greš na Triglav, nisi pravi Slovenec", vpisala v planinsko društvo, kar je omogočilo cenejšo prenočitev. Ko sem šla z društvom na Triglav, sem videla, da je to res krasna dejavnost, da vidiš zelo veliko lepih stvari med hojo. In sem se zaljubila, pa ne le v hribe in gore, temveč tudi v hribčke in sredogorje, ki ponujajo obilo lepih razgledov."

Danes je ne le vneta planinka, postala je tudi markacistka in je ena naših redkih načelnic. Kot pravi, bi si želela več žensk, saj delo markacista, pri nas jih je skupno nekaj čez 800, ni tako zahtevno, da ga ne bi zmogle.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Zdaj ste zelo dejavni v PD-ju Sevnica. To so kraji, kjer ni gora, je pa veliko hribov, gričev, ki prav tako vabijo številne planince in pohodnike. To za večino ni prva asociacija, ko pomisli na gore.

Velika večina ljudi, ko pomisli na pohodništvo, res pomisli na visokogorje. A dejansko največ rekreativnih pohodnikov obiskuje sredogorje, nižje hribe z razglednimi točkami. Postopoma potem pride tudi ljubezen do visokogorja, ko pridobiš kondicijo, ko spoznaš svoje telo, svoje zmogljivosti in ko se naučiš kulture in bontona v hribih. Eno je povezano z drugim.

Pa vendar, eno je hoditi v gore, nekaj drugega pa postati markacistka. Vseh skupaj vas je pri nas okoli 800, kar je občutno manj kot vseh pohodnikov. Kako se je začela vaša markacijska pot?
Ko sem se vpisala v društvo, je bilo stanje glede števila markacistov že podobno kot v večini društev, primanjkuje mladih in žensk. Dobila sem priložnost, predsednik me je pobaral, ali bi se vključila, ker je menil, da bi to delo znala dobro opravljati in da je tudi ekipa zelo prijetna. In sem si rekla 'pa grem poskusit' in šla na usposabljanje. Tudi drugi so mi povedali, da ne gre za nekaj zelo obsežnega, da akcije potekajo nekajkrat letno. Da je podobno, kot bi s prijatelji in sosedi izvedli delovno akcijo, seveda pa je pri tem družbena odgovornost do vseh, ki hodijo v hribe, velika. Če ne bilo označb in urejenih poti, bi se planinci izgubljali.

Kaj je glavni razlog, da med markacisti ni veliko žensk? Nekateri tereni so resda zelo zahtevni in terjajo posebno znanje, večina poti pa je normalno prehodnih, za oba spola, če se lahko tako izrazim. Je torej prisoten strah ali pač ženske preprosto ne pomislimo, da bi bile lahko tudi me markacistke?
Mogoče eno in drugo. Velikokrat je tako, predvsem v primerih vremenskih nevšečnosti, da je delo res zelo zahtevno. Ko je treba sanirati erozijske zadeve ali se utrgajo plazovi, so potrebni rovnica, kopačica, lopata in drugo orodje, kar je fizično precej zahtevno. Enako velja, kadar je treba s poti umakniti podrte hlode in je potrebno delo z žago, pri čemer večina žensk ni ravno doma, če se lahko tako izrazim.

Nasploh pa lahko rečem,da je premalo spodbujanja žensk, da bi postale markacistke. To ni rezervirano strogo za moške in ni tako zahtevno, da se tudi ženske ne bi mogle tega lotiti.

Ekipe običajno niso množične, recimo če nas gre na akcijo pet, je običajno tako, da so štirje moški in ena ženska. Fantje naredijo fizično težje stvari, ženska pa bo recimo narisala markacijo, odžagala manjšo vejo s prostoročno žago, skratka dela se na različne načine. Znotraj društev imamo markacistke veliko podporo, fantje so uvidevni in poskrbijo za fizično težje stvari.

Kako poteka samo usposabljanje za markacista in potem samo delo skozi leto?
Prvi pogoj, da greš na usposabljanje za markacista, je, da si član planinskega društva. Običajno je društvo tisto, ki te pošlje nanj. Usposabljanje je bilo včasih bolj obširno, trajalo je dva ali tri konce tedna, zdaj pa je krajše in strnjeno, več poudarka je na praktičnem delu, skratka prilagojeno je današnjemu tempu življenja.

Večinoma je tako, da imamo v društvu različne odseke oz. poti razdeljene po posameznikih in vsak skrbi za del poti. Sama pokrivam odsek Lovrenc–Lisca, drugi člani pa druge odseke. Vse poti znotraj enega društva se razdelijo med markaciste čim bolj sorazmerno, upoštevamo pa tudi, kje posamezni markacist največ hodi. Markacist je torej najprej odgovoren za odsek, za katerega smo se dogovorili, glede večjih akcij pa se dogovorimo na sestankih ali po telefonu, da nas je čim več in smo učinkovitejši.

Dogovorimo se tudi o prioritetah. Pot, ki je najbolj obiskana, se ureja najprej, obnovi markacije, očisti kakšno podrastje, skratka vse, kar je potrebno, da je pot jasno označena in dobro prehodna.

V akcijo pa gremo tudi, če recimo pohodniki opozorijo, sploh v primeru manj obljudenih poti, da so opazili, da pot ni jasno označena ali dobro prehodna.

Kot rečeno, je vsako društvo odgovorno za točno določene poti. Če pa recimo društvom ne uspe opraviti svojega dela ali nimajo dovolj markacistov, se potem sama odločijo, kako bodo poiskala pomoč. Nekatera se znajdejo tako, da pokličejo sosednja društva, saj se z njimi že sicer največ sodeluje. V praksi to ni pogosto potrebno, razen če je kakšna izjemna situacija.

Največja enotnost markacistov se čuti, ko imamo dan slovenskih markacistov, kar je vsako leto prvo julijsko soboto. Dobimo se na vnaprej določenem kraju, ki je izbran na razpisu. V duhu solidarnosti združimo moči in tam uredimo poti ter izvedemo večja vzdrževalna dela, ki zahtevajo večje število ljudi. Letošnje srečanje je bilo v Radečah. Sama živim v Radečah, a kljub vabilom ostajam zvesta PD-ju Sevnica. (smeh)

Kako je z opremo markacistov?
Stroške opreme krije društvo, naše delo je pa seveda prostovoljno. Barvo, žago in drugo orodje (kopačica, rovnica) nabavi društvo. V praksi je tako, da imamo markacisti, podobno kot gasilci, svojo opremo: imamo svoj "zabojček", v katerem imamo barvo, žage, čopiče in drugo opremo, ki jo potrebujemo za delo. Osebna oprema markacista so ročna žaga (majhna, ki jo lahko zložiš), čopič, obe barvi in priročne škarje (za veje na višjih višinah). V društvih pa je potem še pester nabor drugega orodja, ki ga vzamemo po potrebi.

Obstajajo tri kategorije markacistov, C so tisti, ki opravljajo najbolj zahtevna dela.
Kategorijo C predstavljajo tisti, ki delajo v visokogorju, so člani tehnične skupine komisije za planinske poti pri planinski zvezi. Tudi kar zadeva fizično usposobljenost, so ti najbolj fizično izurjeni. Velika večina nas je kategorija B, to pomeni, da smo samostojni strokovni športni delavci, markacist A pa je novopečeni markacist, včasih smo mu rekli pripravnik.

Koliko akcij letno pa izvedete?
Skupinskih je med pet in deset, prej več kot manj. Vsak markacist pa že s tem, da uredi in skrbi za svojo pot, opravi okoli gotovo okoli od 20 do 30 akcij. Saj veste, povsod si markacist, zmeraj imaš škarje s seboj, in če vidiš, da recimo nekje neko vejevje ovira pot, seveda ukrepaš, čeprav to ni tvoj odsek.

Koliko načelnic markacistov pa je pri nas?
Mislim, da nas lahko preštejem na prste ene roke.

Kako pa postaneš načelnik?
Gre za izvoljeno funkcijo, podobno kot funkcija predsednika ali upravnega odbora. Markacisti smo posebna skupina v društvu, smo "fizikalci", če se lahko izrazim po domače. Večinoma obstoječi načelnik uvede v delo mlajše in postopoma med njimi izbere naslednika oz. se dogovorijo v skupini, kdo bo njegov naslednik, ki mu potem predaja znanje in izkušnje. Moja izkušnja je taka, da me je takratni načelnik približno tri, štiri leta pripravljal na prevzem dela. Ni zelo zahtevno, to lahko rečem, moraš pa imeti nenehen nadzor nad vsemi dejavnostmi markacistov, spremljati seznam, kdo ureja kateri odsek, biti na voljo, da se v primerih, ko je to potrebno, hitro zorganizira in izvede akcija ...

Lisca je zelo priljubljena pohodniška točka. Imate veliko dela z urejanjem poti?
Lisca ni le priljubljena planinska točka, temveč tudi izletniška, kulinarična in še kakšna druga točka. Sevnica sama je kot občina, odkar imamo prvo ameriško damo, postala bolj priljubljena, zato se bolj poudarjajo tudi naravne danosti. In z razlogom je Lisca upravičeno poimenovana posavski biser, ker združuje in privablja res različne ljudi. Zato moramo seveda skrbeti, da so poti nanjo vzorno urejene.