Pokljuka je največja planota v Julijskih Alpah, ki se v trikotniku med dolinami Krme, Radovne in Save Bohinjke razprostira na višini 1200‒1500 m nad morjem. Njeno površje je mnogo bolj razgibano, kot bi človek za planoto pričakoval, in večinoma prekrito s prostranimi gozdovi. V njih kar 97-odstotno prevladuje smreka, ki je nadomestila nekdaj večinsko bukev, izsekano pred dvesto leti za oglje, s katerim so kurili bohinjske fužine. V kotanjah in dolinah pokljuških gozdov se skriva vrsta planin, na katerih so Blejci in Bohinjci razvili planšarsko živinorejo tako rekoč do popolnosti. Spomladi začno kmetje pasti živino najprej na senožetnih pašnikih okrog vasi, potem jo selijo vedno više in više v hribe. Na najviše ležečih planinah ostane slabe tri mesece. Jeseni poteka selitev v obratnem vrstnem redu nazaj v dolino. Za živino skrbijo pastirji, med katerimi so mnogi bohinjski tudi sirarji. Mleko predelujejo v maslo, skuto in sir. Največja bohinjska posebnost je sir mohant. Le pokusite ga, a previdno, ker je za mnoge preostrega okusa! Prav za potrebe planšarstva in gozdarstva so na planoti spletli zamotan klobčič gozdnih cest, danes priročnih tudi za pohodnike in kolesarje, če se le znajdejo na njih.

Midva sva se odločila v nedeljo prehoditi približno 14 km dolgo gozdno pot, ki na Rudnem polju zavije proti Uskovnici, nato v nizu zavojev po prisojnih pokljuških pobočjih v ohlapen polkrog poveže nekaj planin in se pri Goreljku vrne na cesto Bled‒Rudno polje. Ko sva zapuščala Komendo, je termometer v avtu kazal ‒14 stopinj Celzija, se na Bledu povzpel na ‒2 in na parkirišču na Rudnem polju končal pri ‒7. Nebo je bilo brez oblačka, tako da sva se že vnaprej veselila lepega dneva.

Že Rudno polje (1347 m) je nekdanja planina, ki jo danes Slovenci, da ne rečem kar svet, poznamo kot imenitno smučarsko tekaško središče. Na stadionu, kjer je samo štiri dni kasneje kraljeval Jakov Fak, sva prvič v življenju nataknila krplje. Previdno sva krenila čez tekmovališče proti planini Uskovnici. Tam, kjer se tekaške proge končajo, se cesta razcepi. Pravi je levi krak, ki se spušča v dolinico, na kar opozarja lesen kažipot. Samo 20 minut naprej je križišče štirih cest, ki se ga je najbrž zato prijelo ime Razpotje. Morda ga kdo bolj kot križišče pozna kot zdravilni gaj, kjer naj bi močno elektromagnetno žarčenje blagodejno vplivalo na vse mogoče organe našega telesa. L. 2003 sta radiestezista Mustafa Ramić in Irena Šumi v njem izmerila in označila 26 točk, ki menda človeku pomagajo premagati različne bolezni. Koliko časa se morate za kaj na kateri izmed njih zadržati, vam razloži tam postavljena tabla. Na Razpotju sva se poslovila od markacij.

Tako sva le iz zemljevida razbrala, da morava zaviti ostro levo čez travnik. Onstran njega sva med drevjem že opazilo prvo kočo planine Praprotnice (1212 m). Cesta jo pravzaprav obide, a midva sva jo v snegu očitno zgrešila in se nenadoma znašla med hišami. Iz hleva je prikorakal možak, s katerim sva se zapletla v pogovor. Zaupal nama je, da že poldrugo leto stalno prebiva na planini in skrbi za 13 krav. Podobno naj bi veljalo tudi za druge pokljuške planine, ki jih le še nekaj ostarelih planšarjev ohranja pri življenju. Pokazal nama je tudi, kje se morava desno za njegovo hišo po obakraj ograjenem kolovozu spustiti na cesto in nadaljevati levo po njej.

Čeprav se vsake toliko s ceste odcepi kak kolovoz, ji celo skriti pod belo odejo ni bilo težko slediti. Blago, a vztrajno sva se vzpenjala. Po kakšni uri lahkotnega krpljanja sva se znašla pred leseno tablo z napisom Zajamniki. Planina Zajamniki (1280 m) je bila dejanski razlog, ki naju je zvabil na ta pohod. Ko sva se spustila desno s ceste na plan, sva v en glas zavzdihnila: "Tako lepe planine pa še ne." Na dolgi travnati terasi se je sončilo kakšnih 60 nekdanjih stanov, danes večinoma spremenjenih v lične počitniške hišice, ki pa še dokaj zvesto ohranjajo staro arhitekturo. Drugače kot na drugih, gručasto "zasnovanih" planinah so zajamniške hiške razporejene v dveh skoraj pravilnih vrstah levo in desno od kolovoza, ki mu zato nekateri rečejo kar Triglavska ulica. Na severozahodnem koncu namreč nad njo čepi dvojna "kapa" Triglava. Za najlepši razgled z "balkona Pokljuke", ki med drugim krasi naslovnico PZS-jevega zemljevida vzhodnega konca Julijcev, se je treba potruditi čez vso planino in se povzpeti k najviše stoječi razpadajoči lesenjači, ki ji domačini pravijo kapelica. Če potrebujete "prvo pomoč" v obliki sira, skute, kislega mleka ali "šnopca", pa morate že prej, na začetku planine, poiskati pokljuško legendo Alojza Freliha – Mosa. Midva nisva preverila, ali je bil to nedeljo doma, se je pa na vsej planini dim sukal zgolj iz dveh dimnikov.

Po malici iz nahrbtnika sva se vrnila na cesto, kjer je zdaj snežna odeja žal izgubila svojo nedolžnost. Do Zajamnikov sta se namreč z goreljske strani pripeljala dva dobro "obuta" avtomobila. Tudi sicer od tu dalje pot ni bila več tako samotna, a je bilo pohodnikov, ki sva jih srečala, še zmeraj komaj za prste ene roke. Cesta se dviga še do bližnjih obnovljenih stanov na manj znani planini Na Pečeh ali samo Peči (ok. 1340 m), potem pa se obrne navzdol.

Do naslednje planine Konjske doline (ok. 1330 m) je nadaljnje pol ure hoda. Kot nakazuje že njeno ime, je ta razpotegnjena po dolgi suhi dolini v treh večjih delih. Tudi cesta se ob njej vleče kar nekaj časa. Midva sva si ga še podaljšala, saj nama radovednost ni dala, da ne bi skrenila levo za kažipotom Bolnica E 0,3 km. Že po nekaj deset metrih sva na kuclju levo nad seboj opazila leseno barako. A ker nisva verjela, da bi lahko partizanska bolnica stala na tako izpostavljenem mestu, sva še lep čas tavala okrog in zaman napenjala oči. Na koncu se je izkazalo, da iščeva prav že najdeno barako. Bolnica je bila ustanovljena decembra 1943. Zaradi stalne nevarnosti, da bi jo Nemci odkrili, se je nenehno selila po stajah, šotorih in pod milim nebom, najdlje (dva meseca) pa je vendarle domovala v tej baraki. Večino dogajanja, povezanega z njo, je podrobno popisal Alojz Kermavnar v knjigi Ambulanta E preko 4G.

Dotlej nabrani kilometri so nama začeli spreminjati pogled na pot. Neskončni zavoji skozi zasneženi gozd so postali enolični, zato sva si skušala hojo popestriti z izmišljanjem imen za snežne stvaritve, ki jih je ob cesti ustvarila kiparka Zima. Žal to ni pomagalo tudi proti vedno bolj težkim nogam. Zato me je morala Mojca kar malce pregovarjati, da sem zavil še enkrat v cel sneg proti planini Jelje (ok. 1300 m). Do prvih hiš se mi je zdelo strašansko daleč. Pri njih sem se površno zadovoljil z ugotovitvijo, da je to še ena planina v suhi dolini, in utrujeno oddrsal nazaj na cesto.

Iskreno sva si priznala, da bi bil že zdavnaj čas, da bi snela krplje, a sva trmasto vztrajala, da bova izbrano pot v celoti prekrpljala. Na srečo nama je ni več dosti ostalo. Manj kot 2 km naprej sva namreč na Goreljku (ok. 1260 m) stopila na asfalt in krplje preselila na nahrbtnika. Tudi Goreljek je nekdanja planina, celo največja med pokljuškimi, a so jo že spremenili v pravcato turistično vas. Na nebu je ugašalo sonce, v nama pa raziskovalne iskrice. Sklep: vrneva se spomladi, ko bodo za obisk tamkajšnjega šotnega barja in partizanskega grobišča razmere primernejše.

Med polurno hojo skozi vas do ceste Bled‒Rudno polje se je dokončno stemnilo in spet je pritisnil mraz. Tako so nama bili 3 km, kolikor je še ostalo do avta, še bolj odveč.

Vsa opisana pot poteka po gozdnih cestah. Niso pa markirane in tudi kažipotov ni povsod tam, kjer bi si jih človek želel. Zato je pametno vtakniti v nahrbtnik zemljevid. Najbolj podroben, kar sem jih odkril jaz, je turistični Bleda 1 : 30.000. Enako velja za hrano in pijačo. Čeprav boste hodili po obljudenih krajih, boste vsaj pozimi skoraj zagotovo odvisni le od lastne popotnice. Celo prenovljeni Šport hotel na Goreljku je bil zaprt.

In še moj prvi vtis o krpljanju. Na najini poti je bilo 10‒20 cm svežega, rahlega snega. Za take razmere se mi krplje ne zdijo najbolj primerne, saj se nama je kljub večji stojni površini udiralo do trde podlage. To nama je korak bolj upočasnjevalo kot olajševalo. Tudi široko "racanje", da ne pohodiš samega sebe, vzame človeku več energije kot naravna hoja. Poglavje zase je obračanje. Ker je na krpljah ‒ tako kot pri turnih smučeh ‒ peta prosta, se vzvratna hoja rada konča s padcem. Je pa zelo prijeten občutek, ko človek pri hoji ne udarja trdo ob tla, ampak mehko "plava" v snegu. Zelo dobro so se najine krplje izkazale na strminah, saj imajo na spodnji strani okvirja železne konice, ki pomembno prispevajo k zanesljivosti koraka. Preizkusila jih bova še v drugačnih snežnih razmerah.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek