Vzhodno od Ljubelja se iz glavnega grebena Karavank prav na meji z Avstrijo dviguje skorajda 2000 metrov visoka Košutica, precej osamljen vrh, ki ga Hajnževo sedlo loči od glavnega grebena Košute, stari prelaz Ljubelj pa od zahodno ležečih dvatisočakov (Palca in Vrtače). Čez Košutico vodi pot po grebenu Karavank (del te poti je markiran le na zemljevidu), zlahka pa se nanjo povzpnete s planine Korošica, od koder vodita na vrh dve poti – lahka planinska, ki se nanjo povzpne z zahodne strani, in precej bolj zahtevna nemarkirana plezalna s Hajnževega sedla.

Izhodišče vzpona je zadnji levi ovinek tik pod mejnim prehodom Ljubelj ali pa že ob spomeniku, posvečenemu žrtvam podružnice taborišča Mauthausen. Pot se prvo slabo uro v zložnih okljukih dviguje skozi bukov gozd, malo višje pa boste prečkali ogrado, kar vam bo dalo vedeti, da ste prišli skoraj do planine Korošica. Do koče, ki ponuja skromen, a toliko slastnejši nabor domačih jedi, je še približno 20 minut zložne hoje. Na planini Korošica se pasejo tako krave kot tudi konji.

S planine Korošica je do vrha Košutice uro in pol. Premagati je treba malenkost več kot 400 metrov višinske razlike. Na vrh se lahko povzpnete po nezahtevni poti po levem grebenu Košutice. S planine se spustite v vrtačo in se usmerite naravnost preko travnika navzgor, kjer boste naleteli na kamnito stezo, ki vas bo usmerila levo. Markacij nikar ne iščite. Nanje boste naleteli šele na vrhu grebena oz. tik ob državni meji. Sledil bo strm vzpon skozi pritlikave borovce in travnike, kočo na planini pa boste ves čas gledali pod seboj. Tik pod vrhom bo treba nekajkrat uporabiti roke in že boste na zahodnem vrhu Košutice, kjer sta tudi vpisna knjiga in žig. Možici na vrhu vas bodo opozorili, da ima Košutica dva vrhova; zahodnega in vzhodnega. Loči ju škrbina, kjer so tudi potrebna varovala, sicer bi bilo plezanje lahko dokaj nevarno. Vzhodni vrh je približno meter višji od zahodnega, če prištejemo še višino možica pa še malce več.

L. D.