Veliki Snežnik, ki se skriva v snežniških gozdovih, je najvišja gora v Sloveniji, ki se ne vzpenja v Alpah, njegov vrh pa je najvišji del visoke kraške planote. Snežnik izrazito izstopa med precej nižjimi okoliškimi hribi, zato ga je mogoče videti z marsikaterega konca Slovenije. Planota, ki je široka kar 85 km2, proti severozahodu preide v Javornike, proti jugovzhodu v Gorski kotar, na severozahodni meji na Zgornjo Pivko, na jugozahodu na dolino Reke, na vzhodu pa na Babno polje in v Loško dolino.
Zgodaj poleti je pod Snežnikom mogoče najti številne čudovite rože, pozno poleti tam cvetijo tudi planike, gozdovi, skozi katere pelje pot do vrha, pa so lepi prav vsak dan v letu. Veliko vlogo pri vzponu na Snežnik ima tudi vreme, saj številne pohodnike od vzpona že na začetku odvrnejo veter in oblaki. Če pa je dan lep, je pogled s Snežnika na okoliške hribe in doline prečudovit.

Prijeten dveurni vzpon
Na Snežnik prek Sviščakov vodi dokaj lahka in dobro označena pot, ki v prvi polovici pelje skozi gozd, v drugi polovici pa je precej odprta in nekoliko bolj strma. Vzpon (550 metrov višinske razlike) traja približno dve uri ali dve uri in pol, na vrhu pa vas pričaka prijetna planinska koča, kjer se lahko spočijete in okrepčate, da je spust v dolino še lažji.
Zanimivo je, da so Snežnik omenjali že nekateri rimski pisci kot Mons Albius (Bela gora), za Valvazorja pa je bil Snežnik mogočna markantna gora. Iz časa med obema svetovnima vojnama so po snežniški planoti še vedno raztreseni ostanki italijanskih kasarn in bunkerjev, saj je tu potekala italijansko-jugoslovanska meja, določena po Rapalski pogodbi.

V spodnji galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov s pohoda na Snežnik.