Krajinski park Sečoveljske soline, prava oaza miru, prostor, na katerem se lahko vrnemo nazaj k naravi, se razprostira na površini 6,5 kvadratnega kilometra. Vstop v pravi labirint kanalov, po katerih se pretaka voda, je po kopnem mogoč z dveh strani. Glavni vhod v park, na še delujoče soline Lera, je po cesti, ki se odcepi na vrhu klanca v Seči. Mnogo bolj "kavbojski" pa je dostop na Fontanigge, na katerem so pridobivanje soli opustili v šestdesetih letih 20. stoletja. Dosežemo ga, če prečkamo mejno točko slovenske policije na mejnem prehodu Dragonja (čisto v bližini je tudi hiša Joška Jorasa) in nato tik pred mostom zavijemo desno, na kar nas opozori le majhna tabla.

Dva dela, ki nista povezana
Enotna vstopnica - odrasli morajo odšteti pet evrov, šolarji in upokojenci tri, družina pa deset, velja za oba dela solin, ker pa ju ločuje kanal Grande - Drnica, moramo obisk razdeliti na dva dela, kar s turističnega vidika ni prav praktično, saj bi morali le narediti most čez Drnico in soline bi postale povezane, s tem pa bi imele tudi en vhod.

Spomin na minule čase
Fontanigge, na katerih je med solinami razporejenih več kot 400 kamnitih hišk, ki jih je že pošteno načel zob časa, dajejo zelo nostalgično, če že ne romantično podobo. Tišino zmoti le oglašanje ptičev, podrte hiše pa se kot osamelci dvigajo nad površino vode. V tem delu stoji tudi Muzej solinarstva, v okviru katerega še pridelujejo sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Muzej odstre življenjsko zgodbo solinarjev in njihovih družin, saj v dveh obnovljenih hišicah vidimo podobo nekdaj tradicionalnega stanovanja solinarjev, poleg tega pa tudi makete ladij, stare fotografije, zemljevide in orodje.

Turist se zlahka zamoti za nekaj ur
Po nekajminutni vožnji z avtomobilom smo že na Leri, kjer so še delujoča solna polja. Na njih sol pridelujejo v skladu s srednjeveško tradicijo, tako da so polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode. Pobiranje soli poteka na petoli, plasti biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in vgrajevanje neželenih ionov v kristale soli. Petola je posebnost v postopku pridelave soli, ki se je ohranila samo v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah.

Sečoveljske soline vsako leto sprejmejo okoli 30.000 obiskovalcev, ki jih pričaka dobra ponudba. V lično urejeni trgovini na Leri lahko kupijo ročno pridelano, nemleto sol, pa sol za kopanje, slano blato in celo temno čokolado s solnim cvetom, ki ima edinstven grenko-sladki okus. Soline si lahko ogledate tudi z razgledne ploščadi, za vse, ki jih zanimajo bolj "tehnične" podrobnosti pridobivanja soli, ki je sicer zmes natrijevega klorida ter magnezijevih in drugih soli, pa je na voljo tudi multivizija. Povsem dovolj za to, da dajo soline prijeten občutek urejenosti, ohranjenosti in živosti.

Med našim obiskom sicer solinarjev in kupov soli na žalost ni bilo videti, v muzeju pa so tudi povedali, da letošnje poletje za pridelavo soli ni preveč ugodno, saj je bilo preveč vlažnih dni. Poleg tega avgusta sonce že nekoliko izgubi na moči, zato je za pridelavo soli potrebnih čedalje več dni.