Današnja akcija se je začela ob približno 5. uri zjutraj, ko so se vodja projekta Martin Kavčič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki upravlja stolp, Gorazd Lemajič (Narodni muzej) in Igor Peršolja (ZVKDS - Restavratorski center) s Kredarice povzpeli na vrh Triglava in opravili še zadnje priprave na prevoz stolpa. Nekaj minut po pol deseti je proti Triglavu poletel helikopter Slovenske vojske, na katerega so potem privezali stolp, ki je bil sicer za prevoz v dolino pripravljen že včeraj. Po dobrih desetih minutah od odhoda s Triglava smo nad heliodromom v Mojstrani zagledali tako želeni "tovor", gladki pristanek "slovenskega ponosa" pa je več sto domačinov, novinarjev in radovednežev pospremilo s ploskanjem. Trojica strokovnjakov iz ZVKDS-ja in Narodnega muzeja se je po uspešnem projektu v dolino vrnila peš. Gasilci so potem zakoličili prostor okoli stolpa, kamor se je potem zgrnila množica, ki si je želela stolp ogledati od blizu, številni pa so enkratno priložnost izkoristili tudi za slikanje selfijev.

Tudi s pripadniki Slovenske vojske, ki so se prešerno nasmejani po uspešni akciji, postavili pred mikrofone. "Bilo je po pričakovanjih, kar se tiče vetra, je bilo super, glede oblačnosti in vremena je šlo pa na minute. Vrh se je začel zakrivati. Po 10. uri se ne bi dalo več izvesti podviga," je dejal stotnik Davorin Draginc iz Slovenske vojske.

Kot je še dejal stotnik, večkrat opravljajo takšne prevoze, tovor pa še nikoli ni bil tako medijsko izjemno odmeven. Med samim letom damo čustva na stran in se posvetimo sami nalogi. "Stolp so pripeli v minuti, dveh, ker je bilo vse že prej pripravljeno. Tako dolga vrv je bila potrebna, da je bil tovor bolj stabilen. Krajša, kot je vrv, kažejo izkušnje, imamo izkušnje, da lahko tovor začne nihati." Drugi helikopter je bil v zraku zaradi snemanja, je še pojasnil.

Zgodovinski dogodek je vzbudil zanimanje pri številnih navdušencih nad gorami, tisti najbližji so si lahko dogajanje ogledali kar v živo.

Med njimi je bil tudi legendarni 83-letni Franjo Potočnik, ki je bil na Triglavu že več tisočkrat in je rekorder po številu vzponov nanj. Nazadnje v sredo. "Triglav je v splošnem nekaj posebnega za nas. Če pa živiš v tem okolju, vsak dan vidiš Triglav, ga občuduješ in vidiš, kako so navdušeni nad njim, sploh tujci, v kakšnem okolju živimo, je to res nekaj lepega. Največkrat gre na vrh ponoči, ko ni gneče, vedno iz doline, saj nikoli ne prespi v kateri izmed koč. In seveda se bo tja odpravil tudi zdaj, ko bo vrh "gol".

"Razneženi sva. To je tak sentimentalni dogodek, da ga po tolikšnem času lahko vidimo tu. Kar stisne te, imam cmok v želodcu," je dejala ena od domačink z Dovjega, ki je s prijateljico prihitela na heliodrom. Kot sta povedali, sta za podvig izvedeli v zadnjem hipu. "Vse sem izpustila iz rok in sva prihiteli sem. Sva rekli, da še od blizu pogledava, kakšen je, kajti ne veva, ali se bova še kdaj povzpeli do Triglava. Do Kredarice mogoče še, na vrh pa ne veva."

"Srce nam igra. To je velik dan. Zelo me veseli, da so pripeljali tudi šolske otroke," je bila navdušena direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik. "Ti otroci so doživeli nekaj, česar generacije niso doživele in zlepa ne bodo. Gotovo bodo drugače gledali na stolp in alpinizem, pa tudi na restavratorstvo." Kot je dejala, so sredstva za restavriranje večja, kot če bi naredili nov stolp, toda to je edini pravi način. "Ta je tisti pravi. Zamenjati ga z neko novo, mogoče res trdnejšo stavbo, mislim, da bi bil greh." Stolp bodo zdaj odpeljali v restavratorski center, kjer ga bodo očistili in pregledali, potem pa ga bodo odpeljali v delavnico na Jesenicah, kjer bodo opravili kleparska dela. Pripravili bodo tudi oglede poteka obnove. "Upajmo, da zima ne bo hitra, da bo lahko šel stolp v mesecu dni nazaj."

Kot je pojasnil generalni direktor ZVKSD-ja Jernej Hudolin, bodo v ateljeju restavratorskega centra opravljene določene raziskave, še enkrat bodo opravili dokumentiranje,tudi zaradi hrambe našim zanamcem, odvzeti bodo tudi vzorci, tudi vseh barvnih struktur. Potem bodo stolp odpeljali na Jesenice, v kovinarsko delavnico podjetja Kov, kjer stolp čaka fizična prenova. Stolp bodo razstavili, da bodo lahko maksimalno zaščitili samo kovino. Zamenjali bodo tudi vse dele, ki to potrebujejo. Potem bo sledilo ponovno sestavljanje stolpa in njegov prenos na vrh Triglava. Stolp so večkrat prebarvali, kar se je izkazalo kot koristno. "Brez nekega vzdrževanja teh 123 let ta konstrukcija ne bi zdržala," je še dejal Hudolin.

Prenova bo stala okoli 45.000 evrov, kot pravi, ocenjujejo, da celo nekaj manj. Bo pa vrnitev stolpa tehnično bolj zahteve podvig. "Pri samem vračanju ne bo smelo priti do kakršnihkoli deformacij."

Največ poškodb površinske narave
Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine poudarjajo, da je večina poškodb površinske narave. "Izstopajo praske, udrtine, luknje in rja. Bolj problematične pa so nekatere poškodbe konstrukcijske narave, ki so se intenzivneje začele pojavljati v zadnjih letih. To so deformacija volumna stolpa, krivljenje zgornjega obroča, močnejše vdrtine plašča na sidriščih mestih jeklenic," navajajo na zavodu.

Simbol slovenstva
Stolp je dal avgusta leta 1895 postaviti duhovnik Jakob Aljaž, ki je opazil veliko zanimanje tujcev nad slovenskimi gorami. Najprej je aprila tistega leta od občine Dovje v Mojstrani kupil "špico" Velikega Triglava, torej 16 kvadratnih metrov zemljišča na vrhu, potem pa dal tam postaviti stolp. Aljaž si je zamislil in financiral majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Stolp je postal simbolno zavetišče vseh Slovencev. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.

Belec in pomočniki stolp postavili v petih urah
Stolp je 7. avgusta 1895 na vrh Triglava postavil šentviški klepar Anton Belec s svojimi pomočniki. Belec je najprej stolp predstavil nedaleč od svoje delavnice v Šentvidu, potem pa so stolp razdrli in z vlakom prepeljali na Gorenjsko, nosači pa so potem dele stolpa, ki so tehtali blizu 20 kilogramov, odnesli na vrh Triglava, je potek postavitve v Razglednicah preteklosti opisal Andrej Mrak. "Vakotov Blaž je bil streho triglavskega stolpa kar celo na glavo nataknil in še železja okoli sebe navezal, tako, da turisti na Triglavu, ki so ga videli od Dežmanove koče po snegu tavati, niso vedeli, kakšna pošast je to …" je pisal Aljaž.

Za samo postavitev 1,90 metra visokega stolpa so tistega avgustovskega potrebovali pet ur. V stolpu s po štirimi okenci zgoraj in spodaj so bili 3 stolčki, vpisna knjiga (na njenem začetku je Aljaž zapisal: "Pozdravljen popotnik! Blagovoli, če ti je ljubo zapisati v to knjigo ime svoje in kako misel. Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. leta v občo korist. -Jakob Aljaž."), kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta. Stolp je bil opremljen tudi s telegrafom, omogočena je bila komunikacija s Kredarico in Dovjim.

Aljaž naj bi nestrpno spremljal dogajanje na vrhu Triglava, in ko je iz daljave slišal udarce kladiv, si je oddahnil. Ker takrat še niso poznali varjenja, so morali kleparji posamezne dele stolpa zbiti skupaj, namestiti vijake, določene dele pa utrditi z zakovicami, bojevali pa so se tudi s slabim vremenom, večkrat se je namreč ulil dež, še piše Mrak. O postavitvi so pisali tudi v takratnih časopisih. Slovenski narod je v četrtek, 8. avgusta, že objavil veselo novico: "(Najvišja stavba na Slovenskem.) Včeraj opoludne se je srečno postavil na vrhu Triglava železni razgledni stolp, ki ga je dal izdelati g. župnik Aljaž." Prva sta se na vrh Triglava z novostjo-stolpom naslednji dan povzpela nemška planinca, ki sta se tudi vpisala v spominsko knjigo.

Dobesedno pisana preteklost stolpa
Kot piše na spletni strani ZVKDS-ja, se je podoba stolpa z leti spreminjala, med drugim je bil med malarsko vojno odet v barve slovenske in italijanske trobojnice, v času socializma po 2. svetovni vojni je imel rdečo preobleko in zvezdo na vrhu, danes pa je odet v sivo barvo. Velik korak naprej pri upravljanju stolpa je pomenila odločitev vlade na začetku lanskega leta, ko je za upravljavca zemljišča in Aljaževega stolpa imenovala Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Temelji pa so bili prav tako večkrat podbetonirani.

Stolp je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, kmalu zatem pa je postal last države.