Virtualna meja teče čez sredino hiše na Obrežju 6, od zunaj jo zaznamuje mejni kamen, od znotraj pa rumena črta, tako, da se lahko odločite, v kateri državi želite obedovati (morda bi pečenko zaužili v Sloveniji, sladico pa na Hrvaškem?) in v kateri igrati bilijard, natakarji pa morajo v eni izmeni neštetokrat prečkati mejo, da dostavijo naročila iz kuhinje in nazaj.

Ali kot so opazili leta 2013 v reportaži pri AFP-ju: hladilnik s hladno pijačo je na slovenski strani, zabojnik s praznimi steklenicami pa na hrvaški.

Gostišču, ki leži le streljaj od Mokric, bi težko našli par po svetu. Še Američani so bili povsem fascinirani nad njim in mu leta 2009, v obdobju napetosti med Slovenijo in Hrvaško, v New York Timesu posvetili obširen članek.

"To je Balkan in vsak košček zemlje šteje," je za časnik povedal lastnik Saša Kalin, ki je ob vstopu Slovenije v EU leta 2004 ugotovil, da leži polovica njegove gostilne v Uniji, hrvaška polovica pa ne. Kalin, ki je po materi Hrvat, po očetu pa Slovenec, je, da bi se izognil zadregam, lastnoročno potegnil rumeno markacijsko črto med separeji in mizo za bilijard in sklenil, da lahko to lokalno posebnost obrne sebi v korist.

Gostilniško srečanje ministrov
Je pa res, da lahko od hruškovca okajeni gostje hitro naletijo na malce manj gostoljubne hrvaške oborožene obmejne organe, dodaja New York Times, ki je nato članek, usmerjen v slovenska polena pod hrvaškimi EU-nogami, nadaljeval s povzetkom hrvaško-slovenskega obmejnega spora in burne jugoslovanske zgodovine. In tudi pri Kalinu so imeli v tistih dneh kar nekaj težav, delno zaradi na novo obujenega nacionalizma delno zaradi sitnosti, ki so jih imeli gostje z identifikacijo na meji.

To sicer leta 2010 ni oviralo takratnih zunanjih ministrov Slovenije in Hrvaške, Samuela Žbogarja in Gordana Jandrokovića, ki sta se takrat na pogovorih o "stvareh, ki so v interesu obeh držav", sešla prav v gostilni Kalin. Do poročil, kdo je sedel na kateri strani meje, se nismo dokopali.

S hrvaškim vstopom v EU leta 2013 se je število težav, ki jih je povzročala ta situacija, sicer zmanjšalo (denimo ni več obmejnega policista, ki je stal pred gostilno 24 ur na dan), a, kot je zapisal za naš angleški portal Jaka Bartolj, se še vedno občasno pojavijo zanimive dileme - ko je Slovenija prepovedala kajenje v restavracijah, je Hrvaška to še vedno dovoljevala, kar je pomenilo, da bi Kalinovi lahko dovoljevali kajenje v enem delu sobe, v drugem pa so ga morali prepovedati.

Tegobe razmejevanja
So pa imele nove meje v drugih delih Slovenije precej resnejše posledice - po drugi svetovni vojni površno začrtana meja blizu mesta Miren je razdelila tamkajšnje pokopališče, celo nekatere grobove, na Italijo in Slovenijo. In na višku hladne vojne so svojci pokojnih lahko obiskovali grobove le nekajkrat letno, pa še to v spremstvu oboroženega stražarja.

Mesto Rateče je bilo po prvi svetovni vojni dodeljeno Jugoslaviji, večina obdelovalnih površin pa Italiji. In dolga leta so imeli domačini posebne prepustnice, s katerimi so lahko zaobšli redne mejne kontrole, so pa še vseeno obmejni stražarji pridno preverjali senene kopice vaščanov, da ne bi morebiti kdo skušal pretihotapiti prepovedanih dobrin, še piše Bartolj.