Avtorica Katie Kitamura v članku z naslovom Kjer so spali vojaki, je zrasla kulturna enklava opisuje (večerno) dogajanje na Metelkovi. Svojo izkušnjo začne okrog devete zvečer, "zgodaj po standardih soseščine", pripomni, ko se je na dvorišču Metelkova mesta, "skupku nekdanjih vojaških zgradb v srcu Ljubljane", že zbrala živahna druščina. "Raznoliko napravljeni v neogotskem in punkrockerskem slogu, mnogi s cigaretami in pijačo v rokah, stojijo med kipi in poslikavami, čakajoč na začetek večernih dejavnosti."

Uro in pol pozneje se v "Menzi", enem izmed sedmih klubov v Metelkova Mestu (poleg Menze pri Koritu, kot je uradno ime omenjenega kluba, so to še Monokel, Tiffany, Channel Zero, Gala Hala, Gromka in 100% Mizzart), skupine ogrevajo za začetek koncerta - tisti večer so bili na sporedu freejazzovski duet iz New Yorka, italijanski elektronsko-ambientalni trio ter srbsko-slovenski noiserockerji. Raznovrstno, ni kaj.

Mantra: "Naredi si sam"
Kitamurova v obliki pogovora z vodjo "Menze" Natašo Serec predstavi dnevno-nočno dogajanje v tem "malem klubu", ki zajema delavnice za najmlajše, popoldanske gledališke vaje in večerni raznovrstni glasbeni program. Metelkova mesto avtorica članka vidi kot razmajano zbirko stavb, v katerih danes "prebivajo" nočni klubi, galerije, neprofitne organizacije in ateljeji - v njih ustvarja več kot 50 umetnikov. Na dvorišču je tudi igrišče, "ki je videti napol kot nevarno območje, napol umetniška instalacija". Nasploh je, piše avtorica, poudarek tako na uporabnosti kot na estetiki, kar prepoznava kot nekakšno "mantro" Metelkove, katere zapletena zgodovina jo je prisilila v ta "naredi-si-sam" pristop in odseva burno preteklost Slovenije same.

Od skvota do pomembne kulturno-politične platforme
Osvežimo si spomin: vojašnice, nekoč v lasti JLA, so bile zapuščene po umiku vojske in razglasitvi slovenske neodvisnosti leta 1991. Leta 1993 se je skupina umetnikov in aktivistov odločila za "skvoterstvo" na severnem delu Metelkove. Postopoma so vojašnice postale pomemben kulturni in politični prostor - danes na primer tam delujeta edina gejevski in lezbični klub v Ljubljani, Tiffany in Monokel, tam so tudi društvo invalidov in sedeži številnih nevladnih organizacij. Kot je za NYT povedala Serceva: "Ta kraj je en velik eksperiment. Je krasna mešanica umetnosti in javnega prostora. Imamo klube, galerije, umetniške instalacije - in celo anarhistične in lezbične knjižnice."

Ljubezensko-sovražni odnos z "mamo" Ljubljano
Avtorica članka omenja tudi negotov odnos Metelkove z mestno upravo, ki ima v lasti zemljo, na kateri stoji Metelkova mesto. V preteklosti so tja že večkrat poslali rušilne enote, kar je povzročilo odločne proteste, piše avtorica. Inšpektorji se "radi ukvarjajo" s klubi, ki nimajo točilnih dovoljenj, a mesto vseeno delno financira kulturne dejavnosti na Metelkovi. Kot je povedala Saša Nabergoj, pomočnica direktorja Zavoda za sodobne umetnosti s sedežem na Metelkovi 6: "Metelkova je sivo območje. Ohlapen anarhičen sistem, kjer lahko ljudje uresničujejo svoje zamisli, če jih imajo." Metelkova je sinonim za alternativno kulturo, in to v zelo posebnem pomenu, saj se, kot poudarja Nabergojeva, izraz "nanaša na obdobje v slovenski kulturi 80. let, družbeni in vizualni moment, ko je bila zabrisana meja med visokim in nizkim in se je pojavila platforma za zagotavljanje družbenih pravic".

Jug-sever ali institucionalno-eksperimentalno
Nato avtorica piše o "intrigantni mešanici", z nekdanjimi vojašnicami na severu in v južnem delu v lasti vlade, ki ga nameravajo preobraziti v sektor muzejev. Tam že stoji Slovenski etnografski muzej, letos pa naj bi odprli podružnico Narodnega muzeja, v bližini "čudovitega trga" z modernističnimi vodnjaki pa naj bi leta 2008 odprli še novo stavbo Moderne galerije, kar naj bi premostilo kulturni razkol med severom in jugom, o čemer je spregovorila Zdenka Badovinac, direktorica moderne galerije. Situacijo je označila za "zelo slovensko": "Najbolj eksperimentalno okolje stoji zraven pomembnih državnih institucij."
Andrej Savski, konceptualni umetnik in član mednarodno znanega slovenskega umetniškega kolektiva Irwin, deluje na Metelkovi 6. Za NYT je povedal, da je Metelkova zanj nekakšen "vadbeni poligon" za mlade kuratorje, deloma naj bi ta prostor navdihnila umetniška scena v East Villageu v New Yorku v 80. letih. "To je nekaj, kar potrebuje vsako mesto," pravi. "Možnost urbanega dogajanja v bolj neformalnem kontekstu."

Na mladih Metelkova stoji
Avtorica članek konča z obiskom galerije Alkatraz, majhnega razstavnega prostora, podobnega "bratskim" v New Yorku in Londonu, ki je odprt le ponoči - od devetih do polnoči -, prav tako kot občasna galerija v nočnem klubu Channel Zero. Tam se nočno življenje "metelkovcev" začenja. Vodjo Alcatraza Jadranko Ljubičić zares zanima, kako bo sosesko preobrazila nova generacija: "Metelkova je že od nekdaj kraj za mlade ljudi. Kraj, kjer so se mladi počutili, da so do neke mere svobodni. Pomembno je, da še naprej ostane tako."

A. K.