Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, v katerih so nekoč hranili pridelke. Največkrat je bila to repa, zato se tudi imenujejo repnice. Zdaj repnice, potem ko so že mnoge propadle, spet pridobivajo pomen – v njih hranijo kakovostna vina.

Bizeljsko - vinorodna pokrajina na vzhodu Slovenije ob Sotli in hrvaški meji ima vsaj dve posebnosti. Prva je ta, da njeni prebivalci niso Bizeljčani, tako se namreč imenuje njihovo vino, ampak Bizeljanci. Druga pa so zagotovo repnice, svojevrstne shrambe, izkopane v kremenčevem pesku, ostanku nekdanjega Panonskega morja. Poznamo jih samo v tem predelu države.

Te so nekoč služile za hrambo pridelkov, med katerimi je po navadi prevladovala repa, od tod tudi njihovo ime. Kopati so jih začeli pred dvesto leti, zadnja desetletja jih niso več uporabljali in so začele propadati. Na širšem območju Bizeljskega je bilo včasih okoli 160 repnic, ohranilo se jih je zgolj 50. Ena najstarejših je pri Kelherjevih na Brezovici, kjer imajo kar dve, najstarejša ima letnico 1825, sosednja pa je dve leti mlajša. Ker sta se obe začeli podirati, so jih morali utrditi. V njih Kelherjevi še vedno hranijo jabolka, krompir in nekatere druge pridelke, v mlajši, ki so jo pred leti razširili, pa hranijo svoja vina.

Repnice so pred dvajsetimi leti začeli marsikje obnavljati in graditi na novo, saj so spoznali, da so idealne za zorenje kakovostnih vin. Prvi med njimi je bil Janez Šekoranja, ki je kmalu ugotovil, da ne gre samo za zanimivost, ki jo lahko najdemo le v tem predelu Slovenije, ampak da so te podzemne shrambe s stalno temperaturo (od 3 do 10 stopinj Celzija) in vlago (okoli 90%) idealne za zorenje kakovostnih vin. Da je imel prav, pričajo tudi številna priznanja, ki so jih njegova predikatna vina dobila na ocenjevanjih po vsem svetu. Vsa so zorela več let v repnici na Grabnu, kakor se imenuje predel Brezovice, kjer imajo Šekoranjevi enega izmed svojih vinogradov.

Med drugo svetovno vojno so nekatere repnice služile tudi za skrivališča. Ena takšnih je bila pri Balonovih. Zdajšnji gospodar Anton Balon sicer ni doživel, saj je bil rojen 1949, se pa spominja pripovedovanja svojih sorodnikov in drugih. O posebnosti njihove repnice pa sam pravi: "Ta je bila sicer skopana že pred drugo svetovno vojno. Potem pa so jo v letih od 1941 do 1945 skopali ljudje, ki so stanovali v naši stari hiši, ki je ni več. Naši so bili namreč izseljeni v Nemčijo. Pri nas je stanovala ena družina, pisali so se Ogorevc, ki so to repnico med vojno kopali in jo razširili zaradi svoje varnosti in v njej naredili nekakšne bunkerje. Sicer so bili rovi zelo ozki in nizki, toliko, da se je komaj dalo prilesti skoznje. V stari hiši je bil en prostor, kjer smo imeli leseno garderobno omaro, v kateri je bil pomičen pod. Iz te omare je bil izkopan podzemni rov do hrama, od tam pa naprej do repnice, ki je imela dva izhoda, tako da so lahko iz nje tudi pobegnili."

Repnice še vedno obnavljajo in širijo
Potem ko so repnice začele propadati, saj jih marsikje niso več uporabljali, jih zdaj spet kopljejo. Na kmetiji Pudvoi so to počeli tudi to zimo. Da je lahko repnica tudi znamenitost, vredna ogleda, so spoznali tudi v Penzionu Merkeš, kjer nameravajo kopanje repnice še nadaljevati. V njej bodo po besedah gospodarja Karla Blažinčiča uredili buteljčno klet in jo razširili tako, da bo imela tudi svoj dodatni izhod, tako da bodo lažje sprejemali goste. Repnice sicer nimajo pri penzionu, ampak pri zidanici oziroma vinogradu, kamor pa radi svoje goste pripeljejo tudi s starim, a obnovljenim terenskim vozilom.

Ena najbolj obiskanih in zanimivih pa je zagotovo repnica pri Najgerjevih. Ti se lahko pohvalijo, da imajo zdaj eno največjih repnic, pa tudi s tem, da so v njej čudovite naravne poslikave. Jožefa Najger to obrazloži: "To pa zaradi tega, ker je v naši repnici plošča laporja in stara repnica je bila do laporja. Mi smo ta lapor prebili in tako prišli do naravnih fresk na stropu. Morje je namreč tu delalo vrtince in usedline in eno tako usedlino smo prerezali, zato imamo zdaj naravne freske na stropu. In ljudje kar ne morejo verjeti, kaj lahko naredi narava. Mi imamo zdaj skoraj tristo kvadratov skopanih, tako da gremo v globino 11 metrov, imamo pet prostorov. V glavnem bodo pa vsi za buteljčna vina, pa tudi krajše degustacije, kar je za naše goste še posebno doživetje."

Na Bizeljskem je zdaj okoli 12 repnic, ki so obnovljene in so dostopne za oglede. Največ jih je na območju Brezovice. Ena manjših, a nadvse zanimiva za ogled, pa je na domačiji Tkalec pod Blaževo gorco. Ta je precej drugačna kot druge. Gre skoraj za malo umetnino, bolj kot kleti je podobna kakšni kapelici, ima pa tudi številne okraske po stropu in stebre. Vsi so izdelani ročno, iz kremenčevega peska, tako da je res vredna ogleda. In zagotovo so repnice na Bizeljskem nadvse zanimiva posebnost tega vinorodnega območja. In če je njihov ogled združen z okušanjem res dobrih bizeljskih vin, so lahko tudi nepozabno doživetje, ki ga je res vredno poskusiti.

Za MMC Goran Rovan