Veliki smo toliko, kolikor cenimo lokalno, zato v oddaji Na lepše ta teden izpostavljamo zaščitene slovenske jedi in avtohtone spominke. Pri tem je pomembno, da so predvsem spominki inovativni in uporabni.
Obiskali smo prekmursko vas Filovci, kjer naj bi bili nekdaj skoraj vsi prebivalci lončarji. Danes obrt v vasi ohranja le še družina Bojnec, ki je uredila tudi muzej na prostem. V njem so združili lončarjevo hišo z regionalno stavbno dediščino, na ogled pa je še posebna lončarska kopa za žganje črne keramike, ki je bila edinstvena ravno v Filovcih.
Turistični spominki so pri nas tesno vpeti tudi v dobo srednjega veka, ki ga z različnimi turističnimi obrtmi oživlja tiskarski mojster Janez Rozman, znani grajski tiskar na Blejskem gradu. Mojster Janez ima doma v Begunjah muzejsko zbirko tiskarske tehnike, obiskovalce pa seznani s srednjeveškim knjigoveštvom in tiskarsko prešo, da srednjeveške kulinarične pojedine ob tem niti ne omenjamo.
Zaščitenih 20 slovenskih izdelkov
V Sloveniji je pri Evropski komisiji uradno zaščitenih 20 izdelkov - od piranske soli, istrskega oljčnega olja, idrijskih žlikrofov, belokranjske pogače, kranjske klobase, prekmurske gibanice in šunke, bučnega olja, prleške tünke, tolminskega, bovškega in nanoškega sira, mohanta, kočevskega medu, kraške pancete, zašinka in pršuta, štajersko-prekmurskega bučnega olja, ptujskega lüka do zgornjesavinjskega želodca.
Gre za izvirne izdelke z označbo geografskega porekla in z močnim turističnim potencialom, ki zaradi zaščite za seboj potegne skupno promocijo, poenotenje receptov, dvig kakovosti in prepoznavnosti. "V Prekmurju imamo kup čudovitih kulinaričnih izdelkov, ki so bili vredni zaščite. Toda zaščita pomeni tudi strošek. In če se ekonomska zaščita ne izplača, potem se lahko zgodi, da zaščiteni izdelki izginejo iz kulinarične ponudbe. Nam se je zagotovo ekonomsko obrestovalo zaščititi prekmursko gibanico in šunko. Druge izdelke, ki pa nimajo takšnega ekonomskega predznaka, smo združili pod skupno blagovno znamko, ki kupcu jamči regionalno posebnost in kakovost," meni Janko Kodila, predsednik združenja Diši po Prekmurju.
Pomembno je tudi, od kod prihajajo surovine
V Sloveniji zelo radi zaščitimo neki izdelek samo kot končno fazo, medtem ko vse vmes prepustimo naključju - tudi to, od kod so surovine. Zato je še toliko bolj pohvalno, da se v zadnjem času na mize potrošnikov vse bolj vrača prezrt in zapostavljen vipavski pršut, pri katerem je drugače kot pri kraškem pogoj, da so živali vzrejene v Sloveniji. Pri tem pa v ospredje vse bolj stopajo tudi avtohtone slovenske pasme, na primer krškopoljska.
Toni Gomišček, publicist s področja enogastronomije: "Premalo je gostilničarjev, ki bi gostu rekli odločen ne – pri nas smo na primer v hribih in zato ne ponujamo lignjev, pic in čevapčičev. Ponujamo pa to, kar je lokalno, in spoštujemo domače sestavine. Gostinci so gosta dolžni prepričati, da če pride v Vipavsko dolino - tu ne bo jedel dunajskega zrezka in cvrtega krompirčka. Jedel bom pečenko iz domačega pujsa in tisto, kar je iz tega okolja."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje