Že sredi zime je padla ideja, da prehodimo del Juliane, nove pohodniške poti, dolge okoli 280 kilometrov, ki vodi okoli naših Julijskih Alp. Načrt je bil, da se na pot odpravimo konec junija. Pot nas je vodila najprej v Kranjsko Goro, ki je tudi v poletnih mesecih polna turistov, čeprav jih je letos pričakovano manj kot pretekla leta. Ob pogledu na lepo jutro so se nam usta razlezla v nasmeh, v Turistično-informacijskem centru smo se oborožile še z dodatnimi informacijami in zemljevidi in se odpravile na pot.

Pogled na Kranjsko Goro malo drugače

Oznake so nas vodile prek glavne ceste na drugo stran Save Dolinke, potem pa naprej proti Srednjemu vrhu. Če so v središču Kranjske Gore oznake (te se večkrat prekrivajo tudi z drugimi pešpotmi, od Alpe-Adria do Jakobove) še pogoste in vidne, so žal pozneje (prva etapa vodi od Kranjske Gore do Mojstrane) oznake zelo redke in kar nekajkrat se je zgodilo, da nismo vedele, ne kod ne kam, kar je med drugim vodilo do prečkanja travnika po visoki travi, kar upam, da nam lastnik ni zameril. Žal je pomanjkanje označb, o tem sem že prej in tudi potem govorila tudi z nekaj drugimi pohodniki Juliane, največja pomanjkljivost te sicer izredno lepe in slikovite poti. Že primerjava s pohodniško potjo Alpe-Adria (slovenski del sem prehodila pred 2 letoma) kaže, da je tam veliko več označb, kaj šele primerjava s portugalskim Caminom, kjer so rumene puščice in školjke posejane res zelo na gosto, tako da popotnik res lahko uživa v hoji in videnem, ne pa se ves čas ubada z mislijo, ali je sploh na pravi poti.

Kljub nekaj tegobam smo prek Srednjega vrha, od koder se je ponujal res prekrasen razgled na Kranjsko Goro in okolico, ki jih "varujejo" številni vršaci z najbližjim veličastnim Špikom, po asfaltni cesti prišle v Gozd Martuljek. Pot nas je vodila mimo nekaj kmetij, kjer je zaradi zahtevnega terena potrebno veliko truda za najbolj preprosta opravila. Pes, ki je ležal v senci na asfaltu, je komajda lenobno dvignil glavo in nas ošvrknil s pogledom, nekaj korakov naprej so se konji in kravi pasli na pobočju in iskali senco. Tu življenje poteka z drugačnim tempom.

Čeprav sama Juliana ne vodi mimo Martuljskih slapov, smo se odločile, da skrenemo s poti in si ogledamo spodnji slap. Prekrasna pot, približno pol ure hoje po senčni poti, je primerna tudi za otroke, na koncu pa sledi res krasna in osvežujoča nagrada: veličasten slap, vpet med kamnite stene. In če se povzpneš čisto pod slap, te hladijo kapljice padajoče vode, ki tvorijo pravo megleno zaveso. Ker se je do našega prihoda že dodobra razbelil poletni dan, smo se osvežitve zelo razveselile.

Ko prideš nazaj do mostu, od koder pot vodi nazaj v Gozd - Martuljek, naj bi pot na desni tvorila del Juliane, kar naj bi potrjevala tudi tabla, ki pa je ni. Kot je bilo videti, je odtrgana. Posledično smo se vrnile na drugo stran reke in se priključile kolesarski poti, ki vodi od Kranjske Gore do Mojstrane. Pot je res idilična, čeprav zaradi hoje po asfaltu do kolen ni najbolj prijazna. Ob poti je kar nekaj klopi in miz, kjer lahko počivaš, pozdravljali so nas številni kolesarji, ki so brzeli mimo nas.

Levo in desno so nas spremljali že povečini pokošeni travniki, v zraku je dišalo po začetku poletja. Kljub prijetni hoji nas je vsake toliko prešinilo, kako prijetno, predvsem pa hitreje, bi bilo s kolesom. Seveda smo takoj dobile idejo za naslednji podvig.

"Hoja te uči, da je pomemben ta trenutek danes tu"

Na vsaki svoji pešpoti sem vedno srečala zelo zanimive ljudi, ki so s svojimi besedami in zgodbami dvignili razpoloženje. Tudi tokrat je bilo tako. Sredi gozda, že v bližini Mojstrane, nas je ustavila starejša gospa in prijazno vprašala, ali je blizu Gozd - Martuljek. Beseda je dala besedo. Bila je na poti iz Ljubljane do Višarij, a je ugotovila, da bo pot zaključila v Kranjski Gori, saj je bila vremenska napoved za naslednji dan res porazna. V smehu je povedala, da se ne smemo vznemirjati zaradi označb ali česar koli. "Veste, kaj me je naučila hoja? Da je pomemben samo ta dan, zdaj in tukaj. Včasih hodim kje, pa ni oznak, kam moram, pa se vedno izkaže, da če je v bližini kakšna vzpetina, da bo pot gotovo vodila tja. Ali pa ugotovim, da gre pot res zelo naokoli namesto naravnost in se jezim in si mislim, da bom že komu napisala kakšno jezno sporočilo. Potem pa pridem popoldne ali zvečer na cilj in sem hvaležna, da mi je uspelo. In drugi dan se začne nov dan in vsa jeza prejšnjega je že izginila," nam je položila na srce. Hoditi je začela po upokojitvi, med drugim prehodila 910 kilometrov dolgo različico francoskega Camina. Ob tem, da je srčna bolnica. A kot pravi, jo hoja tako razveseljuje in ji daje moči, da so vsi njeni zdravniški izvidi v nasprotju z zdravniškimi napovedmi.

Mojstrana nas je pozdravila v sončnem popoldnevu (prvi dan smo z vsemi ovinki prehodile približno 25 kilometrov, pot s postanki nam je vzela sedem ur). Vas je v znamenju športa, gora in olimpizma. Tu se je rodilo največ naših olimpijcev, ki jim je posvečen tudi trg. Kar 18 se jih je rodilo in živelo v Mojstrani in okolici, še nekaj pa se jih je tja priselilo. Sicer se v Mojstrani kar tare domačih in tujih turistov, saj je od tam krasno izhodišče v dolino Vrata in od tam na Triglav ali pa za kolesarjenje in pohodništvo v drugo smer proti Kranjski Gori. Letos je turistov precej manj.

Naslednji dan je bil, žal se je vremenska napoved res v celoti uresničila, deževen in turoben. Ves dan so se iz temnih oblakov usipale dežne kaplje, tudi krajši sprehod do Peričnika ni bil mogoč, zato pa je bil obisk Planinskega muzeja navdihujoč.

Namesto na Jesenice na Bled prek Radovne

Načrt hoje smo po posvetovanju spremenile, smer Juliane ‒ drugi dan trase vodi od Mojstrane do Jesenic, potem pa sledi pot prek Begunj (3. dan) do Bleda (4. dan) ‒ smo zapustile. Ker zaradi drugih vnaprej dogovorjenih obveznosti svoje avanture nismo mogle podaljšati, smo se po dnevu počivanja in posvetovanju z domačini odločile, da jo mahnemo na Bled prek Radovne. Prijateljica, ki je že prehodila Juliano, je potrdila našo odločitev, ko je dejala, da je pot do Jesenic precej monotona. Pot prek Radovne pa je res prekrasna in jo toplo priporočam.

Pot smo začele pri Planinskem muzeju, prečkale Triglavsko Bistrico in mimo teniškega igrišča skozi gozd prišle do ceste proti Radovni. Sledil je kar dolg vzpon, ko so mimo sopihali kolesarji, smo bile kar vesele, da smo peš, se nam je zdelo lažje. Počasi se je sprehod oblakov na nebu končal in svoj pohod je začelo sonce. Pot se je za krajši čas zravnala, na levo so se odprli pašniki, zadaj za njimi gore, ki so obzorje zapolnjevale tudi na desni.

Idilična pot proti Krnici

Sledil je strm spust, ki je potrdil našo odločitev, da bo mogoče bolje, da se na kolesarski izlet odpravimo iz Mojstrane do Belopeških jezer, saj je pot proti Bledu precej bolj razgibana. Po spustu v dolino pa nas je pričakala res izjemna kulisa, odprla se je dolina Radovne, ki se potem nadaljuje v dolino Krma. Sveže pokošeni travniki in strme gore v ozadju so nam vzeli sapo. Turška kava pri Psnaku je bila res odlična in tudi pomenek z lokalnimi osivelimi gospodi, ki so se malce čudili našemu podvigu. Po res prisrčnem pomenku smo jo mahnile dalje. Pot proti Bledu je zelo priljubljena kolesarska pot, srečale smo številne kolesarje, večinoma domače, sem ter tja pa tudi tuje. Čeprav pot vodi po asfaltni cesti, je hoja prijetna, drevesa so poskrbela za malo sence, saj se je znova naredil vroč poletni dan. Kar nekaj kilometrov ni nobene hiše, kakšen opustel kozolec ali domačija, kjer smo naredile postanek, sicer pa mir in tišina.

Mini ovinek nas je v Zgornji Radovni pripeljal do več kot 450 let stare Gogalove lipe. Meritev debla na prsni višini je pokazala 630 centimetrov obsega, premer lipovca je torej dobra dva metra, visok je slabih 24 metrov. Šest metrov nad tlemi je v vejni pazduhi svoj dom našla tudi meter visoka smreka. Res nenavadno sožitje.

Tragedija med drugo svetovno vojno

Večji del nadaljnje poti nas je spremljalo šumenje Radovne. Kilometri so kopneli, utrujenost se je večala, prav tako pa tudi veselje, ker se je približeval cilj. Na levi so se v Radovni pokazale razvaline hiše. Korak bližje se je pogled ustavil ob tabli, ki je razkrila tragedijo, ki se je tam zgodila 20. septembra 1944. Takrat so se Nemci in domobranci s požigom nedolžnim vaščanom maščevali za napad partizanov. Zažgali so 12 posestev. Pri tem so požgali in ubili 24 ljudi. Spomin na kruto preteklost, vpet v tako prekrasno naravno kuliso, nas je pretresel, molče smo nadaljevale naprej.

Po nekaj kilometrih se je vrnilo življenje, prišle smo v Krnico, kjer smo med prečkanjem mostu občudovale žuborenje brzic. V Spodnjih Gorjah smo v daljavi zagledale Blejski grad, še malo, pa bomo utrujene noge namočile v Blejsko jezero. Po miru in prostranih pogledih na vršace smo potrebovale kar nekaj minut, da smo se znova navadile na avtomobilski trušč. Odločile smo se, da zavijemo desno proti Zaki in zadnji del prehodimo ob jezeru. Spust proti jezeru mimo železniške postaje nam je na usta privabil širok nasmeh: po 50 kilometrih hoje smo dosegle cilj.

Pot je res zelo prijetna in primerna za vsakogar, ki nima zdravstvenih težav. Vzponov je le nekaj (Srednji vrh, Radovna), vendar so krajši, pot delno poteka tudi po gozdu in senci, kar je, še posebej v vročih poletnih dneh, zelo dobrodošlo. Predvsem pa popotnika nagrajujejo izjemni pogledi na prekrasno naravo, ob katerih si človek hitro napolni baterije.