Po besedah ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je Slovenija na področju vpisovanja dediščine na Unescov seznam v preteklosti res zamujala, zato zdaj toliko bolj hitijo. Ena večjih zadev, s katerimi se trenutno ukvarjajo, je dediščina arhitekta Jožeta Plečnika, tako slovenska kot tista, ki sega čez državno mejo.

Župan občine Ig Janez Cimperman je na novinarski konferenci pred odkritjem informacijskih tabel izpostavil, da so bili vpisa na seznam Unesca izjemno veseli, a da se je ob tem porodilo vprašanje, kako naprej, saj je kulturna dediščina Barja v celoti pod zemljo. Občina Ig je že leta 2003 dala pobudo, da se postavi maketa kolišč v naravni velikosti, letos pa je bil sprejet tudi nov prostorski red, v katerem je za tovrstni muzej na prostem določena tudi ustrezna lokacija. Zdaj bo treba pritegniti strokovno javnost in državo ter lokalno skupnost, je poudaril.

Vršilka dolžnosti generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Damjana Pečnik je izrazila upanje, da bo, čeprav v naravi ni vidnih sledi kulturne dediščine, lokalna skupnost v sodelovanju s krajinskim parkom Ljubljansko barje znala iz tega narediti zgodbo, ki bo pripomogla k razvoju turizma in k ozaveščanju o kulturni dediščini.

Mladen Berginc z ministrstva za okolje in prostor je spomnil na izkušnje, ki jih imajo z upravljanjem drugih zavarovanih območij v Sloveniji. Bogate izkušnje po njegovih besedah prenašajo tudi v to zgodbo.

Po besedah direktorice javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje je vpis na Unescov seznam šele prvi korak, nadaljnje dejavnosti bodo sledile. Pri tem je, kot je opozorila, ključnega pomena zavedanje, da gre za dejavno upravljanje tega območja. Izpostavila je mednarodno komponento, saj gre za transnacionalno serijsko nominacijo. Vse svoje dejavnosti morajo tako sproti preverjati, saj Unesco vsa kolišča razume kot eno spomeniško območje, zato je potrebno usklajevanje.

Kot inovacijo v svetovnem merilu je izpostavila dejstvo, da kolišča, ki so kulturna dediščina, upravljajo in varujejo s pomočjo naravovarstvenih režimov. Vsa kolišča ležijo na prvem varstvenem območju, naravovarstveni režimi za takšno območje pa popolnoma ustrezajo tudi varstvu kulturne dediščine. Pri tem je pomembno, da ne spreminjajo vodnega režima in travnikov ter tako ohranjajo naravo tako na površju kot pod zemljo, kjer so ostanki kolišč, ki se lahko ohranijo le v vlažnem okolju.