"Ženske v vipavskih vinogradih so redka pasma. Ko sva začenjala z vinogradništvom, me je soseda vprašala – a veste, da ste v Kamnjah edina ženska, ki gre v vinograd," pravi vipavska vinogradnica Ivi Svetlik. Zdaj skupaj z možem Edvardom pridelujeta oranžno rebulo, ki jo pijejo tudi v svetovno znanih restavracijah.

Ivi in Edvard Svetlik večino svojega časa preživita v vinogradu in kleti na domačem posestvu v vasi Kamnje nedaleč od Ajdovščine, kjer imata na južnem pobočju Čavna enega najviše ležečih vinogradov na Vipavskem. Svoj prvi vinograd sta zasadila leta 2000. Toda že po sedmih letih sta s svojo oranžno rebulo postala ena bolj zanimivih vinarjev v Vipavski dolini. Njuna vina so prisotna ne samo na slovenskem tržišču, ampak tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, kot sta Agli Amici v Vidmu in Attica v Melbournu.

"Najprej je bilo mišljenje – prišel je človek iz industrije in kapitala – in zdaj se hoče iti vinarja. Niso niti verjeli, da delam v vinogradu," o svojih začetkih vinogradništva v Vipavski dolini pripoveduje Edvard Svetlik, ki je bil dolga leta prvo ime idrijskega koncerna Hidria. Kot vinar se je že od začetka zavedal pomembnosti ne svetovno razširjenih sort, ampak samoniklih trt. S chardonnayem namreč ne moremo konkurirati francoskim vinom – z rebulo pa lahko.

Potem ko je Sergio Tavano, častni član SAZU-ja in profesor za zgodnjekrščansko arheologijo in bizantinsko umetnost na Univerzi v Trstu, prvič pokusil Svetlikovo rebulo, je bil nad njo tako navdušen, da mu je pokazal dokument z 18. avgusta leta 1503. Ta dokazuje, da je cesar Svetega rimskega cesarstva Maksimilijan I. izdal ukaz, naj mu pripeljejo odlično vino ribollio (rebulo) iz Vipavske doline. Zaradi tega dokumenta se je rodila ideja o dvodnevnem strokovnem simpoziju Vipavska rebula – cesarjev izbor, ki se bo to soboto, ob 515. obletnici prvega (znanega) naročila vipavske rebule, odvijal v srednjeveškem Vipavskem Križu.

"Vsak vipavski vinar ima rebulo. In vsak bo iz tega dogodka potegnil nekaj koristi, ne glede na to, od kod prihaja. In to je najpomembnejše," je o dogodku dejal slovenski državni prvak v sommelierstvu Martin Gruzovin iz biodinamične vinske kleti Guerila s Planine nad Ajdovščino. Gre za dogodek, na katerem bodo rebulo in druge sorte, značilne za vipavske hrame, okušali vplivni tuji pisci in poznavalci naravnih vin. Poudarek je na bogati vipavski vinorodni dediščini in na pomenu avtohtonih, prezrtih sort. To je tudi priložnost za enoten nastop najvidnejših vipavskih vinogradnikov v relevantnih strokovnih medijih. Doslej je namreč veljalo, da so vipavski vinarji vsak zase solisti, ki se težko povezujejo tako kot Brici. Malo k temu prispeva tudi razpotegnjena konfiguracija prostora, kjer so bile gospodarske razmere desetletja ugodne.

Družinsko lastništvo, ki je rešilo krajevne sorte
"Fenomen vipavskega vinogradnika je v tem, da je bil tekom zgodovine samostojen kmet na svoji zemlji. In bil pripravljen, kot eden redkih, odkupiti zemljo, na kateri je delal. Tu je vsak majhen vinogradnik ponosen na majhno lego, ki jo neguje že stoletja, in točno ve, kako trte odreagirajo v danem letniku," razlaga o Vipavcih kot vinogradnikih na svoji zemlji Matjaž Lemut z vinske kleti Tilia Estate.

Ravno Vipavcem je z družinskim lastništvom vinogradov, v primerjavi z drugimi vinorodnimi kraji v Sloveniji, uspelo ohraniti največ starih sort. Takoj po napadu trtne uši konec 19. stoletja, ko so začeli stari vinogradi propadati, jim je s hitrim cepljenjem uspelo rešiti veliko krajevnih sort, vse od zelena, klarnice, pinele, pergulina, poljšakice pa do rebule, ki je po drugi svetovni vojni zaradi črne pegavosti skorajda izginila iz vseh primorskih vinogradov. Svoje pa je dodala tudi moda francoskih sort in plansko kmetijstvo, ki je v vipavsko vinogradništvo vneslo dekret, da se na teh terenih sadi cabernet sauvignon in merlot, ki ju prej v Vipavski dolini nikoli ni bilo.

Veliki jugoslovanski trg, na katerem se je popilo vse
“60., 70. leta, to je bila doba količinskega vinogradništva. Zgrešena v strokovnosti, z velikim jugoslovanskim trgom, na katerem se je vse popilo. In ker se je vse popilo, se ni delalo strokovno. Ampak tu rebula ni nič kriva. Vsaka sorta ima v tem obdobju svojo črno piko. To je bilo obdobje, ko rebula ni bila frajerska. Ko so bili bolj v modi pinoti in chardonayi. V zadnjem času pa je na svetovnem nivoju pravi 'revajval' lokalnih sort," meni Primož Lavrenčič s posestva Burja iz Orehovice v zgornji Vipavski dolini. Ivi Svetlik pa dodaja: "V Ljubljani, ko smo bili študentje, je bila rebula razvrednotena na raven namiznega vina. Vedno smo bili čudni po njej. Ampak to so bila leta, ko se je ni kultiviralo in je rebula izgubljala. Sedaj pa se je dvignila kot feniks iz pepela."

Rebula – iskreno vino
Rebula ima v vsaki vipavski kleti in vasi pomembno mesto. Je najpogostejša bela sorta v Vipavski dolini in trenutno je zasajena na 600 hektarih vinogradov, pri čemer se vipavski vinogradi razprostirajo na 2240 hektarih. Martin Gruzovin, trenutno najboljši poznavalec vinske kulture in svetovnih ter slovenskih vin, rebulo imenuje iskreno vino. "Ne spada med aromatične sorte, ni našminkana in nosi zapis o kraju, od koder prihaja. Rebula bo vedno samo rebula. In to je super."

Rebula ima globino in mineralnost, ki je ostale sorte ne dosežejo. Je tista, ki drži svežino in dolg pookus. Prednost pa je predvsem njena široka uporabnost, saj se lahko iz nje pridela tako penina, sladko vino iz sušenega grozda kot tudi sveže in macerirano vino, zorjeno v lesenih sodih. "Vino na Vipavskem ni od včeraj. V tej dolini so se z njim ukvarjale različne socialne skupine in različni narodi. Dodana vrednost vipavskega vina je v tem, da znamo povedati ljudem, kdo in kako ga je pridelal. Rebulo moramo znati skomunicirati. Sicer bo to le še eno vino, ki je doma tam nekje, kjer je Slovenija," dodaja misel o rebuli vinar Matjaž Lemut.

"Ko se pokuša vino, ga nočem okušati v degustacijski sobi"
Ja, vino je osebna stvar. In če nima družinskega priimka, lahko zveni zelo brezosebno. Slovenija je bila letos poleti izbrana za Evropsko gastronomsko regijo za leto 2021. Komisija je bila navdušena nad gastronomskimi presežki v državi. In tu imajo vina, vinski turizem, predvsem pa samonikle sorte izjemno mesto. Nosijo namreč zapis DNK-ja naših prednikov.
V vinskem turizmu bi morali še bolj načrtno ponujati in poudarjati unikatne posebnosti, ki jih nima nihče drug. Zato upajmo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bodo turistične agencije zbudile in začele gostom tržiti zgodbo po poteh avtohtonih vin – vse od terana, zelena, pinele, šipona – pa do rebule. Ali povedano z besedami vinarja Edvarda Svetlika: "Ko se pokuša vino, ga nočem okušati v degustacijski sobi. Jaz si ob vinu želim začutiti ljudi, ki so ga vzgojili. In tu so vipavske sorte speče princeske. V Vipavski dolini so doma ekstremi. In samo iz ekstremov se lahko rodijo lepe stvari. Tudi ekstremno dobra vina. Kot na primer rebula."

Če kje, potem so ravno v tem delu Slovenije – med Podnanosom in Novo Gorico – najlepše združena vina in hrana. Glede na pot, po kateri gredo ljudje v Vipavski dolini, verjamem, da se razvoj doline še ne bo kmalu ustavil.