Če se boste odločili, da jo boste raziskali to poletje, priporočamo potikanje po ruševinah Medijskega gradu, ogled Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl in rudarske kolonije Njiva ter postanek pri hrastniški "speči lepotici" Vili de Seppi.

Romantične ruševine Medijskega gradu
Medijski grad se nahaja pri Izlakah. Priporočamo, da parkirate na velikem dostopnem parkirišču pod 100 metrov dolgo Valvazorjevo (učno) čebelarsko potjo in si na poti do ruševin ogledate še panj s pisanimi panjskimi končnicami. Ko se boste približevali ruševinam, boste najprej na levi zagledali obnovljeno grajsko kapelico, v kateri naj bi bili pokopani posmrtni ostanki Janeza Vajkarda Valvasorja, na desni pa nekdanjo konjušnico. Za kapelico se skriva tisto, kar je ostalo od nekdaj mogočnega gradu – severna notranja strena ter obzidan vrt z vodnjakom in stopnicami. Ob zaraščenih ruševinah naj bi bil tudi (zasut) podzemni rov, ki je stavbo povezoval z bližnjim vrelcem, a vhoda vanj nismo našli.

Virtualna "teleportacija" v rudnik in rudarska kolonija Njiva
V Trbovljah nas je kustos Bogdan Šteh iz Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl popeljal po simulaciji temnega, ozkega, hrupnega rudniškega rova, ki je nastala s pomočjo upokojenih rudarjev, in razložil, kaj so kroca, hinko, fibrca, šufecna, dritl in štajgerska baraka. “To je tudi del rudarske preteklosti. Tiste, ki jo je še težje ohranjati kot snovno, ampak mi se trudimo, da so tudi ta imena vključena v to predstavitev in so celo izpostavljena,” razloži Šteh. V ogled virtualnega muzeja je vključen tudi virtualni oz. navidezni sprehod po jami nekdanjega trboveljskega rudnika s pomočjo VR-očal, na katerih si lahko ogledate 5 dvominutnih 360-stopinjskih videov.

Kako so rudarji živeli, pa lahko ugotovite, če si ogledate dve rudarski stanovanji, ki ju ohranja Zasavski muzej Trbovlje. "8 dvonadstropnih blokov, v vsakem 18 stanovanj, velikost pa od 25 do 27 kvadratnih metrov," Jana Mlakar Adamič, kustosinja omenjenega muzeja, muzejska svetnica, opiše rudarsko kolonijo Njiva, kjer se stanovanji nahajata.

Sprehodimo se mimo dolgih pohodnih odprtih hodnikov t. i. gankov ter dolgega niza kleti in drvarnic. "Te hiše so bile narejene zelo hitro in poceni. Osnovni namen je bil poskrbeti za minimalne standarde delovne sile in jih s tem tudi obligirati oz. privezati k rudniku. Lastnica teh kolonij je bila Trboveljska premogokopna družba," razloži in doda še, da so neporočeni živeli v samskih domovih ali puršnhousih. Za kolonijska stanovanja pa so lahko kandidirali samo tisti rudarji, ki so bili zaposleni vsaj pet let in so imeli družino. Prvo stanovaje predstavlja življenje rudarske družine v 20. letih, drugo pa v 60. letih.

Slovenski Miramar, neizkoriščen potencial hrastniškega turizma
Nasproti steklarne Hrastnik, na drugi strani ceste, rahlo v hrib, se nahaja dvonadstropna industrijska vilo. Vila de Seppi je sicer zaprta za obiskovalce, vanjo ni mogoče vstopiti, a vseeno smo se z Jasmino Janjić, informatorko v Turističnoinformacijskem centru Hrastik, povzpeli po stopnicah in pogledali skozi okna. Opazili smo odpadajoči omet in nekaj kosov lesenega pohištva.

Kdo je bila skrivnostna lastnica vile? "Ema de Seppi je bila hčerka človeka, ki je med drugim opremil grad Miramar, ki ga poznamo v Trstu, in za to nalogo prejel plemiški naziv. To naj bi bil eden od razlogov, da je bila sploh vila zgrajena. Menda je bila hčerka tako ponosna na ta naziv, da je želela zgraditi nekakšen spomenik, kopijo gradu Miramar," razloži Jasmina Janjić. Hiša je postala Emina poletna rezidenca ob reki Savi. Če se sprehodite okoli stavbe, lahko opazite številne podobnosti, ki povezujejo hrastniško vilo z gradom Miramar.

Zasavska statistična regija je najmanjša med regijami, tako po površini kot po številu prebivalcev. A naziva najslabše obiskane regije si Zasavje gotovo ne zasluži, saj skriva številne bolj ali manj znane izletniške bisere!