Ne da turistov ni. So. Sredi najvišje sezone se parkirišče v lepem starem zahodnem mestu Komiži le težko najde, trgovinice, ki svoj inventar dobivajo s trajekti, so popoldne že izropane, najbolj obljudene plaže pa ne odstopajo kaj dosti od stereotipne podobe na soncu pražečih se sardel.
A kljub vsemu naštetemu je Vis še vedno razmeroma neodkrit dalmatinski biser, za kar se ima zahvaliti predvsem še ne popolnoma razviti turistični infrastrukturi (razen če pod to štejete za paintball prikladne opuščene vojašnice), doslednemu odklanjanju gradnje enega samcatega kampa in percepirani oddaljenosti od celine. A trajekt vozi le kake pol ure dlje kot na zadnja leta razvpit Hvar in tudi cena je le par evrov višja.

Vse to vam več kot poplača otok s svojimi ostanki polpretekle zgodovine, med vojno zapuščenimi posestvi, vinogradi, v katerih pridelujejo izvrsten plavac, s kristalno čistim morjem in prav mogoče najboljšo otoško kulinariko.
Prerasle in razpadajoče vile
Glavno pristanišče in središče otoka je razpotegnjeno mesto Vis, ki obiskovalca pričaka s patriotskim, čez palme razpetim kockastim napisom "Uvijek vjerni Bogu i domovini". Obhod mesta vodi od mestne plaže po ozkih srednjeveških uličicah in čez mestne trge, na katerih ponujajo travarico, kapre in olivno olje, do nekaterih elitnih restavracij, v katerih je med drugim letos poleti obedoval nekdanji srbski predsednik Boris Tadić.

Ribiška tradicija
V Komiži na drugi strani otoka dobite vseeno malce bolj pravo, neokrnjeno podobo Visa. Do tja pelje dobrih 10 kilometrov dolga vijugasta cesta, ki vodi med drugim mimo bizarnega bivališča hrvaškega "prvoborca", ovešenega z živalskimi okostji, starimi lutkami punčk, ženskim spodnim perilom, noži in ribalniki.
Ko enkrat preživite to rahlo strašljivo otoško dobrodošlico, se morate le še spustiti po vratolomnih ovinkih do očarljive Komiže. Povezanosti mesteca z ribištvom ni mogoče prezreti - čeprav predelovalna industrija ni več na vrhuncu, pa je težko prezreti vse reference na to tradicionalno panogo, ki je nekoč pomenila bistvo preživetja.

V pristanišču so zasidrani ribiški čolni, ki že ob zori naravnost na pomol ribarnice dostavijo sveže ribe, rake in izvrstne jadranske lignje. Ulice in glavni pomol krasijo ribarsko-ptičje navdahnjene groteskne skulpture slovenskega kiparja bosanskega rodu Jakova Brdarja (Ljubljančani ga poznajo kot avtorja novega Mesarskega mostu), v restavracijah in pekarnah pa kot glavno specialiteto prodajajo komiško pogačo.
Gre za testo, polnjeno z mešanico paradižnika, čebule in sardel, čeprav je te treba včasih iskati z mikroskopom. In čeprav imajo na drugem koncu otoka skoraj popolnoma isto zadevo, ki ji rečejo viška pogača. Seveda Vižani sovražijo, če oba pojma mešaš.

Od jastogov do hobotnic
A če vas bo komiška pogača stala le tam okoli 30 kun, boste morali kar precej več odšteti za večerjo v eni izmed vrhunskih komiških restavracij - idilično ob vodi postavljena Jastožer in Bako tako ponujata, denimo, jastoga za 100 evrov ali pa malce cenejšega gofa (jadranski tun) v omaki iz tam pridelanih kaper.

Viška kulinarična izkušnja pa ne bi bila popolna brez obiska turističnih kmetij v notranjosti otoka. Enigmatično naslovljena vas Žena glava in Podselje sta pravi naslov za okušanje hobotnic in rib "izpod peke", medtem ko se mesojedci najraje napotijo na kozlička k Darku, ki vabi turiste z mamljivo ponudbo "Govori slovensko" in z aperitivom v obliki doma zvarjenih žganj.
Malce manjši atribut je pri Darku očitno stalno aboniran tamkajšnji posebnež, ki ženskim obiskovalkam konobe rad pokaže svoje bojne rane, jim zdeklamira nekakšne impromptu rime in jim zaupa, kako v prostem času po vsem otoku uničuje vsakršne pomnike Tita.

Po Titovih poteh
Kar je precej težko, glede na to, da turistične agencije po drugi strani oglašujejo ponudbe "po poteh maršala", na katerih lahko obiščete Titovo špiljo, Titov bunker pa še kakšno razpadajočo vojašnico. Če se ameriške univerze resno zanimajo za študijske obiske Kumrovca, zakaj ne bi Broza tržili še na Visu, so si najbrž mislili podjetnejši domačini.
Gre le za ključni kraj tiste zgodovine - tu je namreč Tito izrekel tisti sloviti stavek "Tuđe nečemo - svoje ne damo" ("Tujega nočemo, svojega ne damo"), po vojni pa je prav on odločil, da Vis postane "prepovedani otok". Malce tega duha je na lepem otočku čutiti še danes.