Nika Weiffenbach iz Železnikov pravi, da je treba imeti v življenju sanje, in če so te dovolj močne, se bodo uresničile. V otroštvu si je od vsega na svetu najbolj želela psa, a je namesto kužka dobila kanarčka. Zanj je bilo pač laže skrbeti.

Ko je pred sedmimi leti prvič slišala za romarsko pot Camino de Santiago, pešpot sv. Jakoba, bolj znano kot El Camino, je vedela, da se bo tja nekoč odpravila s svojim kužkom. Da bo to kokeršpanjel zlate barve in mu bo ime Vili. Leta 2007 je prvič sama prehodila 800 km dolgo romarsko pešpot Camino Frances, ki vodi od Pirenejev do Santiaga de Compostela. Camino je ostal globoko v njej.

Kaj žene ljudi, da se še dandanašnji odpravijo peš po več sto kilometrov dolgi poti in se za mesec dni ali več odmaknejo od vsakdanjega vrveža, divjega tempa življenja in le hodijo, hodijo? Kdor se enkrat odpravi na takšno pot, na takšno romanje, se vedno znova vrača. Beseda romar morda zveni religiozno, a je primernejša od besede pohodnik, popotnik, ker ima globlji pomen. Ljudje hodijo iz verskih razlogov, pa tudi zato, ker radi hodijo, ker se radi družijo z ljudmi, spoznavajo druge kraje in običaje na drugačen način, z druge, počasnejše perspektive. Da bi se lahko imenoval romar, moraš romati, doživeti pot tudi v duhovnem, in ne le v športnem smislu kot premikanje nog in merjenje korakov. Na Caminu se da čas preživljati tudi drugače, stran od potrošniške mrzlice in ponorelega časa.

Misel, da bi šla nekoč še enkrat na Camino v družbi kužka, je zorela in tudi dozorela. Nikina 25 let stara želja se je uresničila pred dvema letoma, ko je v njihovo družino prišel kokeršpanjel Vili. Ravno tak, kakršnega si je predstavljala v svojih sanjah. V družino je kosmata kepica prinesla nove energije in veselje, podobno, kot se zgodi ob rojstvu otroka. Nikin oče, ki je prej vedno najodločneje protestiral in našel tisoč izgovorov, da bi imeli doma psa, se je še najbolj navezal nanj. Vili je lajšal tegobe njegove dolgoletne bolezni natanko tako, kot ga učijo v pasji šoli ambasadorjev nasmeha: "Maham z repkom in te lupčkam toliko časa, da se spet dobro počutiš."

Letos je Nika praznovala okrogli rojstni dan. Prvo leto brez očeta, ki je nedavno odšel v neskončnost. Bolečine ob njegovi smrti še ni odžalovala. Klic Camina je bil vedno močnejši. Ko te Camino pokliče, pojdi! Sklenila je, da bo svoj rojstni dan praznovala na Caminu, da se bosta z Vilijem odpravila na 1.000 kilometrov dolgo romarsko pot Camino del Norte. Pred odhodom je bila deležna številnih prijateljskih namigov v smislu: "Če imaš psa res rada, ga pusti doma, ne pa da ga vlačiš s seboj" in "dej si no tipa nabau, bo cenejši kot cucek".

Večina ji je odsvetovala, da bi šel pes na tako dolgo pot, a je Nika vztrajala, da gresta skupaj. Z Vilijem sta nabirala kondicijo na Ratitovcu, prehodila sta češko Šumavo. Vedela je, da Vili zmore Camino. Vprašanje je le, kako priti do izhodišča poti, ki poteka ob severni španski atlantski obali in se začne v Irunu. Letalo ni prišlo v poštev, saj je kuža prevelik za potniško kabino. Tja gredo lahko le živali, ki skupaj s kletko ne tehtajo več kot 10 kg, druge živali pa strpajo v kletki med tovor in prtljago, po možnosti omamljene s pomirjevali, da lažje prestanejo polet. Za Niko je bilo nepredstavljivo, da bi Vilija omamila in ga pustila samega v kletki med prtljago, še zlasti, ker ni direktnega letalskega poleta in bi morala vsaj enkrat prestopati. Kaj, če bi se kletka z Vilijem v letalskem trebuhu peljala na povsem drug konec sveta kot Nika?

Pot je skrbno načrtovala. V preteklem letu 2013 je na primer romalo po vseh poteh Camina, razvejanih po celi Španiji, 215.880 romarjev, od tega jih je največ na Caminu Frances - 151.761 romarjev (70,30 %), na Caminu del Norte pa je romalo "le" 13.393 romarjev ali 6,20 %. Vsekakor je na Caminu Frances romarju lažje romati, saj so prenočišča na kratkih razdaljah, veliko jih je in so raznovrstna, na Caminu del Norte pa je prenočišč precej manj, sprejemajo manj romarjev, med posameznimi prenočišči so večje razdalje, predvsem pa neradi sprejemajo – pse. A tega ob odhodu od doma Nika še ni zanesljivo vedela, temveč zgolj slutila.

Camino je hoja. Trda hoja. Vsak dan določeno število kilometrov, vse tisto, kar potrebuješ več kot mesec dni romanja, nosiš s seboj. Vse stvari v nahrbtniku je treba racionalizirati in upoštevati vse mogoče vremenske razmere: vročino, dež, blato. Povprečno nosi romar v nahrbtniku 10 kg, kar je več od tega, je preveč. Prevelika teža upočasni korak, povzroči bolečine v sklepih, žulje. Nika je poleg svojih stvari spakirala v nahrbtnik še Vilijeve: 2 kg pasje hrane, posodo za hrano, odejico, vodo, kremo za pasje podplate, krtačo, glavnik. Svoj glavnik je izgubila že po nekaj dneh hoje, Vilijevega pa je ves čas skrbno nosila s seboj. Nahrbtnik je ob odhodu tehtal 14 kg, nobena stvar v njem ni bila več nepogrešljiva.

V začetku septembra 2014 sta se Nika in Vili odpravila s slovenskim kombijem na Camino. "Če res gresta, pa pridem jaz po vaju z avtom v Santiago," obljubim avtorica tega članka.

Camino del Norte se začne v Irunu in gre naprej pretežno ob atlantski obali preko Guernice, Bilbaa, Santanderja, Llanesa, Ovieda (ali Ribadea) in naprej do Galicije. Pot je dolga 825 km + dodatnih več kot 100 km do Finisterre in še nekaj kilometrov do Muxie. Približno 1.000 km skupaj. Pot je dobro označena z rumenimi puščicami, jakobovimi školjkami in obpotnimi kamni. Puščice so, čeprav rumene barve, rdeča nit Camina, le slediti jim moraš in hoditi, hoditi. Korak za korakom, stopinjo za stopinjo.

Romarji prenočujejo v zavetiščih za romarje – albergih. Pred začetkom romanja dobi vsak romar credencial, nekakšen romarski potni list, s katerim dokazuje, da je romar, da hodi peš in ima pravico poceni (za okoli 6 evrov na noč) prenočevati v javnih albergih. Zasebni albergi so nekoliko dražji, nekateri romarji pa spijo tudi v hostlih in hotelih. Nika je na začetku poti včasih prespala v zasebnih hostlih (15–20 evrov na noč), a pravi romarski občutek dobiš v javnih albergih. Tam si med romarji in del njih, v hostlih pa nimaš tega občutka.

Prijatelji smo v mislih hodili z njo, spremljali njeno pot in prehojene kilometre na zemljevidu. Prijatelj Vinko ji pošlje malce prirejeno misel iz Svetega pisma: "Trkaj, pa se ti bo odprlo. Išči, pa boš našla. Hodi, pa boš prišla."

Pa je Nika včasih trkala, a ji niso odprli, čeprav je Camino romarska pot in čeprav so javna zavetišča za romarje pod cerkvenim patronatom. Za najbolj trdosrčne so se izkazale starejše oskrbnice, ki niso imele razumevanja do psa. Moški oskrbniki so bolj milostni, popustljivejši in pripravljeni pomagati, ženske pa neusmiljene. Včasih so jima oskrbniki odstopili prostor v prostoru za invalide, v kleti, v prostoru za metle, v kurilnici, v ropotarnici, garaži… Nika je te "posebne sobe" skušala šteti kot prednost, čeprav sta z Vilijem navadno spala na tleh, a sta imela vsaj svojo zasebnost. V skupnih sobah romarji smrčijo, vroče je, zatohlo, v nekaterih albergih so romarje obgrizle stenice in bolhe (tega na Caminu Frances ni!).

Najhujša izkušnja je Niko doletela v kraju La Isla. Tisti dan sta z Vilijem cel dan hodila po dežju. Po 30 km hoje sta prišla vsa mokra in premražena do zavetišča. "Pes absolutno ne sme v alberg in tudi ne na dvorišče!" je odločna starejša oskrbnica, čeprav je videla, da sta oba premočena do kože. Vmešala se je romarka Maria iz Estonije, ki je govorila špansko in oskrbnici pojasnila, da je pes socializiran, čist in miren. Oskrbnica se ni omehčala, pač pa je predlagala, naj gresta Nika in Vili še 5 km naprej do drugega alberga, tam bosta morda lahko prenočila pod streho. Maria je prosila oskrbnico, naj vpraša župnika, kje bi lahko prenočila Nika in kuža. "Ni problema, spita lahko zunaj na pragu pred cerkvenimi vrati," je bil "prijazen" župnik. Romarji v tem albergu so ostali brez besed. Po 30 km romanja po dežju sta pustila oskrbnica in župnik premočeno romarko in njenega psa pred hišnimi vrati! Nobena prošnja ni pomagala. Oskrbnica je celo prišla pozno zvečer preverit v zavetišče, če Nika in pes vendarle nista tako predrzna, da bi se morebiti izmuznila v notranjost zavetišča. Nika se je v albergu smela stuširati in preobleči, noč pa je prebila na prostem, saj Vilija ni hotela pustiti samega. S kužkom sta spala na golih tleh. Romarji so jima posodili armaflekse in odeje, iz zavetišča pa so jima prinesli topel obrok.

Nika pravi, da jo je ta noč, prebita pod milim nebom, največ naučila. Predvsem o tem, kako malo človek potrebuje, da je zadovoljen. Tej oskrbnici je manjkala ljubezen, a Nika takrat ni imela moči in energije, da bi ji jo dala. Večina oskrbnikov na tej poti je sicer prijaznih in ustrežljivih, pri psih pa pač ne popustijo.

Prve dni hoje je sestra poslala Niki SMS: "Upam, da boš na tej poti našla to, kar iščeš." Nika ji odpiše: "Na tej poti ničesar ne iščem. Ta pot je zahvala za vse, kar sem. Je hvaležnost za vse, kar imam, za streho nad glavo, za ljubečo družino, dobre prijatelje, zdrave noge, za prijaznega psa …"

Camino del Norte je med težjimi trasami Camina, saj je veliko vzponov in spustov, a je hkrati ena najlepših poti, saj poteka večji del ob morju, s pogledom na mogočni Atlantski ocean. Že prvi dan hoje usmerijo Niko in Vilija rumene puščice naravnost v morje. Kam zdaj? Pa pripelje ladjica in romarja prepelje na drugi breg. Kar trikrat na vsej poti sta se prepeljala z ladjico. Neizpodbitno dejstvo pa je, da so bile vsakokrat, ko sta bila ob morju, pred njima strme stopnice ali hrib. Gor in dol, morje – hrib, kar naprej. Po nekaj dneh se telo navadi na težo nahrbtnika, korak postane prožnejši, hoja samoumevna, romar se prilagodi ritmu življenja, ki je povsem drugačen od običajnega. Uživa v naravi, pokrajini, razveselijo ga iskreni pozdravi "buen camino" vaščanov in drugih romarjev.

Navadi se spanja v albergih, nočnega smrčanja in šuštenja, pranja perila in smrdljivih nogavic. Pred njim je le dolga prašna cesta, nad njim žgoče sonce, ki pritisne jeseni celo do 35 stopinj (poleti pa še bistveno več!), vsak dan po 500 m višinske razlike, najvišja točka 700 m, 14 kg na ramenih, 45 dni hoje. Naša dva romarja sta dnevno prehodila od 11 do 37 km, včasih več, včasih manj.

Jeseni je narava v Španiji radodarna s svojimi plodovi. Na drevju zorijo fige, pomaranče, mandarine in limone, zelo kisla jabolka, hruške. Trte se šibijo od grozdja, ob poti se popotniku ponujajo robidnice, gobe, kostanj. Nika si je zaželela črnih fig in glej, za naslednjim ovinkom so se pojavile. Hvaležna je naravi, vsak dan znova se ji zahvaljuje za njeno radodarnost. V trgovini je zase kupovala predvsem sir in kruh. V španskih albergih se navadno da kuhati, na Caminu del Norte pa so redki albergi, ki premorejo več kot mikrovalovno pečico. Na vsej poti so gostilne, ki ponujajo menije za pelegrine, vendar jih ni jedla, ker so bili praviloma mesni, Nika pa je vegetarijanka. Vili je jedel brikete, ki jih je seveda nosila s seboj Nika. Vedno vsaj za nekaj dni zaloge, ker nikoli ni vedela, kje bo brikete lahko kupila.

Najlepši del Camina del Norte je pot ob morju. Na levi strani mogočno gorovje Picos de Europa z vrhovi okrog 2.600 m, na desni strani mogočni ocean, včasih miren, drugič razpenjen, neskončen. Nika in Vili hodita ob njem brez besed, utrujena, a vesela, srečna, Nika hvaležna, da zmore, da lahko, da ji je dano biti tam.

Velik del poti poteka po makadamskih in poljskih poteh, preko prekrasnih evkaliptusovih gozdov, v katerih omamno diši po mentolu. Na vsej poti je deževalo le šest dni, a tudi dež ima svojo pravljičnost. Meglice ovijejo gozdove v skrivnostno svetlobo. Neljubi del Camina del Norte je asfalt, veliko asfalta. Po 300 km hoje so se Niki na podplatih naredile velike boleče bule, z žulji pa ji je bilo prizaneseno. "Tako intenzivno hodim s teboj, da vsake toliko časa preverim, ali se mi niso morda naredili žulji na podplatih," ji piše teta Marjana.

Romanje s psom ni lahko, saj Španci niso ravno ljubitelji psov. Zanje je pes pač pes in zgolj čuvaj. Nesprejemljivo se jim zdi, da je tudi družinski član. V Španiji je dosti kokeršpanjelov, a so vsi brez repov. Rezanje repov tam še ni prepovedano. Psi so pogosto privezani na kratke verige. V vsaki vasi so domači psi priredili Niki in Viliju pravi pasji koncert, zaganjali so se v ograje in divje lajali na pasjega gospodiča, ki je svobodno tekal naokrog. Vili je bil nasploh velika atrakcija in maskota. Romarji so ga želeli pobožati, potrepljati, pogovarjali so se z njim vsak v svojem jeziku. Vili je vse razumel, prijazno je mahal z repom. Vilija so klicali perrogrino, kar je skovanka iz španske besede perro = pes in peregrino = roman. Perrogrino Vili je tako kot drugi hromarji nosil simbol Jakobove poti – školjkico, pripeto na ovratnico.

Nika in Vili sta hodila ob morju, ob prekrasnih peščenih plažah, sonce je žgalo, vročina pripekala. Želela sta do oceana, vanj namočiti utrujene in otekle noge, se osvežiti… A ne! V Španiji so psi na plažah prepovedani. Povsod so opozorilne table s prepovedjo dostopa psom do plaže. Včasih sta Nika in Vili prekršila prepoved in se spustila tik do morja, a se je že od nekod prikazal varnostnik in vljudno povedal, da pes ne sme na plažo, da bo poklical policijo in bo plačala visoko kazen. Vili ni smel v parke in tudi ne v bare in gostilne. Kužki so povsod prečrtani in prepovedani!

Hodila sta skozi velika mesta in mimo njih: Irun, Bilbao, Santander, Gijon … pa skozi majhne vasice, včasih na videz povsem opustele in brez življenja. Z njo je "hodil" tudi njen lani umrli oče in ji kazal pot, ko ni vedela, kam iti. Čutila je, da je njen oče z njo, da je njen angel varuh in da jo čuva na poti. Marsikdo bi obupal, čisto sam na dolgi poti, Nika pa ne, seveda ne. Vztrajno je hodila in hodila in po šestih tednih hoje prišla na cilj, v Santiago de Compostelo, a je šla potem še naprej peš do Muxie in Finisterre. Tam na koncu sveta, v Finisterri, se je Nika zavedela, da ji je bilo dano izživeti svoje sanje, da sta z Vilijem skupaj zmogla pot, dolgo 1.000 km. Vredno je imeti svoje sanje. Če so sanje prave in iskrene, se bodo morda kdaj uresničile.

V Santiagu de Compostela, nad mogočnim stopniščem, na sredini cerkvenega pročelja, čisto na vrhu pod konico in križem osrednjega stolpa, stoji kip sv. Jakoba, ki bdi nad trgom in gleda na romarje, popotnike in turiste, ki prihajajo k njemu z vseh strani. Nika z Vilijem sta del te množice romarjev, utrujenih, prašnih, umazanih, prepotenih, skuštranih in izmučenih, ki žarečih in radostnih obrazov prikorakajo na trg. Takrat Niko resnično preplavita veselje in ponos. Ponos nad tem, da je peš prehodila dolge kilometre poti, da je premagala pomehkuženost, zamenjala udobje za vztrajno pešačenje, da je dneve in dneve nosila svoja bremena v nahrbtniku. Ponosna je na svoje boleče, obtolčene in opraskane noge, na od sonca ožgan obraz, razsušene ustnice … Na svojo duhovno moč, da je to zmogla in potrdila misel, da je romanje molitev, ki se meri s koraki. Da je hoja radirka osebnih bremen. Ponosna nase in na svojega zvestega soromarja Vilija.

V katedrali se Niki ob pogledu na veliko kadilnico ulijejo solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrževati. Kadilnica simbolizira naše življenje, niha gor in dol. Nika se zaveda, da je v tem trenutku, ko je na cilju prehojene poti, gor in da je polna življenja ter hvaležnosti. Ve pa, da bo spet kdaj dol. Camino nas uči življenja. Včasih zgrešiš pot in smer in se je treba kdaj vračati nazaj, a potem spet najdeš pravo znamenje in greš spet naprej. Prehojeni – preromani Camino drži Niko pokonci. V tistih dneh si je večkrat rekla, da če je zmogla sama po Španiji, ni več ovir v tem življenju, ki jih ne bi zmogla. Iz korakov črpa moč!!! Nika pravi: "Mnogokrat nimam pojma, ali naj grem levo ali desno. Na hladilniku obračam magnet z rumeno puščico v vse smeri, pa nisem nič manj izgubljena. Morda še bolj… Na koncu pa vedno dosežem neki cilj in sigurno je pravi. In ko pogledam nazaj, je prehojena pot kljub solzam, žalosti, jezi, obtoževanju, občutku krivde … krasna, vredna, primerna in vedno pelje gor, višje in bližje k sebi. In samo to šteje!!!"

Nikine stopinje so stopale v tisoče stopinj, ki so že pred njo prehodile to pot, njeni koraki so koraki tisočih romarjev, ki so po dolgih dnevih hoje prišli do cilja svojega telesnega in duševnega popotovanja. Camino je odmik od hrupa civilizacije, duhovni naboj in blagoslov duše na koncu romanja, spokojnost v srcu in je občutek večnega prijateljstva med ljudmi, ki jih je združila pot Camina, jih umaknila od vsakodnevnih obveznosti, odprla srca, da so bili v času romanja preprosto to, kar so. Vsi iščemo srečo in notranji mir, le poti so različne. Camino je ena od težjih poti, a rezultat je pravi.

Romarka Vanja je napisala: "Življenjski Camino je bistveno težji kot tisti v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš it, pa veš, da vse, kar moreš narest, je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš svoje življenje na hrbet in kreneš na pot. Če bi bilo tako enostavno tudi sicer, če bi bile v življenju vedno rumene puščice, če bi vedel, da če boš hodil, boš prišel na pravi cilj, bi bilo vse lažje."

Po Niko in Vilija smo se proti koncu oktobra 2014 dejansko odpravili z avtom do Santiaga de Compostela. Vsega skupaj smo prevozili v obe smeri 5.700 km. A to je že druga zgodba. Tale Nikin kuža Vili je res frajer, da si privošči prevoz z avtom od konca sveta.
Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Foto: Nika Weiffenbach, Samo Bašelj in Staša Lepej Bašelj