Preden - z avtom, se razume, saj smo v Ameriki - prečkamo mejo mestne občine Miami (sicer del okrožja Miami-Dade, dobro znanega vsem, ki so spremljali prigode Horatia in sodelavcev iz serije Na kraju zločina: Miami), si mesto, ki je samo po sebi popkulturna ikona, s katero se v ZDA po fotogeničnosti oziroma pogostosti pojavljanja v medijih lahko kosata le še New York in LA, predstavljamo drugače. Pričakujemo Miami Beach. Pravzaprav pa je Miami, tako kot LA, skupek mest, ki sestavljajo večmilijonski talilni lonec, v katerem je prvi jezik španščina. Saj veste, Kuba je le nekaj 100 kilometrov stran, a špansko govoreče prebivalstvo nikakor ni "priplavalo" le z otoka v Castrovem primežu (Kubanci imajo sicer čisto svojo četrt, Little Havano), Miami je poslovno središče številnih srednje- in južnoameriških družb, ki so si za dom izbrale prav prestolnico ameriške hispanske (za zdaj še) manjšine.

Zaradi tipa potovanja (daljši "roadtrip") in omejenega proračuna nastanitev v Miami Beachu, "igrišču bogatih, lepih in/ali slavnih", kjer ima svoj dvorec tudi latinskoameriška diva Gloria Estefan, v našem primeru ni prišla v poštev. Zadovoljiti se je bilo treba z "verižnim" hotelom blizu državne kaznilnice (slikovito!) in letališča (ne pozabite čepkov za ušesa!), nedaleč tudi od soseske oziroma mesta znotraj mesta Doral (reče se mu tudi Doralzuela, saj tam domuje največja venezuelska skupnost v ZDA), ki poleg visoke stopnje kriminala v določenih predelih menda slovi tudi po podružnici Hootersa (veriga restavracij hitre prehrane s prsatimi natakaricami v pomanjkljivih opravah) z "najhujšimi bejbami" daleč naokrog. Iz prve roke preverjeno pa gre podružnico, iz katere je med žvečenjem krompirčka, utopljenega v omako z nacho sirom, mogoče občudovati pristanke letal nekaj metrov nad glavo. Tudi večkrat na minuto.

Skratka, Miami ni eden, Miamijev je več. In tisti obraz mesta, ki ga poznamo iz filmov (med plejado drugih Brazgotinec), serij (najbolj znana je seveda Miami Vice) videospotov (Miami Willa Smitha, recimo), je Miami Beach. Dosežemo ga z dokaj spektakularno vožnjo (oziroma se najverjetneje znajdemo v prometnem zamašku) prek enega od mostov, s katerih se odpira pogled na nekatere izmed najekskluzivnejših naslovov Amerike (no, kar sveta). V soseski Indian Creek, recimo, se seznam nekdanjih in sedanjih stanovalcev bere nekako takole: Adriana Lima, Julio in Enrique Iglesias, Beyonce, Jay-Z ... Naravnost pa razgled na apartmaje v nešteto stolpnicah, pred katerimi vestno čaka osebje, ki ruskim mogotcem in njihovim bohotnim spremljevalkam streže z vseh strani.

V koraku s Kardashianovimi (in Iggyjem Popom)
A za temi stolpnicami - v eni od njih so v času snemanja miamijskega resničnostnega šova bivale sestre Kardashian -, se skriva ostanek časa, ko mestu še niso vladali nepremičninski tajkuni, temveč gangsterji. To je soseska South Beach, ki velja za enega največjih ameriških arhitekturnih biserov (dobro, ne pričakujte ravno Pariza), posejana je namreč z največjo koncentracijo stavb v slogu art deco - kar 800 jih je razporejenih med Ocean Drive, Collins Avenue in Washington Avenue, skoraj brez izjeme so obarvane v pastelne in neonske barve. Nekatere (no, kar večino od njih) je že pošteno načel zob časa, tako da je panorama od daleč nekaj privlačnejša kot od blizu. V stavbah na Ocean Drive domujejo restavracije in hoteli - med najbolj kultne spadajo Delano's, Raleigh, Sagamore, Clevelander, Breakwater, Cardozo (v lasti že omenjene Glorie Estefan) -, v katerih se razvajajo in zabavajo slavni in bogati. Ob bazenu lahko tako srečate, recimo, Iggyja Popa (na tem mestu lahko vpletem anekdoto o tem, da smo njegov bleščeče beli nasmeh z vetrom v laseh v bentleyu brez strehe za hip lahko uzrli v nekem drugem miamijskem mestecu z ekskluzivnimi naslovi, Coconut Grove).

Art deco, vizualnoumetniški slog, priljubljen v času med obema vojnama, ki je simboliziral razkošje in blišč, pa tudi vero v napredek, so v South Beach, po SoCalovsko (Južna Kalifornija = SoCal) skrajšano SoBe, iz Francije "uvozili" po uničujočem orkanu leta 1926. Nekoč je bilo območje pravi geto z visoko stopnjo kriminala, nato pa so ga leta 1979 uvrstili na narodni seznam zaščitenih zgodovinsko pomembnih krajev in začeli so prihajati modeli, fotografi, hotelirji, vrhunski kuharji, zvezde, Iggy Pop ... Zanimivo, tam biva velika skupnost ortodoksnih Judov - v soseski se nahajata tudi Judovski muzej in spomenik holokavstu - in neredko se zgodi, dase mimo lepotičk v bikinkah (sončenje zgoraj brez uradno ni dovoljeno, a ga bojda nihče ne obsoja) sprehajajo bradati gospodje v tradicionalnih opravah. Svoj dom je v "gejevski meki 80. in 90." našlo tudi veliko predstavnikov LGBT-skupnosti, ki so veliko doprinesli k revitalizaciji in preobrazbi SoBe-ja.

In seveda, tu je tista slavna fotogenična plaža - od Ocean Drive jo ločuje zeleni pas z visokimi palmami - s prav tako artdecojevsko navdahnjenimi in pobarvanimi hišicami za reševalce iz vode, brez "selfieja" ob kateri od njih pač ne gre. Najdete jih med 1. in 17. ulico. Če ste nagnjeni k žuljem, je bolj eleganten način ogleda območja izposoja kolesa. Za pogumnejše morda celo rolerji, na katere prisegajo mnogi tamkajšnji zagoreli izklesani lepotci, ki brez majic švigajo mimo turističnih družin s skinny latteji v rokah.

Za estetsko žilico poskrbljeno
Miami je vzhajajoča kulturna metropola, decembra že tradicionalno gosti Art Basel (v okviru "bratskega" sejma v Baslu v Švici razstavišča razpršijo po celotni art deco soseski), kulturno ponudbo v Miami Beachu (mimogrede, mesto bo naslednje leto praznovalo 100-letnico) pa poleg soseske art deco - lahko si omislite vodenje po največjih arhitekturnih biserih ali pa v roke vzamete zemljevid in raziskujete kar sami; pot vas bo vodila tudi mimo Case Casuarine, nekdanjega doma pokojnega modnega oblikovalca Giannija Versaceja, ki je pod streli oboževalca umrl prav pred stavbo, kjer danes domuje butični hotel The Villa By Barton G.- zaokrožajo tudi muzeji: mi smo si ogledali Bass z eklektično zbirko od renesanse do moderne umetnosti in Wolfsonian s primerki umetnosti in oblikovanja iz časa preloma v 20. stoletje do konca druge svetovne vojne. Galerij je v izobilju tudi na pešconi šopingmeke Lincoln Road (kreditno kartico lahko na sprehod več kot uspešno peljete tudi na Collins Avenue, ne manjka niti izpostava butika Kardashianovih), kjer na križišču z Alton Road stoji za arhitekturne navdušence vsekakor zanimiva garažna hiša 1111 s pečatom švicarskega biroja Herzog & de Meuron. (Garažnih hiš je v Miami Beachu v izobilju, saj javni prevoz, ki bi učinkovito povezoval vse predele Miamija, tako kot je v z jeklenimi konjički, že kar konji, obsedenih ZDA že kar v navadi, ne obstaja.) V tem kontekstu velja omeniti še New World Centre z arhitekturnim dotikom Franka Gehryja, kjer od januarja 2011 domujejo simfoniki "novega sveta", mestni balet pa blizu že omenjenega Bassovega muzeja.

In, da, vreme! Kot lahko ocenite s priloženih fotografij, posnetih sredi januarja, tudi v Miamiju ni vedno sončne pripeke. (Če imaš smolo, te oblačno in hladno vreme lahko spremlja tudi več tednov po vseh koncih Floride.) Načeloma pa velja, da tropsko podnebje pomeni vroča, vlažna poletja, ter tople in suhe zime, zaradi katerih na ta polotok, ki slovi po slastnih pomarančah, a o tem kdaj drugič, množično migrirajo "ptice selivke" (predvsem v jeseni življenja) z vseh koncev ZDA: Miami Beach ima namreč najtoplejše zimsko vreme na celinskih ZDA. Ni vse tako rožnato, kot se sliši: zaradi lege na stičišču Atlantika in Mehiškega zaliva je to območje, izjemno dovzetno za orkane in tropske viharje. A če leta 1926 ne bi bilo velikega orkana, tudi art deco soseske morda ne bi bilo ...