Ker sva nazadnje bila v čisto nič afriškem Cape Townu, sva ob prihodu v Kamerun potrebovala nekaj časa, da se ponovno privadiva na "Afriko".
Divja vožnja po Kamerunu
V Douali, ki je največje mesto Kameruna, sva najela stanovanje, saj Airbnb pogosto ponuja cenejša prenočišča kot hoteli. V resnici je šlo za majhno, skromno sobico v trisobnem stanovanju v stari, oguljeni stavbi blizu središča mesta. Prenočitev je stala dobrih deset evrov, če pa bi želela uporabljati klimatsko napravo, pa bi morala plačati dvojno, saj so stroški za elektriko v Kamerunu strašno visoki. Ker se za klimo nisva odločila, nama je gostitelj zaplenil daljinec. Ponoči sva odločitev sicer obžalovala, saj se temperature niti ob treh zjutraj niso spustile pod 30 stopinj Celzija.
V sosednji sobi je stanoval gostitelj, približno 40-letni domačin, v tretji pa Remy, mlajši moški kamerunskega rodu, ki sicer živi na Švedskem. Remy se je pred sedmimi leti preselil na Švedsko, da bi dobil dostojno službo in pobegnil revščini, kot je sam razložil. Rekel je, da je življenje neprimerljivo lepše v Evropi, da pa vseeno pogreša svojce in prijatelje in jih zato pogosto obiskuje. Povedal je tudi, da pogreša hrup in kaos na cestah, ohlapne delovnike in energijo na ulicah, ki je po njegovem mnenju na Švedskem primanjkuje. "Če odraščaš v določenih razmerah, ti te razmere postanejo norma. In tudi če greš na bolje, boš zmeraj pogrešal tisto, kar imaš sam za normalno."
Stanovanje je staro, vlažno in vroče, a opremljeno z vsem, kar sva potrebovala. Na voljo je bil tudi instant internet, ki pa ima zelo omejeno količino prenosa podatkov. Dostop do spleta je bil tako mogoč le v zgodnjih jutranjih urah. Vsaka soba ima svojo kopalnico, kuhinja in dnevna soba pa sta skupni. Vhodna vrata v stanovanje so bila odprta noč in dan. Ljudje so prihajali in odhajali, prav tako pa tudi cele vrste ogromnih žužkov, ki pa očitno nikogar ne motijo. Midva sva imela zrelostni izpit na področju velikih žuželk že na Kitajskem, predvsem pa v amazonskem pragozdu, kjer so vse živali vsaj trikrat večje kot pri nas. Prvič je bila huda panika, potem pa se počasi privadiš.
V Douali se nisva zadržala dlje časa, saj se nama je mesto zdelo zelo podobno drugim srednjeafriškim mestom – ogromno revščine, kaosa in celi kupi smeti. Vsekakor je posebno doživetje začutiti utrip takšnega mesta, a na tovrstne prizore se vseeno ne da privaditi; vsaj nama to ni uspelo. Zato sva se raje napotila v obalno mesto Limbe, priljubljen počitniški kraj za domačine.
V Limbe sva se odpravila zjutraj. Prevozno sredstvo: tako imenovani "minibus", ki je v resnici čisto navaden avtomobil znamke Toyota, takšen, v katerem se lahko vozijo od štirje do pet ljudi. To velja pri nas, a ne tudi v Kamerunu. Voznik naju je povabil do svojega avtomobila. "You sit here," je pokazal na sprednji sedež. O katerem 'you' govori – o Maticu ali o meni? Izkazalo se je, da o obeh. Skušala sva se stisniti drug poleg drugega, a nama ni uspelo. "To ne bo šlo," se je zarežal Matic. "Ma ne, ni problema. Ti sedi, dekle pa ti bo sedlo v naročje!" je brezskrbno predlagal. Čez nekaj poskusov se nama je le uspelo stisniti. V tem se je na zadnje sedeže usedlo še šest ljudi, štirje odrasli in dva ne tako majhna otroka. Na voznikovem sedežu se nam je pridružil še voznik in tako se nas je devet odpravilo na eno uro in pol dolgo pot. Še prej pa je voznikov nadrejeni pregledal, ali je vse po predpisih. Potrkal je na najino okno in rekel, da se tako lahko peljeva le v primeru, če sva poročena. Zagotovila sva mu, da sva, on pa je sklenil trditev preveriti tako, da me je vprašal, kako je mojemu možu ime, njega pa, kako je meni. Dejstvo, da sva poznala odgovora, nam je dalo zeleno luč, da se lahko odpeljemo.
Revno mesto se je prelevilo v revno predmestje, to pa v revno vas. Zidane hiše so zamenjale hiše iz železa, čez nekaj kilometrov pa je ostala le še narava – tista dokaj neonesnažena, varna pred ljudmi. In kakšna narava to je! Bujna, gosta, vseh oblik, barv in velikosti. "No, zato se splača obiskati tropske kraje," sva si rekla.
Med vožnjo sva morala vsakih nekaj minut malce prilagoditi najin položaj, saj so nama deli telesa "odpovedovali" kot po tekočem traku. A dejstvo, da sva se tako nazadnje peljala v srednji šoli in da smo se takrat vsi prisotni tresli od strahu pred policisti, tokrat pa sva se na sovoznikov sedež stisnila po naročilu uradnih prevoznikov, je odtehtalo. Vsake toliko časa sem se spomnila, da je za nama še kar šest ljudi in vsakič bruhnila v smeh.
Ko sem na cesti zagledala policiste, sem trznila. V paniki sem pogledala voznika, on pa je ostal "hladen kot špricer". Ustavili so nas, pregledali dokumente, ob tem, da nas je v majhnem osebnem avtomobilu kar devet, pa se ni nihče spotaknil. Pred ciljem so nas ustavili še trikrat, a nihče ni imel nobene pripombe.
V mestu Limbe sva obiskala najbolj priljubljeno plažo – Seme Beach. V bistvu gre za cel kompleks s hotelom, zdraviliščem, restavracijo in različnimi bari ob plaži. Najprej so imeli težave z elektriko, zato je bilo vse tiho in mirno. Dva sta se namakala v kristalno čisti reki, ki vodi v morje, dva pa v morju, sicer pa nikjer nobenega. Šla sva na kratek sprehod po značilnem črnem pesku s pridihom rdeče. Voda je bila topla, skoraj vroča, vidljivost pa zaradi temnega peska nekoliko slabša. Ob obali sva opazovala palme in preostala tropska drevesa ter uživala v petju tropskih ptic. Ko sva se vrnila, je bil prizor povsem drugačen – glasna glasba, množica ljudi in peka na žaru. Sedla sva za "šank", si naročila pijačo in čez nekaj minut sva že bila obdana s pijanimi lokalci. "Sobota je, danes se pije!" naju je nekdo spodbudil.
Po enem pivu in nekaj nejasnih pogovorih sva sklenila obiskati še botanični vrt, ki velja za eno izmed največjih znamenitosti v mestu. Po ogledu bujnega parka sva sklenila, da je kraj res vreden ogleda, predvsem za tiste, ki iščejo pobeg iz bučnega mesta.
Za pot nazaj v Doualo so nama tokrat dodelili kombi, ki pa ni bil nič manj natlačen. Pot je po presenetljivo gladkih cestah potekala dokaj hitro, čeprav je avtomobil "crknil" vsakič, ko je voznik spustil plin. Zapletlo se je le pri cestnini. Mimogrede, ko rečem cestnina, imam v mislih star sod s senčnikom in možakarja, ki v ležalniku sredi ceste sedi ob njem. Kolikor sva razbrala iz njune polomljene francoščine, sta si cestninar in voznik kombija skočila v lase, ker se je voznik že nekajkrat izognil plačilu. Ta je sicer trdil, da prvi ni uradni cestninar in mu zaradi tega ni treba plačevati. Nekaj minut, grdih besed in grobih udarcev po "havbi" je voznik le popustil in plačal.
Ko sva se vrnila v mesto, je v dnevni sobi sedel Remy in s prijateljem ob pivu kartal. Preoblekla sva se in odšla v internetno kavarno. Ker sva se opremila z nahrbtniki in prenosnim računalnikom, naju je Remy podražil: "Samo piflarji gredo v soboto zvečer v gostilno z nahrbtnikom. Danes se pije!" Spomnila sva se razigranih ljudi na plaži in odvrnila: "O, veva!"
Sodobni Brazzaville
Tokrat sva se nastanila v lepem hotelu, saj so upravniki sklenili v zameno za promocijo podpreti najin projekt. "Poguglala" sva osrednje znamenitosti in se že lotila razgledovanja. Nad mestom sva bila navdušena. V primerjavi z Doualo je Brazzaville veliko bolj urejen, sodoben in čist. Lepo kolonialno mesto, ki je znano po bogati umetnosti in sproščenem vzdušju, je polno drevoredov, parkov, sprehajalnih stez, modernih stavb in prenovljenih cest, o afriškem kaosu pa ne duha ne sluha. Ljudi je bilo na cestah precej manj, tisti, ki pa so bili, pa so bili izjemno prijazni. Midva imava navado, da mimoidoče običajno pozdravljava in medtem ko sva v Kamerunu le redko dobila repliko, se je v prestolnici Zahodnega Konga vsak v odgovor široko nasmehnil in glasno odzdravil. Tako sva pokramljala z nekim mlajšim parom in s starejšim možakarjem. Ta nama je zaželel dobrodošlico in rekel, da sva v najlepšem mestu pod soncem. Zaupal nama je, da se je večina njegovih bratov in sester odselila v tujino in da je vsakega izmed njih vsaj enkrat obiskal, a da nikjer ni našel toliko toplih ljudi, kolikor jih živi v domačem kraju. "Drugje se mi ljudje zdijo mrki, zaprti, morda celo nesrečni, tu pa imaš celo med neznanci občutek, da si obdan s prijatelji," je opisal svoje videnje.
Sprehodila sva se po urejenih ulicah – najprej do osrednjih znamenitosti, nato pa do nabrežja reke Kongo, od koder se razteza pogled na Kinšaso, prestolnico Demokratične republike Kongo, ki pa je, čeprav ju loči le reka, bojda čisto nasprotje Brazzavilla. Trditve nisva šla preverit, saj je v Demokratičnem Kongu razširjen virus ebole, ki je, poleg tega, da je že sam dovolj velik problem, zakompliciral tudi proces pridobivanja vizuma. Pa drugič! Po poti proti hotelu sva vseeno našla neko stransko ulico, polno smeti, zato sva izpeljala tudi 10-minutno čistilno akcijo.
V hotelu sva nekaj besed izmenjala še z receptorjem. "Popotnika, kaj?" je vprašal z nerazumevanjem. "Zakaj po bogu imate določeni ljudje željo po potovanjih?" "Midva potujeva zato, da raziščeva raznolike lepote tega sveta, da spoznavava drugačne kraje, bitja in ljudi, da se učiva o svetu in da ob tem rasteva kot posameznika in kot par," sva skušala ubesediti, kaj naju žene. "Meh!" je skomignil. "Meni pa je lepo tu, kjer sem. Ne vem, kako je drugje in me tudi ne zanima. Tu je varno, toplo, domače, vse 'štima', no, razen zdravstva," je priznal in potožil o slabem sistemu, opremi in o težavah z malarijo. "Zunaj pa so vojne in teroristi in prikriti osvajalci!" se je skoraj razburil. Ob tem je dodal, da sovraži Francoze, "saj so v dvajsetem stoletju osvajali afriške dežele, prišli in preprosto vzeli, kot je to v navadi Evropejcev". Ob tem naju je izprašal, od kod sva, in se želel prepričati, da to ni niti blizu zloglasne Francije. Pogovor sva zasukala v lahkotnejše teme in možakar se je nemudoma sprostil.
Za nama sta še dve afriški mesti, prestolnici sosednjih držav, ki pa si ne bi morali biti bolj različni. Zdaj pa sledi Ekvatorialna Gvineja, tropski otoček, kjer življenje navadno poteka počasneje. No, pa da vidimo!
