Popotnica Zala Bojović, katere pot po stopinjah Alme Karlin ste lahko spremljali tudi na našem portalu, je s partnerjem Johannesom ob izbruhu pandemije novega koronavirusa obtičala v Avstraliji. "Midva bi se verjetno takrat, ko se je nenadoma po svetu vse ustavilo, oz. so vse države panično zapirale meje, letališča itd., še lahko vrnila domov, pa sva se odločila, da raje počakava, da se stvari umirijo, saj nisva želela prekiniti potovanja po stopinjah Alme Karlin," pojasnjuje Zala in dodaja, da sta si po eni strani želela biti doma z domačimi, po drugi strani pa ju je želja po nadaljevanju potovanja gnala naprej.

"Nisva bila v prav lahki situaciji, kampirala sva na posestvu vinarne prijateljev, zima je bila pred vrati, jaz sem ostala brez službe, na bančnem računu pa je bilo vedno manj denarja in nisva ravno vedela, kako bo šlo naprej. Postavljala sva si vprašanja: Kako bi se lahko preživljala, če bi zdaj odšla domov? Kje bi živela? Ali bi Johannes sploh lahko prišel z menoj v Slovenijo oz. ali bi jaz lahko odšla z njim v Nemčijo?" opisuje takratne notranje boje Zala.

Zaradi kaotičnih razmer sta raje ostala v Denmarku

Po posvetu s slovenskim veleposlaništvom je izvedela, da organiziranega prevoza v tistem trenutku v Evropo oz. Slovenijo ni bilo. "Lahko bi na lastno pest letela domov, pa so iz dneva v dan odpovedovali polete in vse skupaj je bilo precej kaotično. Zato sva se odločila za to, da počakava," pravi popotnica in dodaja, da – kljub razmeram, ko ni jasno, ali se bo sploh še kdaj dalo potovati kot pred pandemijo – želja po končanju potovanja ostaja, a ta trenutek sta bolj osredotočena na položaj, v katerem sta se znašla.

Ustalila sta se v mestu Denmark v Zahodni Avstraliji, kjer sta nekaj mesecev preživela že prej. Čeprav je najprej kazalo, da ne bo ravno lahko najti sredstev za preživljanje, se je vse spremenilo tisti trenutek, ko so v zvezni državi dali zeleno luč za odprtje hotelov, restavracij, gostiln ipd. Kar naenkrat je bilo služb ogromno, pravi Zala: "V nekem trenutku sem imela tri in približno dva meseca sem delala vseh sedem dni v tednu, brez pravega počitka. In še sem dobivala ponudbe za delo."

Oglasov za delovna mesta kar mrgoli

"Delodajalci namreč ne morejo zapolniti delovnih mest in na zadnjih straneh lokalnega časopisa kar mrgoli oglasov za prosta delovna mesta. Veliko je takšnih delodajalcev, ki so se leta opirali na poceni delovno silo, kot so "backpackerji" (med njih štejem s svojo plačo tudi jaz), ki jih zdaj zaradi zaprtja avstralske meje ni," pojasnjuje Celjanka in dodaja, da delavcev primanjkuje tudi na velikih kmetijah, zato je mnoge strah, da bo pridelek ostal nepobran na poljih, v medijih se pojavljajo opozorila, da v gostinstvu in turizmu primanjkuje delavcev.

"Midva trenutno živiva z mamo samohranilko in njeno hčerko, na katero paziva, kadar je mama odsotna zaradi dela. Dela namreč v rudniku, kjer en teden dela in je nato teden dni doma. Za to, da skrbiva za hčerko, psa in hišo, prenočujeva zastonj in imava plačano hrano. Ta dogovor nama zelo ustreza, čedalje bolj pa tudi postajava člana denmarške skupnosti," njuno trenutno stanovanjsko ureditev opisuje Zala, ki še čaka na odobritev vizuma, malce lažje pa diha Johannes, ki so mu jo odobrili do marca.

V Denmark je sicer te dni prišla pomlad in prinesla toplejše dneve in milejše noči. "Hecno, da pozimi tukaj ni snega in temperature ne padejo pod nič stopinj, pa vendar sem imela občutek, da me pozimi še nikoli ni tako zeblo kot prav tukaj. Problem je v tem, da hiše nimajo prave izolacije, in se tako prostori v hiši, s pomočjo kamina in grelcev sicer zagrejejo, ta toplota pa vendar izgine, takoj ko se ogenj ugasne," življenje na zahodu dežele "tam spodaj" opisuje Zala in hudomušno doda, da se že vidi, da že nekaj časa živi v Denmarku, saj je tam povsem vsakdanje, da se ob srečanju s kom vedno pokomentira tudi vreme, "tako po angleško".

Zapora meja – državne, zveznih in regionalnih

Zanimalo nas je tudi, kako so se omejevanja širjenja novega koronavirusa lotili Avstralci, ki jih je pandemija ujela tik pred zimo. Kot pojasnjuje Zala, so – poleg osnovnih higienskih ukrepov, torej, distance, razkuževanja rok, prepovedi druženja – zaprli meje, tako državno kot zvezne in na koncu še regijske. "Vse restavracije in kavarne, če jih niso zaprli, so prešle na dostavo hrane, oz. na ponujanje hrane za s seboj, v nekaterih trgovinah je bilo mogoče plačevati le s kartico, niso sprejemali denarja. Šole so ostale odprte, a je večina otrok ostajala doma, tako da so imeli pouk prek spleta, podjetja in kjer je to bilo mogoče, so "preklopila" na delo od doma," pojasnjuje in dodaja, da so morali vsi, ki so se vrnili v Avstralijo s potovanj v obvezno štirinajstdnevno izolacijo.

Kaj pa zdaj? So se ukrepi čez zimo kaj sprostili? Bojovićeva pojasnjuje, da so v Zahodni Avstraliji ukrepi zdaj precej blažji od tistih na začetku: "Ljudje imajo znotraj zvezne države vso svobodo, ki so jo imeli poprej." A v drugo zvezno državo ne morejo kar tako, opozarja, saj potrebujejo posebno potrdilo, če želijo ven iz Avstralije, pa posebno dovoljenje vlade. "Vsakdo, ki lahko zaradi izjemnih razlogov tako potuje, pa mora ob prihodu v drugo zvezno državo ali nazaj domov v obvezno štirinajstdnevno izolacijo," še pravi.

Virusa v Zahodni Avstraliji manj, tudi zaradi večjih razdalj

Zahodna Avstralija, jo je v primerjavi z zvezno državo Viktorijo, v prvem valu odnesla kar dobro, ocenjuje sogovornica: "Verjetno je velik plus tukaj tudi nenaseljenost oz. večja razdalja med naselji." Poleg tega so z zaprtjem mej zajezili število novih okužb in onemogočili širjenje virusa, tako da pri njih že nekaj tednov ni bilo novega primera okužbe, še pravi.

"Od začetka so se ljudje tukaj zelo držali predpisov, niso se družili, držali so razdaljo, itd. Odkar pa ni novih okužb, pa življenje poteka "normalno". Otroci sicer ne smejo v šolo, če kažejo znake kakršne koli bolezni, četudi so le prehlajeni. V veliko poslovalnicah imajo razkužilo za roke pri vstopu," še opisuje in dodaja: "Ljudje tukaj načeloma, razen redkih izjem, ne nosijo mask."